Jedro

Tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki v času veljavnosti ODZ niso mogli priposestvovati služnostne pravice na splošnem ljudskem premoženju in v zatrjevanem obdobju od 1953 do 1980- leta priposestvovalna doba ni mogla pričeti teči. Omejitev priposestvovanja služnosti na družbeni lastnini je po letu 1980 urejal ZTLR, ki je določal, da služnosti na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo v družbeni lastnini ni mogoče priposestvovati.

Ob dejstvu, da ima tožnik do svojega gostinskega lokala dostop po severni strani svoje nepremičnine, po tej poti pa se je vsa leta tudi vršila dostava blaga, sporno nepremičnino pa so za parkiranje in dostop poleg gostov lokala uporabljale še druge osebe, je pravilen tudi zaključek sodišča, da priposestvovanje preko navedenih oseb ni možno. Navedene osebe so namreč služečo nepremičnino uporabljale za svoje potrebe in ne za potrebe gospodujočega zemljišča, zato služnost v korist tožeče stranke ne more biti priposestvovana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje ter na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Tožeči stranki je naložilo plačilo 605,40 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožnik. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov oziroma, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je služnost mogoče priposestvovati, čeprav ni bila izvrševana s strani lastnika gospodujočega zemljišča, temveč s strani drugih oseb. Poudarja, da stvarna služnost ni ustanovljena v korist določene osebe, zato njeno izvrševanje ni omejeno samo na lastnika gospodujočega zemljišča. Dodaja, da tožnik in njegovi pravni predniki po dvorišču tožene stranke niso vozili prav zato, da so po njem lahko vozili in parkirali gostje gostinskega lokala, preko katerih so lastniki gospodujočega zemljišča izvrševali svojo služnost. Dodaja, da se sodišče ni opredelilo do odločbe Ministrstva za okolje in prostor z dne 29. 9. 2011, iz katere izhaja, da je nepremična tožene stranke del S. ulice, do katere bi morali imeti dostop vsi lastniki sosednjih zemljišč. K pritožbi prilaga tudi dopis Občine Ivančna Gorica z dne 23. 5. 2012, prejetega po zaključku glavne obravnave, iz katerega izhaja, da je občina zavzela stališče, da mora imeti tožnik dostop na S.ulico. Opozarja tudi na zmotno uporabo materialnega prava glede prepovedi priposestvovanja na družbeni lastnini, saj je prepoved v skladu z 55. členom ZTLR veljala le v primerih, ko družbena lastnina zaradi varstva družbenih sredstev ni smela biti na noben način okrnjena. Meni, da je šlo v konkretnem primeru za zemljišče, ki ni bilo potrebno za opravljanje dejavnosti toženčevega pravnega prednika, saj je zemljišče lahko uporabljal vsak, med njimi tudi gostje tožnikovega gostinskega lokala. Dodaja, da iz izpovedi priče Ž. P. jasno izhaja, da sporni del nepremičnine S. ž. pri svoji dejavnosti niso uporabljale. Meni, da je družbena lastnina prenehala že z uveljavitvijo Ustave ter graja drugačno stališče sodišča. 3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik uveljavlja priposestvovanje služnosti hoje in voženj po toženčevi nepremičnini parc. št. 816/32, k.o. X., je pravilna. Pritožnik neutemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje ob odločanju o prepovedi priposestvovanja na družbeni lastnini napačno uporabilo materialno pravo. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je pritožnik ne izpodbija, izhaja, da je sporna nepremičnina leta 1947 postala splošno ljudsko premoženje v upravi J.. Materialnopravno stališče pritožnika, da je bilo tedaj priposestvovanje družbene lastnine mogoče in da je priposestvovanje izključil šele ZTLR, ki je začel veljati 1. 9. 1980, je napačno. Obči državljanski zakonik (v nadaljevanju: ODZ), ki je veljal pred uveljavitvijo ZTLR, je urejal le priposestvovanje služnosti na zasebni lastnini. Družbena lastnina oziroma splošno ljudsko premoženje pa je že od nastanka uživala posebno varstvo države (16. člen Ustave SFRJ), ki se je kazalo tudi v izključitvi zastaranja in priposestvovanja(1). Tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki zato v času veljavnosti ODZ niso mogli priposestvovati služnostne pravice na nepremičnini parc. št. 816/32 in v zatrjevanem obdobju od 1953 do 1980- leta priposestvovalna doba ni mogla pričeti teči. 6. Omejitev priposestvovanja služnosti na družbeni lastnini je po letu 1980 urejal Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 6/80 s spre., v nadaljevanju: ZTLR), ki je v 55. členu določal, da služnosti na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo v družbeni lastnini, ni mogoče priposestvovati. Tudi za to obdobje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da priposestvovanje ni moglo teči, saj je bila sporna nepremičnina družbeno sredstvo v družbeni lastnini. Ob tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da sporna nepremičnina ni bila namenjena opravljanju dejavnosti toženčevega pravnega prednika. Sodišče je namreč ugotovilo, da so nepremičnino uporabljali zaposleni pri S. in tudi potniki, ki so na nepremičnini parkirali in nato odšli na železniško postajo. Drži sicer, da so sporno nepremičnino poleg navedenih uporabljali tudi gostje tožnikovega lokala, vendar ne v takšni meri (tj. izključno), da bi to v skladu s sodno prakso lahko predstavljalo okoliščino, ki izključuje prepoved priposestvovanja na družbeni lastnini(2).

7. Napačno je nadalje stališče pritožnika, da je sporna nepremičnina prenehala biti družbena lastnina že z uveljavitvijo Ustave RS. Ustavni zakon za izvedbo Ustave RS(3) je namreč v 1. členu določil, da predpisi in drugi splošni akti, ki so veljali na dan razglasitve Ustave RS, ostanejo v veljavi, če niso v neskladju z njo. Ustava obstoja družbene lastnine v prehodnem obdobju do uveljavitve predpisov o njenem preoblikovanju, ni prepovedala. Zato datum preoblikovanja družbene lastnine v zasebno ni enotno določljiv in ga je potrebno ugotovitvi v vsakem konkretnem primeru(4). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do lastninskega preoblikovanja toženčeve nepremičnine prišlo v letu 1997 na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju: ZLNDL), je pravilen zaključek, da je priposestvovanje lahko začelo teči šele od leta 1997 dalje in v času vložitve tožbe (leta 2011) še ni poteklo. Tožbeni zahtevek je tako pravilno zavrnjen že na opisani pravni podlagi.

8. V odgovor pritožniku velja zgolj dodati, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi iz drugih razlogov. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu sprejema zaključek sodišča prve stopnje, in sicer da je bilo sporno zemljišče večino časa povsem zaparkirano in da po njem ni bil mogoč dostop na način, kot ga je tožnik zatrjeval s tožbo in slikovno opredelil v načrtu parcele (priloga A4). Ob, v pritožbi neizpodbijanem dejstvu, da ima tožnik do svojega gostinskega lokala dostop po severni strani svoje nepremičnine, po tej poti pa se je vsa leta tudi vršila dostava blaga, sporno nepremičnino pa so za parkiranje in dostop poleg gostov lokala uporabljale še druge osebe (zaposleni pri S., potniki, obiskovalci drugih objektov), je pravilen tudi zaključek sodišča, da priposestvovanje preko navedenih oseb ni možno. Navedene osebe so namreč služečo nepremičnino uporabljale za svoje potrebe in ne za potrebe gospodujočega zemljišča, zato služnost v korist tožeče stranke ne more biti priposestvovana(5).

9. Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 29. 9. 2011 (priloga A7) za odločanje o priposestvovanju služnosti namreč ni pravno pomembna in sodišče nanjo ni vezano. Tudi sicer iz odločbe ne izhaja, da je bila toženčeva nepremičnina del S. ulice (odločba omenja le nepremičnini par. št. 21/5 in parc. št. 816/31, k.o. X., ki pa nista predmet tega postopka). Pravno nepomemben je tudi dopis Občine Ivančna Gorica z dne 23. 5. 2012 (priloga A17), za katerega tožnik tudi sicer zmotno meni, da mu priznava pravico do dostopa na S. ulico. Nasprotno, iz dopisa izhaja zgolj, da je dostop do tožnikove parcele že mogoč iz L. ceste.

10. Glede na navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožena stranka sama.

(1) Primerjaj 1. člen Zakona o zaščiti narodne imovine, Uradni list DFJ, št. 36/45. (2) Sodna odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1470/2011, na katero se v pritožbi sklicuje tožnik, v konkretnem primeru ni uporabna, saj vsebuje drugačno dejansko stanje. Sporna nepremičnina je namreč v tem primeru predstavljala parcelo, po kateri je bil možen zgolj dostop do stanovanjske hiše tožnikov in že na prvi pogled ni služila delu delavcev oziroma poslovanju družbeno pravne osebe.

(3)Uradni list RS, št. 33/91-I in 21/94

(4)Tako tudi sodna praksa, primerjaj npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4386/2010 z dne 8. 6. 2011 in sodba VS RS II Ips 184/2011 z dne 12.12.2012. (5)Primerjaj tudi sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 452/2008 z dne 18. 11. 2008