Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je tožena stranka sklep o rubežu terjatev, ki jih je imela do nje družba M. d. o. o., prejela dne 8. 1. 2017 in je tako vedela, da obveznosti iz najemne pogodbe z dne 1. 9. 2016 od tega dne dalje ne sme več poravnavati M. d. o. o., ampak jih mora poravnati tožeči stranki, saj je to jasno izhajalo iz sklepa o rubežu. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožena stranka ni trdila, da najemna pogodba z dne 1. 9. 2016 ne bi več veljala oziroma da v obdobju, na katerega se nanašajo vtoževane najemnine, teh iz kateregakoli drugega razloga ne bi bila dolžna plačevati. Prav tako ni ugovarjala višini tožbenega zahtevka, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom potrdi.
II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 29.851,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 6. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka), ter da ji je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 2.182,96 EUR z obrestmi (II. točka izreka).
2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke.
3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Okrajno sodišče v Ljubljani v izvršilnem postopku In 1573/2014 z dne 21. 12. 2016 izdalo sklep, s katerim je ugodilo predlogu tožeče stranke in dovolilo izvršbo z rubežem vseh obstoječih in bodočih denarnih terjatev, ki jih ima oziroma bo imela družba M. d. o. o. (dolžnik tožeče stranke) zoper svojega dolžnika (toženo stranko) na podlagi sklenjene najemne pogodbe z dne 1. 9. 2016, da je tožena stranka prejela sklep o rubežu dne 8. 1. 2017, sklep o prenosu terjatve v izterjavo z dne 25. 5. 2017 pa dne 16. 6. 2017. Tožba v tem postopku torej predstavlja tožbo za izterjavo prenesene terjatve po 123. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-1).
6. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo najemnin za mesece april, maj in junij 2018 ter obračunanih zamudnih obresti do 12. 6. 2018, z obrestmi od dneva vložitve predloga za izvršbo dalje do plačila. Ugotovilo je, da tožena stranka rubežu denarne terjatve in prenosu slednje v izterjavo tožeči stranki ni ugovarjala, temveč je zgolj navajala, da ni več dolžnik družbe M. d. o. o., saj iz priloženih kartic, ki jih je priložila ugovoru, izhaja, da nima izkazanega odprtega dolga do družbe M. d. o. o. ter da na dan vročitve sklepa o izvršbi ni obstajal noben neporavnan dolg po najemni pogodbi z dne 1. 9. 2016. 7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka res predložila kartico klienta po stanju na dan 10. 7. 2018, iz katere je razvidno, kakšne so bile njene obveznosti do družbe M. d. o. o. na navedeni dan. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da je tožena stranka sklep o rubežu terjatev, ki jih je imela do nje družba M. d. o. o., prejela dne 8. 1. 2017 in je tako vedela, da obveznosti iz najemne pogodbe z dne 1. 9. 2016 od tega dne dalje ne sme več poravnavati M. d. o. o., ampak jih mora poravnati tožeči stranki, saj je to jasno izhajalo iz sklepa o rubežu. Zato se tožena stranka plačilu vtoževane terjatve za plačilo najemnine za mesece april, maj in junij 2018, ki so torej zapadle v plačilo več kot eno leto po prejemu sklepa o rubežu terjatev, ne more uspešno braniti s sklicevanjem na kartico klienta na dan 10. 7. 2018 za obdobje od 1. 1. 2018 do 10. 7. 2018, saj navedeno stanje ni odločilno za razmerje med tožečo stranko in toženo stranko. Sodišče prve stopnje je navedeni dokaz tako pravilno ocenilo kot nepomemben za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.
8. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožena stranka ni trdila, da najemna pogodba z dne 1. 9. 2016 ne bi več veljala oziroma da v obdobju, na katerega se nanašajo vtoževane najemnine, teh iz kateregakoli drugega razloga ne bi bila dolžna plačevati. Prav tako ni ugovarjala višini tožbenega zahtevka, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje.
9. Očitek sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo, da tožena ni ali pa da je samo pavšalno ugovarjala navedbam tožeče stranke, se ob povedanem izkaže kot neutemeljen. Tožena stranka bi morala pojasniti, zakaj najemnin za mesece april, maj in junij 2018 tožeči stranki ni dolžna plačati, glede na to, da je bila s sklepom o rubežu terjatev jasno opozorjena, da najemnin od dne 8. 1. 2017 ne sme več plačevati svojemu najemodajalcu družbi M. d. o. o., temveč jih mora plačevati tožeči stranki.
10. Pritožba se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).
11. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni pripomogla k rešitvi le-te (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).