Jedro

Presoja razlogov, zaradi katerih ni mogoče vložiti zahteve za varsto zakonitosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila hčerka obsojenega A.H., se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Novem mestu na podlagi 1. odstavka 414. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo zahtevo obsojenčeve hčerke L.H. za obnovo kazenskega postopka, v katerem je bil obsojeni A.H. s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 10.03.1947 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 26.04.1947 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKLD ter mu je bila izrečena kazen zapora s prisilnim delom v višini tri leta in dve leti izgube vseh političnih pravic, ker je ugotovilo, da obnovitveni razlog iz 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP, ki ga je uveljavljala vlagateljica zahteve za obnovo, ni podan. Višje sodišče pa je z izpodbijanim sklepom njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Dne 18.08.2000 je L.H. po pooblaščencih vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano odločbo (odločbo okrožnega sodišča in odločbo višjega sodišča) razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, predlaga, da naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne. Sodišče je namreč zahtevo za obnovo postopka obravnavalo in odločalo v skladu s svojimi pristojnostmi in v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku, svojo odločitev pa je tudi popolnoma in pravilno utemeljilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 420. člena ZKP je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno odločbo (v konkretnem primeru sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani) in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo (v konkretnem primeru obnovitveni postopek), zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ali drugih, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti, ki je sicer zelo obširna, pa se s svojimi očitki in navedbami, da: - vrhovni državni tožilec ni vložil zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega, - da so v povojnem obdobju sodne oblasti izkoriščale zakonska besedila v politične namene, - da je Ustavno sodišče pozvalo Državni zbor, da podaljša rok iz 559. člena ZKP ter opozorilo, da dokler zakonodajalec temu pozivu ne bo sledil, bo ustavnost te določbe v smislu razlogov, navedenih v odločbi Ustavnega sodišča, to presojalo v postopku odločanja o ustavnih pritožbah, če bodo zahteve zaradi poteka roka zavržene, itd., nanaša le na postopek, ki je tekel pred uvedbo obnovitvenega postopka, zaradi česar teh očitkov ob upoštevanju že navedene določbe 420. člena ZKP ni mogoče obravnavati.

Vložničino zatrjevanje, da ostareli A.B. ni razumel obnovitvenega postopka ter da še zmeraj prestrašen ni govoril resnice ter očitki, da bi sodišče v postopku obnove moralo zaslišati še sestri obsojenca A.P. in M.H., ki bi lahko povedali, kakšen je bil odnos tožilstva (OZNE) in sodišča do obsojenca, pa pomenita le očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da v postopku za obnovo (kazenskega postopka končanega s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani) ni bil kršen zakon, kakor tudi ne v izpodbijanih odločbah (Okrožnega sodišča v Novem mestu v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani), zahteva pa je deloma vložena iz razloga zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je bilo potrebno v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.