Jedro

Od uveljavitve ZDen dalje ima položaj upravičenca tudi oseba, ki ji je bila po razlastitvi na podlagi predpisa iz 3. člena ZDen, kasneje na podlagi predpisa, ki ni podlaga za denacionalizacijo, odvzeta pravica uporabe na zemljišču. Pri tem ni odločilno, ali je bilo zemljišče odvzeto prejšnjemu lastniku ali osebi, ki je od njega pridobila pravico uporabe na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se spremeni sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, opr. št. U 109/2001-11 z dne 22.11.2001 tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 9.1.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 9.1.2001, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Upravne enote V. z dne 13.12.2000. S to odločbo je organ prve stopnje zavrnil zahtevo za denacionalizacijo stavbnih zemljišč parc. št. 1758/2, 1750, 1756 in 1757 k.o. V. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da so bila obravnavana zemljišča nacionalizirana pokojnemu upravičencu, tožnikovemu očetu, na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZGZ). Do leta 1969 je imel ta zemljišča v posesti in na njih pravico uporabe, nato pa jih je moral na podlagi ustreznih odločb Skupščine občine V., Oddelka za gospodarstvo in finance, ki so bile izdane na podlagi 3. člena Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja, izročiti v uporabo tej občini. Upravičencu je bila za odvzeto zemljišče izplačana odškodnina. Ob upoštevanju take dejanske podlage je sodišče sledilo stališču tožene stranke, da je odločitev o upravičenosti do denacionalizacije pomemben akt, na podlagi katerega je moral prejšnji lastnik ali njegov pravni naslednik zemljišče izročiti občini. Pravice uporabe, ki jo je razlaščencu zagotavljal ZNNZGZ, ni omogočala vseh pravnih vidikov lastninske pravice kot stvarne pravice, vendar pa je zagotavljala posestno varstvo in je bila tudi predmet dedovanja ter z manjšimi omejitvami tudi predmet pravnega prometa. Zato sam odvzem lastninske pravice po navedenem zakonu ne more biti podlaga za denacionalizacijo, saj je bil dejanski odvzem zemljišča izvršen v letu 1969, in to na podlagi predpisa, ki ni naveden v 3. členu ZDen. Razlaščencu je bila izplačana tudi odškodnina po predpisu, ki prav tako ni naveden v navedenem členu ZDen.

Tožnik izpodbija sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Upravičencu je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa, ki je naveden v 3. členu ZDen (9. točka). Prenehala je njegova lastninska pravica in prešla na državo. Čas odvzema iz posesti zato ne more biti odločilen, saj ZDen govori le o podržavljenju, ne pa tudi o odvzemu nepremičnine iz posesti.

Odškodnina, ki je bila razlaščencu izplačana, ni ustrezala resnični vrednosti podržavljenih in odvzetih nepremičnin ter je bila simbolična. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 54/2002, sprejelo stališče, da je upravičenost do denacionalizacije, glede na določbo 3. člena ZDen, odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Vezati pravico do denacionalizacije na čas odvzema iz posesti bi pomenilo odvzeti pravico do denacionalizacije vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno leta 1958, odvzeto iz posesti pa šele po letu 1963 oziroma po letu 1968. Iz določbe 32. člena ZDen ne izhaja, da tisti, ki so dobili izplačano odškodnino za iz posesti odvzeto stavbno zemljišče (oziroma za odvzem pravice uporabe na tem zemljišču), po navedenem obdobju ne bi mogli biti upravičenci po ZDen.

Stališče Ustavnega sodišča RS v navedeni odločbi je, da gre, od uveljavitve ZDen dalje, položaj upravičenca tudi osebi, ki ji je bila po razlastitvi, na podlagi predpisa, ki je naveden v 3.členu ZDen, kasneje na podlagi predpisa, ki ni podlaga za denacionalizacijo, odvzeta pravica uporabe na zemljišču. Pri tem ni odločilno, ali je bilo zemljišče odvzeto prejšnjemu lastniku ali osebi, ki je od njega pridobila pravico uporabe na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, je zato enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Glede na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje, na katerem temeljita odločba tožene stranke in izpodbijana sodba, pomenita odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča in glede na stališče Ustavnega sodišča RS, napačno uporabo določb ZDen torej materialnega prava. Zavrnitev zahteve za denacionalizacijo, zaradi napačne uporabe ZDen, ni bila pravilna. Zato je pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena Zakona o upravnem sporu, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. Tožena stranka bo morala zadevo ponovno obravnavati, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča, navedenega v tej sodbi.