Jedro

Skupno premoženje zakonca upravljata skupno in sporazumno. Pravni pojem upravljanja premoženja se ne pokriva s pojmom uporabe, zato pri soglasju k uporabi ne gre za situacijo iz drugega odstavka 52. člena ZZZDR (ki določa, da se zakonca lahko dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja skupno premoženje ali njegov del). Pravdni stranki sta se v okviru skupnega upravljanja skupnega premoženja dogovorili, da bo poslovni prostor za svojo dejavnost uporabljal toženec. Uporaba poslovnega prostora tako ni brez pravne podlage, prav tako pa tožnica ni prikrajšana, saj kot rečeno, ne gre za njeno posebno (so) lastnino, ampak za še ne razdeljeno skupno lastnino, posebej pa je pomembno, da so tudi prihodki od skupnega premoženja predmet skupnega premoženja, ne glede na to, ali med strankama še obstaja premoženjska skupnost ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo zahtevek na plačilo uporabnine za poslovni prostor, ki je v solastnini pravdnih strank, uporablja pa ga samo tožnik. Med strankama še vedno obstaja ekonomska skupnost, tožnica je dala tožencu na upravni enoti soglasje za uporabo prostora. Dogovor, ki sta ga stranki sklenili 20.12.2000, ni bil sklenjen v obliki, ki jo zahteva zakon in je zato ničen. Tožnica nanj svojega zahtevka ne more opreti. Stranki nista izčrpali možnost ureditve svojih razmerij po načelih nepravdnega postopka, poleg tega ni podano niti prikrajšanje na strani tožnice, niti obogatitev na strani toženca, zato je zahtevek neutemeljen tudi na podlagi neupravičene obogatitve. V vsakem primeru pa je tožba na plačilo uporabnine neutemeljena v delu, ki se nanaša na čas po izdaji sodbe prve stopnje.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in v pritožbi navaja, da je predložila dogovor, iz katerega izhaja, pod katerimi pogoji se strinja, da toženec brezplačno uporablja poslovni prostor. Toženec je te pogoje poznal, vendar jih ni upošteval. Kljub temu, da ni bil sklenjen v pravilni obliki, ga je treba spoštovati in ga je sodišče prezrlo. Ravnanje v nasprotju s pogoji za tožnico pomeni nestrinjanje s prikrajšanjem. Takšno prikrajšanje pa je nedopustno. Napačen je zaključek prvostopnega sodišča, da soglasje, dano v upravnem postopku, pomeni, da lahko toženec ves čas dovoljenja prostor uporablja brezplačno. Soglasje, dano v postopku pridobivanja upravnih dovoljenj, ne more pomeniti strinjanja k prikrajšanju tožnice. Za prikrajšanje tako ni podan pravni temelj, iz koristi, ki bi nastale iz brezplačne uporabe, ne nastaja več skupno premoženje, saj stranki nista več v premoženjski skupnosti. V primeru, da bi skupnost še obstajala, pa je treba uporabiti 62. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem lahko zakonca sklepata vse pravne posle, in drugi odstavek 52. člena ZZZDR, ki ga sodišče ni uporabilo, pri čemer ni izključen dogovor za plačilo uporabnine drugemu (ne gre pa prezreti, da je toženec prostor uporabljal za svojo dejavnost, torej kot druga pravna oseba).

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je dogovor o plačevanju najemnine za poslovni prostor na podlagi določbe 1. točke 47. člena Zakona o notariatu (ZN) ničen, ker ni bil sklenjen v pravilni obliki. Ničen dogovor ne zavezuje strank k izpolnitvi, zato so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s spoštovanjem dogovora. Če pa pritožnica meni, da je posel veljaven, ker sta ga strani že uresničili, pa je treba ugotoviti, da dogovor o odplačni rabi poslovnega prostora nikoli ni bil realiziran, saj tožnica ne zatrjuje, da bi ji toženec kdaj plačeval najemnino. Tožnica nima nobene pogodbene podlage, na podlagi katere bi od toženca lahko zahtevala plačevanje najemnine. Prvostopno sodišče zato dogovora pravilno ni upoštevalo pri odločanju. Povsem napačno pa je izhodišče pritožbe glede prikrajšanja in uporabe tuje stvari v svojo korist. Poslovni prostor, za katerega tožnica zahteva uporabnino, je skupno premoženje pravdnih strank. Res sta v zemljiški knjigi vpisana kot solastnika vsak do polovice, vendar gre za premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske skupnosti, na katerem deleža pravdnih strank še nista določena (kot je pravilno opozorilo prvostopno sodišče, ko je zapisalo, da pravdni stranki nista uporabili možnosti, ki jima jih daje nepravdni postopek). Skupno premoženje pa zakonca upravljata skupno in sporazumno (52. člen ZZZDR). Iz razlogov sodbe izhaja, da toženec uporablja poslovni prostor za svojo dejavnost, o čemer sta se stranki dejansko dogovorili in tak dogovor tudi realizirali. Pravni pojem upravljanja premoženja se ne pokriva s pojmom uporabe, zato pri soglasju k uporabi ne gre za situacijo iz drugega odstavka 52. člena ZZZDR (ki določa, da se zakonca lahko dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja skupno premoženje ali njegov del). Pravdni stranki sta se v okviru skupnega upravljanja skupnega premoženja dogovorili, da bo poslovni prostor za svojo dejavnost uporabljal toženec, drugačnega dogovora pa tožnica niti ne zatrjuje, saj zahteva samo „uporabnino“ in tožencu ne prepoveduje nadaljnje uporabe poslovnega prostora. Uporaba poslovnega prostora tako ni brez pravne podlage, prav tako pa tožnica ni prikrajšana, saj kot rečeno, ne gre za njeno posebno (so) lastnino, ampak za še ne razdeljeno skupno lastnino, posebej pa je pomembno, da so tudi prihodki od skupnega premoženja predmet skupnega premoženja, ne glede na to, ali med strankama še obstaja premoženjska skupnost ali ne. Zato tožnica ni izkazala nobenega prikrajšanja in niso izpolnjeni pogoji za uporabo določbe 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (oziroma določbe 198. člena Obligacijskega zakonika) in je odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve pravilna. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da določba drugega odstavka 52. člena ZZZDR ne izključuje dogovora o uporabnini, pa pritožbeno sodišče samo opozarja na svoje gornje ugotovitve, da ni šlo za dogovor o tem, da bo s skupnim premoženjem upravljal ali morda celo razpolagal samo toženec, prav tako pa ni bilo niti pravno veljavnega (sklenjenega v pravilni obliki) dogovora o plačevanju uporabnine.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.