Jedro

Oškodovanec kot tožilec je lahko samo tisti, ki ima dejansko tudi lastnost oškodovanca v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je državni tožilec ovadbo zavrgel. Ker gre v konkretnem primeru (kaznivo dejanje proizvodnje in prometa škodljivih sredstev za zdravljenje po prvem odstavku 193. člena KZ) za zdravilo, ki se izdaja za zdravljenje čebel, so bile lahko v nevarnosti čebele in ne zdravje ljudi. Slednje bi bilo sicer tudi lahko (posredno) podano, vendar pa kaj takega pritožnik ni zatrjeval v dejstvenem opisu kaznivega dejanja, po tistem ko je prevzel pregon od državnega tožilca. Prav tako tudi ne, da je lastnik čebel in da bi inkriminirano zdravilo za zdravljenje čebel ogrozilo njegove čebele. Zato A. Z. ne more biti upravičeni tožilec, saj mu ni bila kršena kaka njegova pravica ali vrednota, zaradi česar nima lastnosti oškodovanca in ne more prevzeti kazenskega pregona kot oškodovanec kot tožilec.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe pooblaščenca oškodovanca kot tožilca se izpodbijana sodba spremeni tako, da se iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zoper obdolženega B. P. zavrne obtožba, da je prodal zdravilo, ki je škodljivo za zdravje s tem, da je dne 8. 9. 2003 na N. kot samostojni strokovni sodelavec N., ki je v skladu z določili 5. člena Zakona o zdravilih in medicinskih pripomočkih (ZZMP-Uradni list RS, št. 101/99) pristojen za izdajo zdravil za uporabo v veterinarski medicini končnim uporabnikom, A. Z. brez veterinarskega recepta in navodil za uporabo proti plačilu v višini 1.864,00 SIT (sedaj 7,78 EUR) izdal in v uporabo izročil dva komada zdravila za uporabo v veterinarski medicini vrste H., ki se uporablja za zdravljenje čebel, za katerega je izdano dovoljenje za promet Agencije Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke številka 232-03-872002/115nz dne 13. 6. 2003 proizvajalca H., imetnik dovoljenja za promet je H. in je navedeno na Seznamu zdravil za uporabo v veterinarski medicini, za katero je bilo izdano dovoljenje za promet v obdobju 1. 12. 2000 do 27. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 105/05) pod zap. št. 0001666, uporaba in odmerjanje tega zdravila, ki se izdaja samo na veterinarski recept ali ob storitvi, ki pa ni bila izvedena, v nasprotju z navodilom za uporabo pa je škodljiva za zdravje.

S tem naj bi storil kaznivo dejanje proizvodnje in prometa škodljivih sredstev za zdravljenje po prvem odstavku 193. člena KZ.

II. Sicer se pritožba pooblaščenca oškodovana kot tožilca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja proizvodnje in prometa škodljivih sredstev za zdravljenje po prvem odstavku 193. člena KZ. Oškodovancu kot tožilcu A. Z. pa je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zaradi česar je dejansko stanje napačno ugotovilo, posledično pa kršilo kazenski zakon. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v nadaljnji postopek sodišču prve stopnje.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženec po svojem zagovorniku in predlagal, da sodišče druge stopnje zavrne pritožbo kot neutemeljeno ter izpodbijano sodbo potrdi.

4. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu s prvim odstavkom 383. člena ZKP je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje, ko je obravnavalo vložen obtožni predlog subsidiarnega tožilca, storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, glede vprašanja, ali je podana obtožba upravičenega tožilca. Iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, je sodišče druge stopnje, ob ugotovitvi, da je bila storjena navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ravnalo skladno z določbo 1. odstavka 394. člena ZKP, saj je glede na stanje stvari, ob pravilni uporabi zakona, potrebno izreči drugačno sodbo. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zavrnilo.

5. A. Z. je, med drugim tudi zoper obdolženca v konkretni zadevi, vložil kazensko ovadbo dne 31. 8. 2007 pri Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani, ki je bila dne 21. 4. 2008 dopolnjena s poročilom Policijske uprave Ljubljana, sektorja kriminalistične policije, zaradi kaznivega dejanja proizvodnje in prometa škodljivih sredstev za zdravljenje po prvem odstavku 193. člena KZ. To ovadbo je okrožna državna tožilka s sklepom z dne 10. 7. 2008, opr. št. Kt (0) 562/08, zavrgla tudi zoper obdolženca zaradi zastaranja kazenskega pregona (prvi odstavek 161. člena ZKP). Po zavrženju ovadbe je A. Z. dne 21. 7. 2008 vložil ugovor, ki ga je sodišče štelo kot prevzem pregona, kasneje, dne 16. 9. 2010 pa je vložil obtožni predlog zoper B. P. kot obdolženca zaradi navedenega kaznivega dejanja, ki ga po pozivu pravočasno dopolnil dne 8. 3. 2012. 6. Vendar pa A. Z. v obravnavani zadevi nima statusa oškodovanca in ker nima statusa oškodovanca, ne more nastopati kot oškodovanec kot tožilec. V skladu s 60. členom ZKP lahko v primeru, če državni tožilec spozna, da ni podlage za pregon za kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, ovadbo zavrže, oškodovanec pa lahko v določenem roku začne kazenski pregon. Vendar pa lahko kazenski pregon začne le tisti, ki ima dejansko tudi lastnost oškodovanca, v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je okrožni državni tožilec ovadbo zavrgel. 7. Glede vprašanja ali je državni tožilec presojal tudi kaznivo dejanje, ki je opisano v izreku izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ga je. Ne sicer tako izrecno, pa vendarle je državna tožilka zavrgla kazensko ovadbo A. Z. tudi za to kaznivo dejanje. V sklepu o zavrženju dejanje, ki je predmet tega postopka ni navedeno, ampak je le ugotovitev tožilke, da je kazensko ovadbo A. Z. zavrgla zaradi zastaranja (priloga A2). V kazenski ovadbi z dne 31.8.2007, ki je v prilogi A1 do A3 pridruženega spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I k 333/2009, je A. Z. opisal tudi pomen prodaje dveh stekleničk H. z dne 2.9.2004 (prav 8.9.2003), skratka dogodek, ki ga je oškodovanec kot tožilec povzel v opis kaznivega dejanja in ki je naveden v dejstvenem opisu v izreku izpodbijane sodbe.

8. Pojem oškodovanca je opredeljen v 6. alineji 144. člena ZKP. Oškodovanec je torej tisti, kateremu je kakšna njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Opredelitev oškodovanca tako temelji na vzročni zvezi med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove premoženjske oziroma osebne pravice. Oškodovanec je lahko le tisti, ki je s kaznivim dejanjem neposredno oškodovan in je subjekt oz. nosilec kakšne pravice, ki je prekršena ali ogrožena. Iz opisa kaznivega dejanja mora biti razvidno, da je prekršena kakšna njegova pravica. Oškodovanec je pri tem lahko določen že v zakonskem opisu kaznivega dejanja, kot je na primer pri kaznivem dejanju nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ (kdor drugega hudo žali,…). Oškodovanec pa je lahko tudi oseba, katere pravice so prekršene ali ogrožene s storitvijo kaznivega dejanja, vendar pa sam zakonski opis kaznivega dejanja ne vsebuje individualno določenega oškodovanca, ker oškodovanec ni obsežen kot objekt storitve kaznivega dejanja, vendar je kljub temu lahko v opisu kaznivega dejanja podlaga za ugotovitev, da je dejanje lahko storjeno na škodo individualno določenega oškodovanca ali individualno določenih oškodovancev, kot je to na primer v kaznivem dejanju ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ. V citiranem primeru zakonski opis kaznivega dejanja torej oškodovanca ne obsega, saj ni obsežen kot objekt storitve kaznivega dejanja, vendar pa lahko drugemu, konkretno določeni osebi, zaradi kaznivega dejanja nastane škoda in je tako njena osebna pravica ali pa premoženjska pravica s takšnim ravnanjem prekršena ter lahko kot oškodovanec prevzame kazenski pregon, v primeru, če tožilec od njega odstopi. Pri tem pa mora biti iz opisa kaznivega dejanja jasno razvidno, da je prekršena ali ogrožena kakšna njegova pravica (sodbi VSL z dne 9.3.2005, I Kp 1050/2004 in z dne 8.8.2012, II Kp 2938/2010).

9. Zakonski opis kaznivega dejanja proizvodnje in prometa škodljivih sredstev za zdravljenje po prvem odstavku 193. člena KZ se glasi: kdor proizvaja, prodaja ali kako drugače daje v promet zdravila ali druga sredstva za zdravljenje, ki so škodljiva za zdravje. Objekt kazenskopravnega varstva je človekovo zdravje individualno določene osebe. Sankcionirana je torej proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje ljudi.

10. Iz konkretnega opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ni trditve, da je bil H. škodljiv za zdravje A. Z., ampak da so bile ogrožene čebele. V opisu dejanja ni afirmativne trditve, da je bila ogrožena pravica konkretne fizične osebe, ampak je samo navedba (delni prepis abstraktnega dejanskega stana), da je „izročeno“ zdravilo nevarno za zdravje, ne pa tudi, da je nevarno za zdravje ljudi, kar pa bi moralo biti v nadaljevanju tudi konkretizirano. Tako v opisu dejanja niso označeni niti A. Z. kot oškodovanec, niti osebe, za katere naj bi bilo zdravilo škodljivo. Razvidno pa je, da so v obravnavanem primeru objekt napada čebele. Kaznivo dejanje po členu 193 KZ je uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper človekovo zdravje in je tako torej objekt kazenskopravnega varstva zdravje ljudi, ne pa zdravje čebel. Ker se to zdravilo (je) izdaja(-lo) za zdravljenje čebel, so bile lahko v nevarnosti čebele in ne zdravje ljudi, zaradi česar A. Z. že pojmovno ne more biti upravičeni tožilec. Ni mu bila namreč kršena kaka pravica ali vrednota, zaradi česar nima lastnosti oškodovanca in ne more prevzeti kazenskega pregona kot oškodovanec kot tožilec. Še drugače povedano, lastnost subsidiarnega tožilca bi lahko pridobil, če bi mu bilo v konkretnem primeru izdano in izročeno v uporabo zdravilo, ki je namenjeno za zdravljenje ljudi.

11. V konkretnem primeru ni podano tudi sicer kakšno drugo kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje je konkretni opis kaznivega dejanja primerjalo s kaznivim dejanjem povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena KZ, vendar pri tem ugotavlja, da niso izpolnjeni zakonski znaki tega kaznivega dejanja. Pri slednjem mora namreč obstajati konkretna nevarnost, ki pa v obravnavanem primeru ni podana. To zdravilo bi moglo biti vneseno v okolje, saj se mora z njegovo rabo izzvati takšna splošna nevarnost, da se ta ne more več obvladati ali kontrolirati. Do rabe tega zdravila v konkretnem primeru pa ni prišlo, saj je A. Z. zdravilo samo kupil, ne pa tudi uporabil. Pa še to zato, kot je zapisno v njegovi kazensko ovadbi, da je želel samo ugotoviti, če lahko posameznik pridobi H. brez recepta (priloga A3 pridruženega spisa).

12. Po navedenem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da v obravnavani kazenski zadevi A. Z. ni upravičen tožilec in je zato ob ugotovljeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP obtožbo iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo, saj je z odsotnostjo upravičenega tožilca podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon. Zato sodišče druge stopnje ni presojalo utemeljenosti pritožbe, ki jo je vložil pooblaščenec A. Z. in jo je zato kot neutemeljeno zavrnilo. Potrdilo pa je prvostopenjsko določbo o stroških kazenskega postopka.