Jedro

Spremenjeni ZBPP (ZBPP-C) ne predvideva več dodelitve BPP brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena v primeru ustavne pritožbe pri Ustavnem sodišču RS in za postopek pred mednarodnimi sodišči ter mednarodnimi arbitražami, če je zatrjevana kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

Zadeva, v zvezi s katero je tožnik želel vložiti ustavno pritožbo, se nanaša na odložitev izvršitve veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar glede na vsebino določbe 4. alineje drugega odstavka 55.a člena ZUstS pomeni, da ustavna pritožba praviloma ni dovoljena. Tožniku je tožena stranka pojasnila, zakaj v spornem primeru ni mogoče upoštevati izjeme iz tretjega odstavka 55.a člena ZustS. Tudi po presoji sodišča tožnikovo obširno utemeljevanje zatrjevanih ustavnih kršitev ni zadostilo pogoju iz prej navedene zakonske določbe ZUstS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo A.A. ml., za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), kot neutemeljeno. Prošnja, ki jo je prosilec vložil 15. 2. 2016 in dopolnil 29. 2. 2016, se je nanašala na odobritev BPP za sestavo in vložitev ustavne pritožbe. V postopku odločanja je tožena stranka po uradni dolžnosti pridobila in vpogleda v spis o prekršku št. EPVD 663/2014, spletno stran sodne prakse ter upoštevala prosilčeve izjave.

2. Iz prošnje in njene dopolnitve je tožena stranka ugotovila, da želi prosilec vložiti ustavno pritožbo zoper sodbo I U 538/2014 z dne 13. 3. 2014 ter zoper sklep Okrajnega sodišče v Celju št. EPVD 663/2014, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 21. 1. 2016, katere še ni prejel. Ugotovila je, da prosilec v zadevi I U 538/2014 ni izkazal verjetnega izgleda za uspeh oziroma, da je zadeva očitno nerazumna, ker se opravilna številka navedene zadeve ne nanaša na prosilca, niti na prekršek, kot je to zatrjeval v prošnji.

3. Glede zadeve EPVD 663/2014 pa je tožena stranka pridobila in vpogledala v sodni spis o prekršku Okrajnega sodišča v Celju, kjer je sodišče 19. 11. 2015 izdalo sklep, s katerim je predlog prosilca kot storilca prekrška za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 19. 9. 2014 zavrglo. Ta sklep je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Celju, št. EPVDp 4/2016 dne 21. 1. 2016. Tožena stranka je ugotovila, da prosilec v tej zadevi ni izkazal verjetnega izgleda za uspeh, saj gre v konkretni zadevi za odločanje o prosilčevem predlogu za odlog izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in ne za odločanje o storitvi samega prekrška.

4. Pojasnila je tudi, da Zakon o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v četrti alineji drugega odstavka 55.a člena določa, da ustavna pritožba praviloma ni dovoljena, če se z njo izpodbijajo posamični akti izdani v zadevah prekrškov. V posebej utemeljenih primerih lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o taki ustavni pritožbi, če gre za odločitev o pomembnem ustavno pravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve (tretji odstavek 55.a člena ZUstS). V nadaljevanju je tožena stranka pojasnila določbo Zakona o prekrških (202.d člen) in glede na dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje povzete v obrazložitev izpodbijane odločbe ugotovila, da glede na zgolj pavšalne navedbe prosilca v prošnji in njeni dopolnitvi, glede razlogov za vložitev ustavne pritožbe, prosilec ni izkazal verjetnosti izgleda za uspeh oziroma verjetnosti, da gre v konkretni zadevi za pomembno ustavno pravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Glede na navedeno, ob upoštevanju prakse Ustavnega sodišča RS, ki dopušča izjemno odločanje o ustavni pritožbi v manj pomembni zadevi, je tožena stranka sprejela zaključek, da prosilec ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

5. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka izpodbijano odločitev sprejela v nasprotju z določbo 24. člena ZBPP. Utemeljil je razloge, zaradi katerih je vozniško dovoljenje zanj zelo pomembno, tudi za njegov socialno ekonomski položaj in socialno ekonomski položaj njegove družine. Vsaka drugačna trditev krši njegove ustavne pravice iz 14. člena Ustave RS. Sam ustavne pritožbe ne more vložiti. V prošnji za dodelitev BPP je dobro utemeljil razloge za vložitev ustavne pritožbe. Ponovno pojasnjuje, da sodbe Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu ni nikoli prevzel, nanaša pa se na izrek 18. kazenskih točk. S tem mu je bila kršena pravica do vložitve pravnega sredstva. Številko sodbe I U 538/2014 je navedel zato, ker je menil, da gre za sodbo sodišča v Slovenj Gradcu, katere pravilna številka je PR 197/2014. Tožena stranka ni upravičena presojati njegovega uspeha v zvezi z vložitvijo ustavne pritožbe. Ponovno poudarja, da je zadeva zanj življenjskega pomena in meni tudi, da gre za kršitev ustavne pravice, saj se mu je odvzel vozniški izpit, ki ga je, tako kot zakon zahteva, opravil. Navaja tudi, da v ustavni pritožbi ne bo izpodbijal toliko posamičnega akta, kot kršitve ustavne pravice enakega varstva pravic in enakih možnosti, pravice do obravnavanja pritožbe in njene vložitve ter kršitve človekovih pravic in da mu strokovna pravna pomoč pravzaprav mora biti zagotovljena, zaradi enakega varstva pravic. V nadaljevanju pojasnjuje svoj finančno ekonomski položaj, kar bi sodišče oziroma tožena stranka pri odločanju morala upoštevati in meni, da bi sodišče moralo ugoditi tožbi in izpodbijano odločbo odpraviti. Tako v tožbi kot v dopolnitvi tožbe in urgencah predlaga prednostno reševanje zadeve.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo sodišču ni posredovala.

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZBPP v 24. členu med drugim določa, da se pri presoji o dodelitvi BPP upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma da je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena.

9. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da za odobritev BPP iz 24. člena ZBPP, niso podani pogoji. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Pri tem sodišče dodatno pojasnjuje, da spremenjeni ZBPP (ZBPP-C) ne predvideva več dodelitve BPP brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena v primeru ustavne pritožbe pri Ustavnem sodišču RS in za postopek pred mednarodnimi sodišči ter mednarodnimi arbitražami, če je zatrjevana kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

10. V zvezi s sodbo I U 538/2014, na katero se je tožnik skliceval v svoji prošnji za dodelitev BPP, pa sodišče tožniku pojasnjuje, da pravilna navedba zadeve na katero se je nanašala njegova prošnja za opredelitev BPP, ne more biti predmet dopolnjevanja v tožbi. Listine priloženega spisa namreč dokazujejo, da je bilo predmet dopolnjevanja postopka pred izdajo izpodbijane odločbe tudi tožnikovo sklicevanje na sodbo I U 538/2014, zato sodišče tožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilno opredelitev zadeve, to je sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, PR 197/2014, v skladu z določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, šteje kot nedovoljeno tožbeno novoto.

11. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi vse tožbene ugovore, ki se nanašajo na posledice odvzema vozniškega dovoljenja, na tožnikov socialno ekonomski položaj. Tožena stranka je namreč tožniku izčrpno pojasnila, da se zadeva EPVD 663/2014, v zvezi s katero je želel vložiti ustavno pritožbo, nanaša na odložitev izvršitve veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar glede na vsebino določbe 4. alineje drugega odstavka 55.a člena ZUstS pomeni, da ustavna pritožba praviloma ni dovoljena. Tožniku je tožena stranka pojasnila tudi, zakaj v spornem primeru ni mogoče upoštevati izjeme iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS, po kateri lahko Ustavno sodišče v posebno utemeljenih primerih izjemoma odloča o ustavni pritožbi zoper posamične akte iz prejšnjega odstavka, če gre za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve. Tudi po presoji sodišča tožnikovo obširno utemeljevanje zatrjevanih ustavnih kršitev, ni zadostilo pogoju iz prej navedene zakonske določbe, zato je sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo zavrnilo.