Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 1238/99

ECLI:SI:VDSS:2001:PDP.1238.99 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

disciplinski postopek mnenje sindikata
Višje delovno in socialno sodišče
19. julij 2001
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Dolžnost delodajalca zahtevati mnenje sindikata o ugovoru delavca zoper sklep disciplinske komisije prve stopnje se nanaša le na sindikat, organiziran v podjetju. Tožena stranka s tem, ko o ugovoru tožnika ni obvestila sindikata in od njega zahtevala mnenja, ni kršila določb disciplinskega postopka. Sindikata pri toženi stranki v času disciplinskega postopka zoper tožnika še ni bilo, od sindikata izven podjetja, katerega član je bil tožnik, pa delodajalec mnenja ni bil dolžan zahtevati.

Izrek

Pritožbama tožnika in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da glasi: "1. Sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 2. 10. 1995 v zvezi s sklepom z dne 9.11.1995 se delno spremeni, tako da se tožnika spozna za odgovornega le za to, da po končanem delu do nastopa bolniškega staleža ni vrnil drobnega inventarja v delavnico, s čimer je storil hujšo kršitev malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti iz 1. tč. 66. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja, pri čemer se izrečeni ukrep prenehanja delovnega razmerja vzdrži v veljavi, glede ostalih kršitev pa se postopek ustavi.

2. Zahtevek, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 21. 11. 1995 ni prenehalo, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu od 8.7.1995 plačati razliko v neto plači, od dne 21.11.1995 pa po odvodu prispevkov in davkov neto plačo ter druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonitimi zamudnimi obrestmi, mu vpisati v delovno knjižico delovno dobo od 21.11.1995 dalje in tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka, se zavrnejo." V preostalem se pritožbi zavrneta.

Tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v pretežnem delu ugodilo zahtevku tožnika in sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 2.10.1995 v zvezi s sklepom z dne 19.11.1995 delno spremenilo, tako da je tožnika spoznalo za odgovornega le za to, da ni prenesel TV sprejemnika iz II. nadstropja v zbornico in da po končanem delu ni vrnil drobnega inventarja v delavnico, pri čemer je kršitvi prekvalificiralo v hujšo kršitev delovne obveznosti po 1. tč. 103. čl. pravilnika tožene stranke. Tožniku izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja je spremenilo v ukrep javnega opomina. Posledično je ugodilo tudi tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku, toženi stranki pa je naložilo tudi, da je dolžna poravnati tožniku stroške postopka v znesku 286.235,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pri tem je štelo, da je tožena stranka disciplinski postopek izvedla zakonito, vendar pa tožnik večine očitanih mu kršitev delovnih obveznosti ni storil. Za dokazani kršitvi pa mu ni mogoče izreči ukrepa prenehanja delovnega razmerja, saj obligatorno prenehanje delovnega ni predvideno, obstoj kvalifikatornih okoliščin pa ni izkazan.

Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnik in tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlagata spremembo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožnik v pritožbi zatrjuje bistvene kršitve disciplinskega postopka. Sindikat bi moral podati mnenje k ugovoru tožnika zoper odločbo disciplinske komisije, saj je tožena stranka vedela, da je tožnik član sindikata. Postopek je bil bistveno kršen tudi s tem, ko tožena stranka na disciplinski obravnavi ni vodila zapisnika skladno z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90), ampak ga je sestavila iz posameznih zapisov šele po obravnavi. Zapisnika nista podpisala niti tožnik niti njegov pooblaščenec, v njem pa tudi nista navedena tožnikov ustni in pisni zagovor. Nadalje pritožba navaja, da bi moral tožnik dela iz pisnega naloga direktorice opraviti do 30.6.1995, pri čemer ni bil določen terminski plan in bi lahko zato TV sprejemnik prenesel tudi še 29.6.1995 ali 30.6.1995. Neutemeljen je tudi očitek, da tožnik ni vrnil drobnega inventarja v delavnico. Tožnik je delal na različnih lokacijah in je imel zato del orodja tudi v avtomobilu. Dnevno vračanje orodja v delavnico je v nasprotju z dolgoletnim delom tožnika pri toženi stranki. Tožnik ni nikoli prejel odredbe o vračanju orodja v delavnico, niti to ne sodi v opis njegovih delovnih nalog. Poleg tega pa je tožena stranka stanje drobnega inventarja ugotavljala šele dne 10.7.1995, za to stanje pa tožnik, ki je bil po 28.6.1995 na bolniškem staležu, ne more več odgovarjati. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo pravilnik tožene stranke, ki je bil sprejet dne 21.6.1995 in je glede na prehodno določbo začel veljati najprej dne 29.6.1995. Tožnik je bil tega dne že na bolniškem staležu, za neopravljeno delo v času bolniškega staleža pa ne more odgovarjati. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožnik sam predlagal rok enega tedna za opravo del iz naloga direktorice z dne 26.6.1995 in je nalog tudi podpisal. Za vse, kar je naredil do nastopa bolniškega staleža, bi potreboval največ en dan, tako da do dogovorjenega roka vsega dela ne bi opravil. Izpiti so bili vsako leto ob istem času in tožnik je to vedel. Tožena stranka je morala za dokončanje del poiskati druge delavce, ker sicer ne bi mogla pričeti s pleskanjem. Ugotovitev sodišča, da je edino, kar tožnik ni opravil, to, da ni prenesel TV sprejemnika, je v nasprotju z izpovedbami prič in tožnika. Na nevestno opravljanje dela pa kaže tudi nered v njegovi delavnici in konflikti z zaposlenimi. V zvezi s tožniku očitano kršitvijo nezakonitega razpolaganja s sredstvi zavoda tožena stranka zatrjuje obstoj kvalifikatornih okoliščin, saj se je orodje obrabljalo, poleg tega pa tožena z njim ni mogla razpolagati. Dejstvo, ali je Š. uporabljal vrtalni stroj za zasebne namene, se ni ugotavljalo. Nezakonito razpolaganje s sredstvi pa pomeni tudi uporaba delavnice za shranjevanje tožnikovih osebnih stvari. Glede kršitve zlorabe pravice do bolniškega staleža tožena stranka navaja, da je tožnik med staležem opravljal delo, ki ga pri toženi stranki sicer ni bil sposoben opravljati. Zdravniška komisija je odsvetovala bivanje na morju, tudi iz izpovedbe dr. P. pa izhaja, da izpostavljanje vročini za tožnika ni bilo priporočljivo. Sodišče, ki je ugotovilo, da zdravnik tožniku ni predpisal omejitev, pa je spregledalo, da ga tožnik ni seznanil s tem, da gre počitnikovat. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Zatrjevane kršitve disciplinskega postopka tudi po zaključku pritožbenega sodišča niso podane. Dolžnost delodajalca zahtevati mnenje sindikata o ugovoru delavca zoper sklep disciplinske komisije I. stopnje se nanaša le na sindikat, organiziran pri delodajalcu, ki pa ga v času disciplinskega postopka pri toženi stranki še ni bilo. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe v zvezi s kršitvami pri vodenju zapisnika na disciplinski obravnavi. Po določbi 103. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 36/2000) se v postopku odločanja o varstvu pravic določbe, ki veljajo za postopek pred delovnimi sodišči, uporabljajo le smiselno in zato pred disciplinskimi organi ne veljajo tako stroga pravila kot za postopek pred sodiščem. Četudi je bil čistopis zapisnika napravljen šele po disciplinski obravnavi in ga tožnik oziroma njegov pooblaščenec nista podpisala, to dejstvo še ne predstavlja tako hude kršitve določb disciplinskega postopka, ki bi imela za posledico nezakonitost izpodbijanih disciplinskih sklepov. Pri tem pritožbeno sodišče kot neresnične zavrača tudi navedbe pritožbe, da v zapisniku ni povzet tožnikov ustni zagovor. Posebno povzemanje tožnikovega pisnega zagovora pa glede na to, da pritožnik ne zatrjuje, da bi bil le-ta obširnejši oziroma drugačen od njegovega ustnega zagovora, sploh ni bilo potrebno.

Tožnik se utemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z očitano mu hujšo kršitvijo delovne obveznosti, ki naj bi jo storil s tem, da ni prenesel TV sprejemnika iz II. nadstropja v zbornico. Ker terminski plan za opravo posameznih del iz naloga direktorice tožene stranke z dne 26.6.1995 ni bil določen, bi lahko tožnik TV sprejemnik prenesel tudi še 29.6.1995 in 30.6.1995, ko pa tega zaradi bolniškega staleža ni več mogel storiti. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno štelo, da je tožnik z opisanim ravnanjem izpolnil zakonske znake očitane mu kršitve nevestnega opravljanja delovnih obveznosti, sicer pa glede nedokončanja vseh ostalih nalog iz omenjanega naloga pravilno zaključilo, da tožnik za ta ravnanja oziroma opustitve ne more odgovarjati. Odločitev o odgovornosti tožnika za neopravljeno delo zavisi od tega, ali tožnik naloženega dela iz upravičenih razlogov ni mogel opraviti. Sodišče prve stopnje, ki je sprejelo zagovor tožnika, da začetih del ni dokončal zaradi nastopa bolniškega staleža, pa je po zaključku pritožbenega sodišča ravnalo pravilno. Tožena stranka mora dokazati, da predstavlja tožniku očitano ravnanje kršitev njegovih delovnih obveznosti, z neizkazanimi pritožbenimi navedbami, da bi tožnik za vsa dela, ki jih je opravil, potreboval največ en dan in da torej naloženih del do postavljenega roka tudi brez nastopa bolniškega staleža ne bi končal, pa tega ni uspela storiti.

Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s hujšo kršitvijo delovne obveznosti, ki naj bi jo storil s tem, da po končanem delu ni vrnil drobnega inventarja v delavnico. Pri tem ne zanika, da orodja v delavnico ni vračal, navaja pa, da ni dobil nobene pisne odredbe o vračanju orodja v delavnico oziroma da to ni navedeno v opisu v njegovih delovnih nalog oziroma da to ni bilo v skladu z njegovim siceršnjim ravnanjem pri toženi stranki. Pritožba tožnika v tem delu je neutemeljena, saj lahko delodajalec tudi brez izrecnega navodila od delavca vedno pričakuje skrbno ravnanje z delovnim orodjem, temu standardu pa ravnanje tožnika, ki orodja ni vračal na svoje mesto, ne ustreza. Pritožbena navedba, da je tožnik puščal orodje v avtu zaradi dela na različnih lokacijah ni upoštevna, saj se tožniku očita tudi to, da je puščal orodje na delovnem pultu, nezaščiteno po kotih in da ga je posojal drugim. Neupoštevna pa je tudi navedba pritožbe, da tožnik za stanje orodja na dan 10.7.1995, ko je tožena stranka v delavnici izvedla pregled, ne more odgovarjati, saj tožnik pri tem ne zatrjuje, da bi orodje pred nastopom bolniškega staleža dne 29.6.1995 v delavnico vrnil in da torej stanje v delavnici ob pregledu ni ustrezalo stanju pred nastopom bolniškega staleža. Glede na navedeno pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik malomarno ravnal z orodjem tožene stranke, pri tem pa kot utemeljene sprejema navedbe tožnikove pritožbe o zmotni uporabi materialnega prava pred sodiščem prve stopnje. Pravilnik tožene stranke (B11) je bil sprejet dne 21.6.1995, po prehodni določbi 116. čl. pa je začel veljati osmi dan po objavi delavcem zavoda, da je na vpogled v tajništvu zavoda. Pritožba tako pravilno navaja, da je lahko začel pravilnik veljati šele 29.6.1995, to pa pomeni, da tožnik, ki je tega dne nastopil bolniški stalež in je lahko očitane mu kršitve, razen kršitve zlorabe pravice bolniškega staleža, storil le pred omenjenim datumom, za kršitve po 1. ailinei 103. čl. pravilnika ne more odgovarjati. Ker pa lahko kršitve delovnih obveznosti določajo tudi kolektivne pogodbe (3. odst. 54. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 - 66/93) in 88. čl. ZDR), je pritožbeno sodišče tožnikovo ravnanje okvalificiralo kot hujšo kršitev delovne obveznosti po 1. točki 66. člena Kolektivne pogodbe vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju KPD - Ur. l. RS, št. 52/1994), ki je v času storitve tožniku očitanih kršitev veljala za stranki v sporu. Kot hujša kršitev delovne obveznosti se v citiranem določilu navaja tudi malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti, pod tako opredeljeno kršitev pa je dokazano malomarno ravnanje tožnika z orodjem tožene stranke nedvomno mogoče uvrstiti.

Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tožniku očitano kršitvijo zlorabe pravice do bolniškega staleža. Pri tem pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da prihaja v zvezi s to kršitvijo v poštev uporaba pravilnika tožene stranke, po katerem je kršitev okvalificirala tožena stranka. Tožnik je bolniški stalež nastopil dne 29.6.1995, od tega dne dalje pa tudi priznava veljavnost pravilnika. Po 9. alinei 104. čl. pravilnika je kršitev zlorabe pravice bolniškega staleža opredeljena ozko in je podana le, če delavec namenoma podaljšuje zdravljenje oziroma bolniški dopust ali se ne ravna po navodilih lečečega oziroma pristojnega zdravnika. Ob ugotovitvi, da tožnik z odhodom na morje in opravo manjših del pri prikolici ni kršil navodil zdravnika, niti se mu ni v tem času poslabšalo zdravstveno stanje in posledično podaljšal bolniški dopust, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik z očitanim mu ravnanjem znake te kršitve delovnih obveznosti ni izpolnil. Pri tem ni pomembno, da tožnik zdravniku ni povedal, da namerava odpotovati na morje, saj mora zdravnik bolnika sam seznaniti z omejitvami, ki jih mora upoštevati v času bolniškega staleža. Neupoštevno je tudi dejstvo, da je zdravniška komisija odsvetovala bivanje na morju, saj njeno mnenje z dne 31.7.1995 pred odhodom tožnika še ni bilo izdano in se zato tožnik po njem ni bil dolžan ravnati. Zavreči pa je treba tudi pritožbeno navedbo, da tudi iz izpovedi dr. Pavloviča izhaja, da izpostavljanje vročini za tožnika ni bilo priporočljivo, saj bi lahko bilo pomembno le, če bi se zaradi vročine tožnikovo zdravstveno stanje poslabšalo, kar pa se ni zgodilo.

Glede na navedeno je tožnik po zaključku pritožbenega sodišča odgovoren le za hujšo kršitev delovnih obveznosti po 1. tč. 66. čl. KPD, ki jo je storil s tem, da pred nastopom bolniškega staleža dne 29.6.1995 ni vrnil orodja delavnico. Za to kršitev je predviden obligatoren izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja (67. čl. KPD), zaradi česar se pritožbeno sodišče z zatrjevanimi pritožbenimi navedbami tožene stranke o obstoju kvalifikatornih okoliščin ni posebej ukvarjalo. Pri izreku ukrepa prenehanja delovnega razmerja pa se tudi ni odločilo za pogojno odložitev tega ukrepa, saj posebne olajševalne okoliščine, ki bi mu narekovale takšno ravnanje, tekom sodnega postopka niso bile zatrjevane. Posledično je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi tožnikov reintegracijski in reparacijski zahtevek, pri čemer pa je ugotovilo tudi, da se je tožnik že s 1.1.1996 na novo zaposlil. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in ni pri tem kršilo nobene izmed določb postopka, na ugotovljeno dejansko stanje pa je nepravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je pritožbama tožnika in tožene stranke delno ugodilo (4. tč. 373. čl. ZPP/77). Pri tem je ugodilo pritožbi tožnika v zvezi z očitano mu kršitvijo delovne obveznosti, ki naj bi jo storil s tem, da ni prenesel TV sprejemnika, in je postopek glede te kršitve ustavilo, zavrnilo pa je njegovo pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje o obstoju kršitve delovne obveznosti, ki jo je storil s tem, ko do dne nastopa bolniškega staleža ni vrnil orodja v delavnico. Zavrnilo je tudi pritožbo tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tožniku očitanimi kršitvami neoprave delovnih nalog iz naloga z dne 26.6.1995 in v zvezi z zlorabo pravice do bolniškega staleža, sicer pa njeni pritožbi ugodilo, tako da je s sklepoma tožene stranke z dne 2.10.1995 in 9.11.1995 tožniku izrečeni ukrep prenehanja delovnega razmerja vzdržalo v veljavi.

Ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje je moralo pritožbeno sodišče odločiti tudi o stroških vsega postopka (2. odst. 166. čl. ZPP/77). Tožnik, ki v sporu v bistvenem delu, to je z zahtevkom za razveljavitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ni uspel, mora sam nositi svoje stroške postopka (2. odst. 154. čl. ZPP/77).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia