U-I-88/97

22. 6. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Jožeta Dolharja iz Predoselj in v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem z zahtevo Vitomirja Grosa, Župana Mestne občine Kranj, ki ga zastopa Igor Bele, odvetnik v Kranju, na seji dne 22. junija 2000

s k l e n i l o:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 16. in 17. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96) in za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o koncesiji za gospodarsko izkoriščanje vode iz vodotoka Kokre za dodatno zasneževanje smučišč na Krvavcu (Uradni list RS, št. 44/95) se zavrže.

2.Postopek, začet z zahtevo Župana Mestne občine Kranj, za oceno ustavnosti 17. člena Zakona o varstvu okolja in za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o koncesiji za gospodarsko izkoriščanje vode iz vodotoka Kokre za dodatno zasneževanje smučišč na Krvavcu, se ustavi.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pobudnik izpodbija 16. člen Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO), ki določa, da je naravno javno dobro v lasti države ali lokalne skupnosti, in 17. člen ZVO, po katerem so naravni viri last države. Določbi naj bi bili v neskladju z 2. členom Zakona o vodah (Uradni list SRS, št. 38/81 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 15/91 - v nadaljevanju: ZV), ki določa, da so vode dobrine splošnega pomena, pod posebnim varstvom države, v splošni rabi in družbena lastnina. V neskladju naj bi bili tudi s 70. členom Ustave, ki predpisuje, da se na javnem dobru lahko pridobi posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon in le zakon lahko določa pogoje, pod katerimi se smejo izkoriščati naravna bogastva. Ustava naj bi ne predvidevala državne lastnine niti družbene lastnine. Ustavni zakon za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91) predvideva, da se predpisi uskladijo z Ustavo do 31. 12. 1993, vendar naj bi se še vedno uporabljali stari predpisi. Po 69. členu Ustave, ki ureja razlastitev, ni predvideno, da se lahko naravna bogastva podržavijo ali preidejo v last lokalne skupnosti, ZVO pa tudi ne opredeljuje pojma lastnine republike, niti lastnine lokalne skupnosti. Pobudnik naj bi imel vložen predlog za pridobitev koncesije in ne ve, ali predlog temelji na ustreznem zakonu. Kot mlinar, ki uporablja vodo za pogon mlinskih naprav, meni, da bi moral vedeti, na kateri zakon naj se sklicuje v postopkih.

2.Pobudnik izpodbija tudi Uredbo o koncesiji za gospodarsko izkoriščanje vode iz vodotoka Kokre za dodatno zasneževanje smučišč na Krvavcu (Uradni list RS, št. 44/95 - v nadaljevanju: Uredba). Navaja, da je bila sprejeta po postopku, ki je v neskladju z 59. in z 78. členom ZVO, po katerih je za posege v prostor treba pridobiti soglasje oziroma skleniti pogodbo z oškodovanci. Pri izdaji Uredbe niso upoštevali uporabnikov, zato je v neskladju tudi s 60. členom ZVO, ki določa, da je treba pred posegom v prostor opraviti javno razpravo. Navaja, da naj bi bila Uredba v neskladju tudi z določbami 55., 56., 57., 58. in 79. člena ZVO, vendar za to ne navaja razlogov. Ustavno sodišče je izdalo odločbo št. U-I-32/95 z dne 30. 6. 1995 (Uradni list RS, št. 44/95 in OdlUS IV, 65), s katero je prepovedalo nadaljevati postopke za podeljevanje koncesij, Uredba pa je bila objavljena 28. 7. 1995, zato naj bi bila v neskladju tudi z odločbo Ustavnega sodišča. Pravni interes pobudnika naj bi izhajal iz priložene sodne poravnave z Izvršnim svetom SRS - Protokolarnim objektom Brdo (v nadaljevanju: Brdo) iz leta 1985, po kateri se je Brdo zavezalo, da bo pobudniku zagotavljalo vodo iz vodotokov Belce ali Kokre. Iz prioritetnega vrstnega reda po Uredbi naj bi izhajalo, da se Brdu voda zagotavlja, vendar jo zagotavlja vodotok Suha, ki naj bi bil po katastru Belca.

3.Župan Mestne občine Kranj je ponovno vložil zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti 17. člena ZVO in Uredbe. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-302/95 z dne 11. 4. 1996 (OdlUS V, 44) že zavrglo njegovo enako zahtevo, ker ni bil pooblaščen za vložitev zahteve za oceno ustavnosti in zakonitosti. V ponovni zahtevi navaja, da je po 113. členu Statuta Mestne občine Kranj (Uradni list RS, št. 43/95) Župan pooblaščen za vložitev zahteve za oceno ustavnosti in zakonitosti. Mestna občina naj bi izkoriščala vodotok Kokre za pridobivanje pitne vode, zato ima pravico, da so posegi v Kokro skladni s cilji varstva okolja. S koncesijami na Kokri naj bi bile ogrožene pravice lokalne skupnosti, kar izhaja iz dopisov posameznikov, ki so z vodotokom življenjsko povezani. Člen 17 ZVO naj bi bil v nasprotju s 70. členom Ustave, ki določa, da se na javnem dobru pridobi le posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon. Kaj je javno dobro, naj bi izhajalo iz 2. člena ZV, po katerem je javno dobro v splošni rabi in ne v lasti države. Uredba naj bi zato temeljila na nezakoniti podlagi in je v neskladju tudi s 45. členom ZV, po katerem je potrebno vodnogospodarsko soglasje in dovoljenje za spremembo vodnega režima, s katerim se spreminja količina vode. Po Uredbi ima koncesionar pravico do izključnega izkoriščanja vode, ki je predmet koncesije, kar je v neskladju s četrtim odstavkom 21. člena ZVO, ki določa, da je predmet koncesije samo pravica do njegovega upravljanja ali podrejene oziroma posebne rabe. Uredba naj bi tudi dopuščala, da del vode steče na drugo stran Krvavca, vodotok Kokre pa je zato osiromašen. Po 13. členu Uredbe se koncesija podeljuje zaradi lokacijske pogojenosti, kar naj bi bilo po odločitvi Ustavnega sodišča v neskladju z Ustavo.

4.Ministrstvo za okolje in prostor pojasnjuje, Vlada pa v odgovoru navaja, da Župan glede Uredbe izhaja iz napačne predpostavke, da je 17. člen ZVO v neskladju s 70. členom Ustave. Določba 70. člena Ustave naj bi ne dajala podlage za trditev, da na javnem dobru ni mogoča lastninska pravica. Uredba je bila sprejeta na podlagi 23. člena ZVO, ki določa vsebino koncesijskega akta, pri njenem izvajanju pa je treba upoštevati 45. člen ZV glede vodnogospodarskih soglasij in dovoljenj. Uredba tudi ni v nasprotju s četrtim odstavkom 21. člena ZVO, ki določa, da je predmet koncesije na naravnem javnem dobru samo pravica do njegovega upravljanja ali posebne oziroma podrejene rabe, ne pa gospodarskega izkoriščanja, ker se z njo podeljuje koncesija na vodi kot naravnem viru po tretjem odstavku 21. člena ZVO.

Prioritetni vrstni red izkoriščanja vode iz vodotoka Kokre določa, da morajo vsi uporabniki upoštevati biološki minimum, pod katerim ni možno nikakršno izkoriščanje vodotoka. Odvzem vode za dodatno zasneževanje Krvavca je dovoljen kot zadnja prioriteta potem, ko so izpolnjeni pogoji glede pretoka vodotoka, ki omogočajo izkoriščanje obstoječim uporabnikom. Glede pojma lokacijske pogojenosti dodajata, da je bila Uredba sprejeta pred sprejemom odločitve Ustavnega sodišča in pred spremembo ZVO, zato ni v neskladju z njima.

B.

5.Iz pobudnikovih navedb, s katerimi utemeljuje svoj pravni interes, ni razvidno v čem naj bi izpodbijani določbi 16. in 17. člena ZVO neposredno vplivali na pobudnikov pravni položaj. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo.

6.Pobudnik tudi ne izkazuje pravnega interesa za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe. Po izpodbijanem predpisu se voda pobudnikovemu domnevnemu zavezancu zagotavlja, pri tem pa pravno ni pomembno, ali je pravilno ime vodotoka po Uredbi ali po katastru. Uredba iz tega razloga pobudnikovega pravnega položaja ne spreminja in neposredno ne posega v njegove pravice, pravne interese in pravni položaj in je zato Ustavno sodišče pobudo zavrglo.

7.Ustavno sodišče je Župana Mestne občine Kranj pozvalo, naj pojasni, ali se strinja z navedbami bivšega Župana in ali vztraja pri vloženi zahtevi.

8.Župan je odgovoril, da vloženo zahtevo umika, zato je Ustavno sodišče postopek ustavilo.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 6. in 25. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k Franc Testen