Jedro

Neuveljavljanje rednih pravnih sredstev zoper odločbo, s katero je organ odločil brez postavljenega zahtevka stranke, ne pomeni privolitve stranke z interesom. Vpis odločbe v zemljiško knjigo pa tudi ne pomeni, da je odločba dejansko izvršljiva.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote A., št. … z dne 13. 12. 2007, se odpravi ter zadeva vrne Upravni enoti A. v ponovni postopek.

2. Toženka je dolžna v 15 dneh od prejema sodbe povrniti tožnikoma stroške postopka v višini 350 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

3. Zahtevek stranke z interesom B.B. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Prvostopni organ je z odločbo, št. … z dne 13. 12. 2007, odločil, da se predlog tožnikov, da se pravnomočna odločba Sekretariata za občo upravo Občine A., št. … z dne 16. 12. 1992, izreče za nično v točki 1. b.) izreka, ki se glasi: ''b.) v last pripadajoč del skupne lastnine na zemljišču parc. št. 64/3, k.o. Č.'', zavrne, ter ugotovil, da stroški postopka niso bili zaznamovani. Drugostopni organ je z odločbo, št. … z dne 25. 4. 2008, zavrnil pritožbo tožnikov zoper navedeno odločbo in ugotovil, da stroškov postopka ni. Upravna organa sta ugotovila, da sta tožnika vložila predlog za izrek ničnosti po 1., 3. in 4. točki 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZUP) odločbe takrat prvostopnega organa, št. … z dne 16. 12. 1992, ki je postala pravnomočna 20. 1. 1993, s katero je bilo odločeno, da se pok. D.D. kot upravičenki vrne v last z vzpostavitvijo lastninske pravice podržavljeni poslovni prostor v velikosti 112,98 m2 v pritličju stanovanjsko-poslovne stavbe na naslovu … v A., ki stoji na parc. št. 64/3, vl. št. 161, k.o. E. (1. a točka izreka) s pripadajočim zemljiščem parc. št. 64/3, k.o. Č. (pravilno: E.) (1. b točka izreka), ter parc. št. 64/5, 54/4, 64/1 in 54/5 iste k.o. (1. c točka izreka). Okrajno sodišče v A. je na podlagi določbe 3. odstavka 66. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu: ZDen) po uradni dolžnosti pri nepremičninah, vl. št. 161, k.o. E., s sklepom, Dn. št. … z dne 6. 3. 1995, odredilo vknjižbo izbrisa družbene lastnine v upravi Občine A.- C. na poslovnem prostoru – mehanični delavnici v pritličju hiše ter vknjižbo lastninske pravice na navedenem poslovnem prostoru s pripadajočim zemljiščem parc. št. 64/3 v korist in na ime D.D., istočasno pa je še sklenilo, da se vknjižba lastninske pravice v korist upravičenke za parc. št. 64/5, 54/4, 64/1 in 54/5, k.o. E., ne odredi ter, da se pri navedenem vložku vpiše zaznamba zavrnitve predloga. Na predlog tožnika F.F. z dne 7. 2. 2001 je prvostopni organ z odločbo, št. … z dne 18. 4. 2002, izrekel za nično 1. c točko izreka, ta odločba pa je postala v zvezi z vloženimi pravnimi sredstvi pravnomočna dne 25. 5. 2005. Iz z.k. izpiska za vl. št. 161, k.o. E., izhaja, da je bila na podlagi odločbe z dne 16. 12. 1992 izbrisana družbena lastnina v upravi Občine A. na poslovnem prostoru – mehanični delavnici v pritličju hiše in vzpostavljena lastninska pravica na poslovnem prostoru s pripadajočim zemljiščem s parc. št. 64/3 v korist in na ime D.D. (vpis v B list pod zaporedno št. 8). Na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v A., opr. št. D … z dne 30. 1. 2002, in sklepa Višjega sodišča v A., opr. št. I Cp … z dne 6. 11. 2002, se je pri poslovnem prostoru – mehanični delavnici v pritličju hiše s pripadajočim zemljiščem parc. št. 64/3 vknjižila lastninska pravica v korist in na ime: G.G. do ½ , H.H. do ¼ , I.I. do ¼ (vpis v B list pod zap. št. ..., vlož. 10. 3. 2003, Dn. št. ...). Z odločbo z dne 18. 4. 2002, s katero je upravni organ izrekel za nično 1. c točko izreka odločbe o denacionalizaciji z dne 16. 12. 1992, je v celoti odpravil materialno pravno nepravilnost te odločbe, katera je bila tudi že v celoti izvršena z vpisom lastninske pravice v korist upravičenke do denacionalizacije v zemljiško knjigo kot evidenco stvarnih pravic, kar sicer navajata tudi predlagatelja - tožnika. Organ je odločil v mejah postavljenega zahtevka predlagatelja, po podatkih o obravnavanem podržavljenem premoženju in na podlagi predpisov, ki so veljali v času odločanja. Pri opredelitvi premoženja, ki je predmet vrnitve po tej odločbi, je organ izhajal iz podatkov spisne dokumentacije (odločbe o podržavljenju Komisije za nacionalizacijo pri Izvršnem svetu LRS A., št. … z dne 26. 2. 1962, ter podatkov zemljiške knjige). Denacionalizirani poslovni prostor kot posamezni del stavbe na naslovu …, A., stoječe na parc. št. 54/1, k.o. E., je bil podržavljen in vpisan v zemljiški knjigi (v skladu s tedanjo prakso) brez konkretnega solastninskega deleža na celotni nepremičnini, tedaj parc. št. 54/1 k.o. E., in na enak način je bil navedeni posamični del stavbe na sedanji parc. št. 64/3 tudi vrnjen. Pri svoji odločitvi je organ upošteval določbo 2. odstavka 18. člena ZDen, določanje konkretnega upravičenki pripadajočega solastnega deleža na solastnem premoženju pa je predmet sodnega postopka, ki je v konkretni zadevi že sprožen. Pri odločanju pa je v skladu z določbo 1. odstavka 6. člena ZDen upošteval tudi določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v katerem je bilo uveljavljeno načelo, da sta objekt in zemljišče, na katerem objekt stoji oziroma je namenjeno za njegovo redno rabo, pravna celota, pri čemer zemljišče praviloma deli usodo objekta. Okrajno sodišče v A. pa je na podlagi veljavnih zemljiškoknjižnih pravil tudi odredilo vknjižbo odločbe in s tem izvršilo citirano odločbo. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami še navedel, da je prvostopni organ posredno zavrnil očitek, da je z odločbo o denacionalizaciji odločil mimo zahteve vlagatelja, ko je na 4. strani odločbe v 3. odstavku navedel, da je s tem, ko je z odločbo z dne 18. 4. 2002 za nično izrekel 1. c. točko izreka odločbe, odločil v mejah postavljenega zahtevka po podatkih o obravnavanem podržavljenem premoženju in na podlagi predpisov, ki so veljali v času odločanja, posebej pa še navedel, da je pri odločitvi upošteval tudi določbo 18. člena ZDen. Četudi pa bi tožnika morda uspela s trditvijo, da vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka izrecno ni zahteval vrnitve ustreznega dela zemljišča, na katerem stavba stoji, ni mogoče trditi, da vlagatelj pozneje v to ni molče privolil. V postopku pred izdajo denacionalizacijske odločbe je prvostopni organ v več dokumentih navedel, kaj danes predstavlja podržavljeno premoženje, pa vlagatelj zoper te ugotovitve ni protestiral, zoper odločbo pa tudi ni vložil pritožbe. Šele z vlogo z dne 2. 7. 2001 je prvič zahteval izrek ničnosti 1.b in 1.c točke izreka. Prvostopni organ je 1.c točko izreka dejansko izrekel za nično, 1.b točko pa pustil v veljavi. Zoper takšno odločitev pa se tožnik tudi ni pritožil. Zato ni mogoče trditi, da se tožnik vsaj molče ni strinjal z vrnitvijo ustreznega dela parcele, na katerem stoji stavba. Ker pa je odločba o denacionalizaciji že pravnomočna, stranke ne morejo doseči njene spremembe na podlagi trditev, ki so po svoji vsebini trditve o napačno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava. Tožnika takšnih morebitnih kršitev z izrednim pravnim sredstvom izrek ničnosti ne moreta sanirati. Iz navedb tožnikov izhaja, da imajo trenutni solastniki težave pri razdelitvi skupne oziroma solastnine, vendar pa to ne pomeni neizvršljivosti odločbe, temveč vprašanje, kaj predstavlja pripadajoči del zemljišča, kar pa je v pristojnosti sodišča v postopku razdelitve solastnine oziroma skupne lastnine.

Tožnika sta vložila tožbo iz tožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1). V tožbi sta navedla, da imata oba pravni interes za vložitev tožbe in sicer prvi tožnik, ker je bilo z odločbo o denacionalizaciji z dne 16. 12. 1992 v 1.b točki izreka odločeno mimo njegove zahteve za denacionalizacijo in ker odločba posega v njegovo lastninsko pravico na parc. št. 64/3, pridobljeno na podlagi darilne pogodbe z dne 8. 9. 1983, druga tožnica, ker je odločba o denacionalizaciji z dne 16. 12. 1992 dejansko neizvršljiva in posega v že nastala pravna razmerja med njo in prvim tožnikom iz realizirane darilne pogodbe z dne 8. 9. 1983. Upravni organ v postopku denacionalizaciji ne sme posegati v civilnopravna razmerja, ki so nastala po podržavljenju in je pristojen odločati izključno o vrnitvi nacionaliziranega premoženja. Pred začetkom postopka denacionalizacije je bilo na parc. št. 64/3 stanje takšno, da je na z.k. telesu I imel prvi tožnik izključno pravico uporabe parc. št. 64/3, ter parc. št. 64/55, 54/4, 64/1 in 54/5, ki so bile vse vknjižene kot družbena lastnika pod upravo Občine A., na z.k. telesu II pa je imel prvi tožnik izključno lastninsko pravico na hiši na naslovu ..., A., pri nacionaliziranem poslovnem prostoru pa je bila vknjižena družbena lastnina v upravi Občine A. Upravni organ pri izdaji odločbe tako ni upošteval vseh zemljiškoknjižnih sprememb na z.k. telesu I, zaradi česar je z odločbo o denacionalizaciji posegel tudi v civilnopravna razmerja na parc. št. 64/3, ki so nastala po podržavljenju. Ker je prvi tožnik po podržavljenju poslovnega prostora pridobil pravico uporabe celotne parcele št. 64/3, upravni organ v postopku denacionalizacije ni bil pristojen za vrnitev v last pripadajočega dela skupne lastnine na zemljišču s parc. št. 64/3. S tem je de facto razlastil prvega tožnika z omejitvijo do tedaj izključne in neomejene pravice uporabe celotne parc. št. 64/3 in s tem posegel tudi v razmerja iz darilne pogodbe iz leta 1983, ki je bila v celoti realizirana in na podlagi katere je prvi tožnik pridobil navedeno pravico uporabe od druge tožnice. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. I Up 719/2000 z dne 18. 12. 2002, ko je navedlo, da je ničen tisti del odločbe o denacionalizaciji, ki vzpostavlja lastninsko pravico na nacionaliziranem zemljišču v korist prejšnjega lastnika, če ima po zemljiškoknjižnem stanju na takšnem zemljišču pravico uporabe druga fizična oseba. Odločbe v tem delu tudi ni mogoče izvršiti. Za dejansko izvršitev odločbe o denacionalizaciji je pomembna poleg ureditve zemljiškoknjižnega stanja tudi dejanska in učinkovita vzpostavitev lastninske pravice na vrnjenem premoženju. Tega pa tudi formalna vknjižba v zemljiški knjigi ne zagotavlja, če ni obenem tudi jasno in nedvomno opredeljena stvar, na kateri je bila lastninska pravica vzpostavljena. Zaradi nejasnosti in nedoločnosti izreka je v postopku razdružitve solastnine med dediči prišlo do spora o tem, kaj obsega pripadajoče zemljišče parc. št. 64/3 oziroma pripadajoč del skupne lastnine na parc. št. 64/3 in kolikšen delež na pripadajočem zemljišču pripada njim. Sodnica je na obravnavi 12. 6. 2007 pojasnila, da napotitev na pravdo ni smiselna, ker bi morala biti udeležena tudi prvi tožnik in Mestna občina A., ki pa nista stranki postopka in tudi ne solastnika denacionaliziranega poslovnega prostora. Zaradi spora o vsebini odločbe o denacionalizaciji druga tožnica ne more učinkovito izvrševati solastninske pravice – ki med drugim obsega tudi pravico do razdružitve solastnine, prvemu tožniku pa grozi, da bo moral v pravdi braniti svojo izključno pravico do dvorišča na parc. št. 64/3, ki pred denacionalizacijo ni bila nikoli sporna. Zgolj formalna vknjižba lastninske pravice še ne pomeni, da je bilo premoženje dejansko vrnjeno, saj če z lastninsko pravico ni mogoče razpolagati, potem je tudi jasno, da odločbe o denacionalizaciji ni mogoče izvršiti. Do enakega zaključka je prišlo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. I Up 584/2004 z dne 9. 2. 2005, v kateri ugotavlja, da izvršitev odločbe o denacionalizaciji z vpisom novega lastnika v zemljiško knjigo ne pomeni, da ne more biti več podan ničnostni razlog iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Vlagatelj pa tudi ni podal takšnega zahtevka, prav tako pa tudi ni v to nikoli izrecno ali molče privolil. Iz zahtevka za denacionalizacijo z dne 20. 2. 1992 je razvidno, da so bili kot predmet denacionalizacije označeni trije prostori v pritličju stanovanjske hiše na naslovu …, A., v izmeri cca. 120 m2, v katerih je bila v času odvzema mehanična delavnica, zdaj pa jih ima v najemu J. Nikjer v zahtevku se ne omenja nobeno zemljišče, kar je popolnoma razumljivo, saj je bil podržavljen le poslovni prostor. Poleg tega pa prvi tožnik tudi nikoli kasneje ni izrecno ali molče privolil v vrnitev premoženja iz 1. b točke izreka odločbe o denacionalizacije. V poročilu po določbi 65. člena ZDen z dne 17. 11. 1992 je komisija predlagala, da se D.D. vrne v last tudi funkcionalno zemljišče parc. št. 64/3, 54/4, 64/1, 64/5, k.o. K., nato pa je bila izdana odločba o denacionalizaciji, s katero je bil vrnjen v last pripadajoč del skupne lastnine na zemljišču s parc. št. 64/3, k.o. Č. Glede na to, da se sporna parc. št. 64/3 nahaja v k.o. E. (in ne v k.o. K. ali Č.), je neutemeljen očitek tožniku, da je molče privolil v vrnitev poslovnega prostora s pripadajočim zemljiščem s parc. št. 64/3, k.o. E. Prav tako ni privolil v razširitev svoje zahteve v odgovoru na pritožbo z dne 22. 5. 2002, v katerem je navedel, da je odločba o delni ničnosti z dne 18. 4. 2002 pravilna in na zakonu utemeljena. Tedaj je bilo povsem odveč poudarjati, da to velja le za napadeno 1. točko izreka in ne za celotno odločbo. Pri tem je treba opozoriti še na sodno prakso, ki je pri obravnavi zahtevkov za denacionalizacijo posebej stroga (npr:: sodba Upravnega sodišča, opr. št. U 2512/2005 z dne 22. 3. 2006). V obravnavanem primeru je bilo pri izdaji odločbe kršeno načelo dispozitivnosti iz določbe 61. člena ZDen. Tožnika sta zato predlagala, da sodišče razsodi tako, da odločbo prvostopnega organa spremeni tako, da se predlogu za izrek delne ničnosti ugodi in izreče za nično 1. b točka izreka odločbe z dne 16. 12. 1992, in naloži toženki povrnitev stroškov postopka tožnikov, oziroma podrejeno tako, da odločbo prvostopnega organa odpravi in zadevo vrne v nov postopek prvostopnemu organu in naloži toženki povrnitev stroškov postopka tožnikov.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlagala zavrnitev tožbe. .

Stranka z interesom B.B. kot pravna naslednica I.I. in H.H. je v odgovoru na tožbo navedla, da sta solastnika poslovnega prostora I.I. in H.H. svoj delež po prodajni pogodbi z dne 22. 8. 2008, vloženi v zemljiško knjigo pod Dn. št. … z dne 3. 9. 2008, prodala odvetnici B.B., ki vstopa v ta postopek kot njuna pravna naslednica. Iz vpogleda v zemljiško knjigo je razvidno, da je bilo pod Dn. št. …, vloženi 18. 4. 1960, vknjiženo zemljišče parc. št. 54/1, v listu A, brez stavbe, kot družbena lastnina, pod upravo Občine A. Pod Dn. št. … z dne 6. 3. 1963 je na mehanični delavnici v pritličju vknjižena družbena lastnina v upravi navedene občine. Parc. št. 54/1 je bila istočasno razdeljena na z.k. telo I - zemljišče ter na z.k. telo II – hiša na parc. št. 54/1. V letu 1983 je prišlo do spremembe te parcele v parc. št. 64/3. Na z.k. telesu I je vse čas ostala vknjižena družbena lastnina pod upravo občine. Zato ne drži, da bi imel tožnik izključno pravico uporabe parc. št. 64/3. Navedeno izhaja tudi iz vpisa pod zap. št. 12 lista B, vl. št. 161, k.o. E., kjer je bil zavrnjen z.k. predlog pod Dn. št. … z dne 4. 3. 2005, za vpis lastninske pravice po ZLNDL. Zato tožnik nikoli ni imel pravice uporabe na parc. št. 64/3, prav tako pa ni bila nikoli vzpostavljena pravica uporabe v korist vsakokratnih lastnikov z.k. telesa II. Predmet darilne pogodbe v letu 1964, 1979 in 1983 je bilo le z.k. telo II, torej zgolj stavbišče, brez zemljišč. Tožnika tako nista pridobila niti odtujila ničesar, kar se nanaša na samo zemljišče, s tem pa upravni organ tudi ni z ničemer posegel v civilnopravna razmerja, ki so nastala po podržavljenju. Zakon o zemljiških knjigah iz leta 1930, ki se je uporabljal do uveljavitve Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95), je določal, da se v zemljiško knjigo vpisuje parcelna številka, ki je kot identifikacijski znak določena tudi v sedaj veljavnem Zakonu o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03). Torej ni mogoče vpisati v zemljiško knjigo del parcele (stavbišče brez dvorišča), razen kot solastniški delež. Zato se smatra, da k stavbi že po samem zakonu pripada ustrezno zemljišče in sicer zemljišče pod stavbo in zemljišče okrog stavbe, ki je nujno za dostop, uporabo in vzdrževanje stavbe – funkcionalno zemljišče oziroma gradbena parcela. Ob podržavljenju mehanične delavnice je bil zato odvzet tudi ustrezen del zemljišča, ki se je nanašal na ta poslovni prostor. Temu pritrjuje dejstvo, da je bil dostop v poslovni prostor nujen preko sprednjega dela dvorišča s parc. št. 64/3. Po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini vpis pravice uporabe, ki je imela značaj posebne vknjižne pravice, ni bil sicer konstitutivnega pomena, kot je pozneje določal za vknjižbo lastninske pravice, vendar pa je pravica uporabe v korist vsakokratnega lastnika (enega ali več) obstajala, ne glede na to, ali je bila vpisana. Temu pritrjuje tudi določba 217. člena Zakona o graditvi objektov. Tudi ni res, da je izrek odločbe o denacionalizaciji nejasen in nedoločen. Ob uporabi navedenih določb bi bilo mogoče na parc. št. 64/3 ustanoviti etažno lastnino, akt o ustanovitvi etažne lastnine pa se lahko vpiše v zemljiško knjigo. Poleg tega pa tožnika nimata pravnega interesa na vodenju tega postopka, saj tudi če bi s svojim zahtevkom uspela, ne bi bilo več mogoče razveljaviti ali spremeniti pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v A., opr. št. D … z dne 30. 1. 2002. Morebitne spremembe denacionalizacijske odločbe tako sploh ne bi bilo mogoče vpisati v zemljiško knjigo. Predlagala je zavrnitev tožbe in naložitev stroškov postopka tožnikoma.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali so podani pogoji za izrek ničnosti pravnomočne odločbe Sekretariata za občo upravo Občine A., št. … z dne 16. 12. 1992, v 1. b točki izreka, ki glasi: b.) v last pripadajoč del skupne lastnine na zemljišču s parc. št. 64/3, k.o. Č.

Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da sta tožnika vložila predlog za izrek ničnosti pravnomočne odločbe takratnega prvostopnega organa, št. … z dne 16. 12. 1992, iz razlogov po 1., 3. in 4. točki 279. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami in dopolnitvami). Prvostopni organ je takšen predlog tožnikov zavrnil - drugostopni organ pa je njegovo odločitev potrdil - , ker je o vračilu pripadajočega dela skupne lastnine na zemljišču s parc. št. 64/3, hkrati z vračilom poslovnega prostora – mehanične delavnice v pritličju stavbe, ki stoji na parc. št. 64/3, k.o. E., odločil v mejah postavljenega zahtevka glede na podatke spisa, zlasti odločb o podržavljenju, ob uporabi določbe 2. odstavka 18. člena ZDen ter določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, po katerih deli zemljišče usodo objekta, in ker je bila navedena odločba izvršena v zemljiški knjigi, vprašanje konkretnega obsega pripadajočega stavbnega zemljišča pa sodi v pristojnost sodišča. Po 1. točki zgoraj citirane določbe ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v katerih sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, po 3. točki se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, po 4. točki pa se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (določba 128. člena tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila.

Iz vložene zahteve za denacionalizacijo tožnika F.F. je razvidno, da je tožnik zahteval vračilo v naravi v last in posest treh prostorov v pritličju stanovanjske hiše v izmeri 120 m2 – mehanične delavnice v stanovanjski hiši na naslovu …, A., ki so prešli v državno last na podlagi odločbe Komisije za nacionalizacijo pri ObLO A., št. … z dne 30. 4. 1960 (točno: na podlagi odločbe Sveta komisije za nacionalizacijo pri Izvršnem svetu ljudske skupščine A., št. … z dne 26. 3. 1962, s katero je bila navedena odločba z dne 30. 4. 1960 med drugim odpravljena, bilo pa je ponovno odločeno o nacionalizaciji tega poslovnega prostora). K svoji zahtevi je vlagatelj predložil po zakonu zahtevane listine, med drugim tudi navedeni odločbi o nacionalizaciji ter zemljiškoknjižni izpisek za vl. št. 161, k.o. E., kjer je vpisana podržavljena nepremičnina. Sodišče se strinja s tožnikoma, da prvi tožnik - vlagatelj zahteve za denacionalizacijo - v denacionalizacijskem postopku ni zahteval tudi vračila zemljišča s parc. št. 64/3, saj to iz zahteve ne izhaja. V takšno odločitev po podatkih spisa tudi pozneje ni izrecno ali molče privolil, pri čemer po oceni sodišča neuveljavljanje rednih pravnih sredstev zoper odločbo z dne 16. 12. 1992 ter neugovarjanje odločitvi o zavrnitvi predloga za izrek ničnosti v tem delu zoper odločbo z dne 18. 4. 2002 (s slednjo je organ že odločal o predlogu tožnika za izrek ničnosti 1. b in 1. c točke izreka odločbe z dne 16. 12. 1992) ne pomeni privolitve z molkom, kot to razlaga upravni organ. Navedeno (t. j. nevložitev zahteve za vračilo zemljišča s parc. št. 64/3) posredno potrjujejo tudi vpisi stvarnih pravic v vl. št. 161, k.o. E., predvsem vpis pod št. 12 v C listu tega vložka (vloženo 15. 12. 1983, dn. št. …), iz katerega izhaja, da se po darilni pogodbi z dne 8. 9. 1983 na z.k. telesu I vknjiži pravica uporabe parc. št. 64/3, 64/5, 54/4, 64/1 in 54/5, po čl. 37 do 39 Zakona o nacionalizaciji v korist osebe z imenom: F.F., s tam navedenimi podatki, saj ni jasno, zakaj bi vlagatelj v postopku denacionalizacije po pok. upravičenki D.D. zahteval vračilo nečesa v last pok. upravičenke, kar je njegovo. Nadalje sodišče glede na takšno zemljiškoknjižno stanje, ki je obstajalo tako v času uveljavitve ZDen, kot tudi v času izdaje odločbe z dne 16. 12. 1992, ugotavlja, da je z izdajo odločbe z dne 16. 12. 1992 pod točko 1.b izreka upravni organ vrnil pok. upravičenki D.D. v last in posest zemljišče, čeprav je bila na njem vpisana pravica uporabe tožnika F.F.. Sodišče se tudi v tem delu tako strinja s tožnikoma, da odločitev o tem ni stvar, o kateri bi bilo mogoče odločiti v denacionalizacijskem postopku in ne v kakem drugem upravnem postopku. Ne v ZDen in ne v kakem drugem zakonu namreč ni podlage, da bi bilo mogoče z upravno odločbo vrniti prejšnjemu lastniku v last in posest zemljišče, če ima na njem pravico uporabe druga fizična oseba (tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. I Up 719/2000 z dne 18. 12. 2002). Vpis odločbe z dne 16. 12. 1992 v zemljiško knjigo pa tudi ne pomeni, da je odločba dejansko izvršljiva. Z vpisom lastninske pravice na ime pok. upravičenke (in v nadaljevanju tudi na ime njenih dedičev) obravnavani del zemljišča ni hkrati niti pravno niti dejansko vrnjen tudi v posest glede na zemljiškoknjižno stanje, saj dediči pok. upravičenke ne bodo mogli izvrševati lastninske pravice in pridobiti posesti na pripadajočem deležu zemljišča, upoštevaje stvarno pravico, vpisano na zemljišču na ime prvega tožnika.

Po presoji sodišča je tako prvostopni organ napačno presodil uveljavljene ničnostne razloge po določbi 279. člena ZUP, zaradi česar je bilo v postopku zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je sodišče tožbi na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) ugodilo ter zadevo vrnilo na podlagi določbe 3. in 4. odstavka istega člena prvostopnemu organu v ponoven postopek, v katerem naj organ v smislu podanih stališč sodišča ponovno odloči o predlogu tožnikov.

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevku tožnikov za povrnitev stroškov postopka ugodilo v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v določbi 2. odstavka 3. člena določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR.

K 3. točki izreka: Sodišče je zahtevek stranke z interesom B.B. za povrnitev stroškov postopka zavrnilo smiselno po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa povrnitev stroškov postopka tožniku po načelu uspeha v upravnem sporu.