Jedro

Ker iz meril in kriterijev za ugotavljanje delovne uspešnosti, ki jih je sprejela tožena stranka, ni razvidno niti kolikšen delež plače predstavlja gibljivi del plače niti kako je od faktorja skupinske delovne uspešnosti izračunala negativno stimulacijo v odstotku, je znižanje plače nezakonito.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Revizija se dopusti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in popravnim sklepom naložilo toženi stranki, da tožeči stranki obračuna razliko v plači za obdobje od septembra 2003 do julija 2004 v skupnem bruto znesku 191.525,20 SIT in po odvodu ter plačilu prispevkov izplača neto razliko v plači v skupnem znesku 130.972,67 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo v zneskih, razvidnih iz 1. točke izreka sodbe. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko do pripadajoče osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi za avgust 2004 v znesku 9.181,60 SIT in po odvodu davkov ter prispevkov izplačati neto razliko v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.2004 do plačila. Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 219.914,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe in odločilo, da tožena stranka svoje stroške nosi sama.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da do znižanja osnovne plače zaradi nedoseganja predvidenih rezultatov lahko pride, če obstaja podlaga v pogodbi o zaposlitvi. Po pogodbi o zaposlitvi se namreč višina osnovne plače lahko spreminja. Tudi KP dejavnosti v primeru nedoseganja rezultatov omogoča destimulacijo. Iz meril in kriterijev za ugotavljanje delovne uspešnosti nadalje izhaja, da dejansko preseganje ali nedoseganje tako opredeljenih pričakovanih delovnih rezultatov predstavlja gibljivi del plače skupinske delovne uspešnosti. Določena je tudi formula za izračun delovne uspešnosti. Ker pričakovani delovni rezultati niso bili doseženi, je tožena stranka obračunavala negativno delovno uspešnost, zaradi česar je prišlo do znižanja osnovne plače. Meni, da iz pogodbe o zaposlitvi nesporno izhaja, da je višina plače variabilna, pri čemer se upošteva tudi delovna uspešnost kot sestavni del plače, ki je lahko negativna. Po oceni tožene stranke so bili izpolnjeni vsi pogoji za znižanje plače tožnika iz naslova negativne delovne uspešnosti. Sodišče prve stopnje ni odločalo o ugovoru tožene stranke, da je tožnik ob upoštevanju negativne stimulacije prejel vsaj takšno ali celo višjo plačo kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je prejel dodatek k plači v obdobju od meseca maja do julija 2004 v višini 4.000,00 SIT, ki ga sodišče ni upoštevalo. V mesecu avgustu 2004 tožena stranka ni več obračunavala delovne uspešnosti. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga, da se revizija dopusti in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je ugotovilo, da tožniku po pogodbah o zaposlitvi pripada osnovna bruto plača 123.964,00 SIT od 28.4.2003 do 11.2.2004 in od 12.2.2004 dalje v višini 155.480,00 SIT in da pogodbi ne predvidevata, da bi se višina osnovne plače delavca lahko znižala v primeru nedoseganja predvidenih rezultatov, ugodilo tožbenemu zahtevku po plačilu razlik v plači. Pri tem je zavzelo stališče, da delavec, kljub predvideni možnosti znižanja osnovne plače v kolektivni pogodbi ali pravilniku, ohrani osnovno plačo, ki jo določata pogodbi o zaposlitvi.

6. Pritožbeno sodišče se s tem stališčem ne strinja v celoti. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila dne 20.11.2003 podpisana podjetniška kolektivna pogodba (v nadaljevanju: podjetniška KP). Osnovna plača pripada delavcu za poln delovni čas, pričakovane delovne rezultate in normalne pogoje dela. Tako določa tudi 57. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 37/96). Po 3. odst. 5. člena pogodbe o zaposlitvi pripada delavcu plača na podlagi delovne uspešnosti, ki je odvisna od dejanskega doseganja pričakovanih delovnih rezultatov, ki izhajajo iz sprejetih planov dela in ostalih kriterijev delovne uspešnosti v skladu s KP dejavnosti in veljavnimi splošnimi akti delodajalca. Glede na to določbo pogodbe o zaposlitvi ni bilo ovire, da se tožniku obračunava tako pozitivna kot negativna stimulacija iz naslova skupinske delovne uspešnosti, če bi taka stimulacija izhajala iz KP dejavnosti in splošnih aktov delodajalca. Po 2. odst. 61. člena KP dejavnosti se delovna uspešnost lahko ugotavlja individualno ali skupinsko – po vnaprej določenih kriterijih, katerih opredelitev je v 4. odstavku iste določbe prepuščena delodajalcu. Po 9. odst. 61. člena KP dejavnosti plača delavca, ki doseže pričakovani rezultat dela ne more biti nižja od osnovne plače iz pogodbe o zaposlitvi. Če torej pričakovani rezultat dela ni dosežen, je plača lahko tudi nižja.

7. V spornem primeru je bistveno, da tožena stranka v podjetniški KP in Merilih ni določila kriterijev in meril za ugotavljanje delovne uspešnosti. V 23. členu podjetniške KP je določeno, da se plača na osnovi delovne uspešnosti določa v skladu z Merili in kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti. V 3. točki Meril je določena formula za izračun faktorja uspešnosti (razmerje med kumulativno realizacijo prodaje in kumulativnim planom prodaje), kot tudi, da dejansko preseganje ali nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov predstavlja gibljivi del plače na podlagi skupinske delovne uspešnosti. Iz primerjave med planom in realizacijo prodaje v letu 2003 in 2004 z dne 10.12.2004 (priloga B11) so po posameznih mesecih razvidni plani in realizacija prodaje v SIT ter izračunan indeks uspešnosti. Polja v rubriki “izplačan FU skupine” so prazna, zaposlenim delavcem (mednje spada tudi tožnik) pa je za obdobje od meseca avgusta 2003 do meseca avgusta 2004 obračunana negativna stimulacija v razponu od -5% do -15%. Tako je tožena stranka zaradi zaostanka za planom, izgube in nedoseganja predvidenih delovnih rezultatov v mesecu maju 2004 obračunala negativno stimulacijo v višini -15% (priloga B14), v mesecu juniju 2004 pa je tožena stranka obračunala negativno stimulacijo le v višini -10% ne glede na nespremenjene rezultate prodaje (priloga B16).

8. Iz navedenih ugotovitev ni razvidno, kolikšen delež plače predstavlja gibljivi del plače skupinske delovne uspešnosti, niti to, kako je tožena stranka od faktorja skupinske delovne uspešnosti prešla k obračunu negativne stimulacije v odstotkih. V Merilih je podana le formula za ugotovitev delovne uspešnosti, pri čemer niti ni jasno, kako je tožena stranka ugotovila višino negativne stimulacije v odstotkih po posameznih mesecih. Takšno ocenjevanje je samovoljno, saj Merila določajo ugotavljanje skupinske delovne uspešnosti z uporabo faktorja uspešnosti skupine. Ker ocenjevanje ne temelji na kriterijih, določenih v Merilih, posledično pa tudi obračuna negativne skupinske uspešnosti ni mogoče preveriti, gre za neutemeljen poseg v tožnikovo osnovno plačo. Ob tem zaključku so pritožbene navedbe o tem, da je tožnik kljub odštevanju negativne stimulacije prejel vsaj takšno ali višjo plačo, kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, brezpredmetne, zato sodišče nanje ne odgovarja.

9. Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožnik za mesec maj 2004, junij 2004 in julij 2004 prejel dodatek k plači „po zakonu“ v višini 4.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje teh plačil utemeljeno ni upoštevalo. Mesečna izplačila iz drugih naslovov ne vplivajo na dejstvo, da je tožena stranka tožniku iz naslova skupinske delovne uspešnosti del plače neutemeljeno odtegnila. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da tožena stranka od meseca avgusta dalje ni več obračunavala negativne stimulacije, saj je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom prisodilo razliko do pripadajoče osnovne plače v znesku 9.181,00 SIT le za mesec avgust 2004, kar je razvidno iz izplačila delovne uspešnosti in doplačila do minimalne plače (priloga B19). Na tem mestu velja izpostaviti, da je sodišče prve stopnje o razliki plače za mesec avgust 2004 nepravilno odločilo s popravnim sklepom. Sodna praksa je jasna in dopušča popravo odločbe na način, ki ga predvideva 328. člen ZPP le v primerih, ko gre za popravo posamezne besede, številke in podobnega, skratka za napake tehnične narave, ne pa v primerih, ko popravni sklep spreminja vsebino odločitve, vendar pa ta kršitev določbe ZPP na zakonitost celotne odločitve ni vplivala in ker je tudi pritožba izrecno ne izpostavlja, vanjo pritožbeno sodišče ni poseglo.

10. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje – kljub drugačni argumentaciji – tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo. Ker niso podani razlogi, iz katerih se izpodbija sodba sodišča prve stopnje in ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep o popravi sodišča prve stopnje.

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

12. Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odločalo tudi o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo glede sodbe. Ker gre za zahtevke, ki ne dosegajo 1.000.000,00 SIT, revizija po določbah ZPP ni dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

13. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena) ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena). Ob upoštevanju, da gre v obravnavani zadevi za odločitev, od katere je odvisna rešitev tudi v drugih istovrstnih zadevah pred sodiščem prve stopnje in da pred uveljavitvijo ZDSS-1 revizija v takih zadevah ni bila dopustna, je pritožbeno sodišče štelo za potrebno, da se revizija dopusti.