Jedro

Tožnik po tem, ko je bil v sodnem postopku s sklepom o zavrnitvi ugovora nedvomno seznanjen, ne more zatrjevati, da mu ni bil vročen oziroma da zanj sploh ne ve, pri tem pa odločitev disciplinskih organov najmanj v delu o izbiri disciplinskega ukrepa izpodbija po vsebini.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V disciplinskem postopku je bilo ugotovljeno, da si je tožnik prisvojil čekovne blankete, ki so bili namenjeni fizičnemu uničenju, te čeke je izpolnil in jih uporabil za plačilo svojih obveznosti. V kazenskem postopku je bil zaradi istega dejanja spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja vrednotnic. Disciplinska komisija je odločila, da je tožnik s svojim ravnanjem storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katero se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, ugotovljene pa so bile kvalifikatorne okoliščine. Disciplinska komisija je obrazložitvi svoje odločbe navedla, da gre za težko kršitev, ki pomeni grobo zlorabo zaupanja, ki je nepogrešljivo pri delu v banki, izguba zaupanja pa pomeni, da delavec ne more več delati v banki.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke, s katerimi je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče pa je tudi ugotovilo, da drugostopni sklep tožniku ni bil pravilno osebno vročen po pošti in da tudi nadomestna vročitev z nabitjem na oglasno desko ni bila pravilna. Revizijsko sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. VIII Ips 79/2003 z dne 20. 1. 2004 ugotovilo, da tudi vročitve delovne knjižice dne 4. 2. 1992 z zaključenim delovnim razmerjem ni mogoče šteti kot seznanitve z odločitvijo o ugovoru zoper odločitev disciplinske komisije. Tožnik je iz takega ravnanja delodajalca lahko sklepal predvsem, da je izvršil nedokončen sklep. Na to kaže tudi tožbeni zahtevek, kot ga je tožnik postavil v tožbi: ne za razveljavitev disciplinskega sklepa, temveč le za priznanje delovnega razmerja od 14. 1. 1992 do vročitve dokončnega sklepa. Tožena stranka pa je z odgovorom na tožbo z dne 9. 9. 1993 v sodni spis vložila tudi disciplinski spis, v katerem je tudi sklep o zavrnitvi ugovora z dne 9. 1. 1992. Najmanj od tedaj dalje se je tožnik lahko seznanil z dokončnim sklepom. S sklepom s zadevi VIII Ips 79/2003 je revizijsko sodišče naložilo sodišču prve stopnje, da ugotovi, kdaj je bil tožniku vročen dokončen disciplinski sklep oziroma kdaj se je z njim dejansko seznanil. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik najkasneje ob vložitvi dokončnega sklepa v sodni spis na obravnavi dne 10. 9. 1993 lahko seznanil z zavrnitvijo ugovora zoper sklep disciplinske komisije. Zato je sodišče (ob ponovni zavrnitvi drugih oziroma drugačnih zahtevkov) ugotovilo obstoj delovnega razmerja od 14. 1. 1992 do 10. 9. 1993 in tožniku za to obdobje priznalo vse pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, delno jo je spremenilo le glede priznanja zamudnih obresti od neizplačanih plač od 11. 3. 2001 dalje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča tako o odgovornosti tožnika za storjeno kršitev in glede izpolnjevanja pogojev za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja po 89. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št 14/90 in nasl. - ZDR (1990)), kot tudi z odločitvijo prvostopnega sodišča, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z dejansko seznanitvijo z dokončno odločitvijo na komisiji za pritožbe.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Ponavlja svoje navedbe, da kvalifikatornih okoliščin disciplinski organ ni nikoli ugotavljal niti ugotovil, da mu dokončni sklep nikoli ni bil vročen in da tudi seznanitev s sklepom v sodnem postopku ne pomeni osebne vročitve.

Revizija je bila v skladu s 375. Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče je glede na naravo revizije kot izrednega pravnega sredstva, omejeno le na tisti okvir izpodbijanja, ki je bil sporen na drugi stopnji. Predmet izpodbijanja je namreč le drugostopna pravnomočna sodba (1. odstavek 367. člena ZPP). Ta se lahko po določbi 370. člena ZPP izpodbija tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena tega zakona (1. točka 1. odstavka 370. člena) ali zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 370. člena). Revident pa mora v reviziji navesti in utemeljiti revizijske razloge, gola trditev o bistveni kršitvi določb postopka, ki ni konkretizirana in obrazložena, ne zadošča za preizkus njenega obstoja.

Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so že disciplinski organi tožene stranke ugotovili, da je tožnik s svojim ravnanjem zlorabil oziroma izgubil zaupanje in da ta okoliščina pomeni kvalifikatorno okoliščino iz 89. člena ZDR (1990). Tako dejansko ugotovitev je sprejelo tudi sodišče druge stopnje in na to dejansko stanje je vezano tudi revizijsko sodišče. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pa je pravilna odločitev, da so izpolnjeni pogoji za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Med dejanske spadajo tudi ugotovitve o tem, kdaj in kako je bil tožniku vročen dokončen sklep. Sodišči sta ugotovili, da drugostopni disciplinski sklep tožniku ni bil osebno vročen po pošti, ni pa sporno, da je prejel zaključeno delovno knjižico. Sporno je le vprašanje drugačne dejanske vročitve dokončnega disciplinskega sklepa in na to dejstvo vezano njegovo učinkovanje. V zvezi s tem vprašanjem se revizijsko sodišče sklicuje na obrazložitev v svojem prejšnjem razveljavitvenem sklepu opr. št. VIII Ips79/-2003 z dne 20. 1. 2004. Tožena stranka dokončnega disciplinskega sklepa tožniku ni pravilno vročila v januarju 1992 - ne osebno po pošti (tega ni uspela dokazati) ne z nabitjem na oglasno desko (kar ni bila pravilna nadomestna vročitev). Sklep o zavrnitvi ugovora zoper odločitev disciplinske komisije tožniku takrat ni bil vročen, zato tudi ni mogel imeti pravnih učinkov.

To pa ne pomeni, da tožniku dokončni sklep ni mogel biti vročen kdaj kasneje tudi na kak drug način: na primer osebno po delavcu tožene stranke, s posredovanjem drugega pooblaščenega vročevalca ali v sodnem postopku. Revizijsko sodišče je že odločilo, da se kot vročitev lahko upošteva tudi, če se stranka s sklepom delodajalca seznani tekom sodnega postopka z vpogledom v sodni spis (sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 260/2001 z dne 12. 11. 2002, objavljen v zbirki odločb Delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča 2001-2002, GV Založba, 2003). Če je z dokončnim sklepom tožnik na tak način dejansko bil seznanjen, ga je tožena stranka lahko zakonito izvršila, tožnik pa je imel možnost njegovo pravilnost in zakonitost izpodbijati v (že začetem) sodnem postopku.

Tožena stranka sama nosi posledice dejstva, da dokončnega sklepa tožniku ni pravilno vročila, zaradi česar ga zakonito ni mogla izvršiti (106. člen ZDR (1990)). Na drugi strani pa tožnik potem, ko je bil v sodnem postopku s sklepom o zavrnitvi ugovora nedvomno seznanjen, ne more zatrjevati, da mu ni bil vročen oziroma da zanj sploh ne ve - pri tem pa odločitev disciplinskih organov najmanj v delu o izbiri disciplinskega ukrepa izpodbija po vsebini tudi še v reviziji.

Tožnik je s tožbenim zahtevkom, kot je bil postavljen v tožbi, dejansko zahteval le ugotovitev nezakonitega ravnanja tožene stranke, ker naj bi izvršila nedokončen in torej neizvršljiv sklep o prenehanju delovnega razmerja - s priznanjem pravic do dokončne odločitve o njegovem ugovoru zoper sklep disciplinske komisije. Ko je bil v sodnem postopku seznanjen s tem, da je bil njegov ugovor zavrnjen, bi lahko sam temu ustrezno preoblikoval (razširil) tožbeni zahtevek. Vendar v delovnem sporu zoper dokončne odločitve delodajalca, delavec ni dolžan postaviti določenega zahtevka, pa tudi če ga postavi, sodišče nanj ni vezano (prvi odstavek 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZDSS). V obravnavani zadevi je bila predmet spora najprej le nezakonita izvršitev nedokončnega sklepa delodajalca, kar bi lahko imelo za posledico ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in njegovo ponovno vzpostavitev. Ko pa se je tekom sodnega postopka ugotovilo, da je sklep disciplinske komisije postal dokončen, je bil predmet sodnega postopka njegova pravilnost in zakonitost. Vprašanje torej, ali je tožnik storil očitane kršitve, ali je zanje odgovoren in ali mu je bil disciplinski ukrep izrečen zakonito. Tako je sodišče tudi odločilo in zoper tako odločitev je tožnik tudi vlagal pravna sredstva. Sodišče je ugotovilo - tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno - da je v tem delu tožbeni zahtevek neutemeljen. Glede na ugotovitev, kdaj je bil dokončni sklep tožniku vročen, oziroma kdaj je bil z njim dejansko seznanjen, pa je odločilo tudi o tem, kdaj je imel za tožnika pravne posledice, torej kdaj ga je tožena stranka šele lahko zakonito izvršila.

Ker glede na navedeno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).