Jedro

V obravnavani zadevi je tožena stranka ugotovila, da delavca z imenom in priimkom in datumom rojstva, kot ga je v prijavi navedla tožeča stranka, ni v uradni evidenci zaposlenih oseb. Tožena stranka ni mogla vedeti, da je šlo za pomoto pri navedbi datuma rojstva, saj prijava delavca ZZZS zahtevi za podelitev koncesije ni bila priložena, ampak jo je tožeča stranka priložila šele skupaj s tožbo. Šele, če bi bile toženi stranki pred sprejemom odločitve lahko znane okoliščine, ki bi kazale na očitno pomoto v podatkih, bi imel organ dolžnost, da pozove stranko, da potrdi pravilnost podatkov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo za koncesionarja za izvajanje gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na dimnikarskem območju B. izbrala družbo A. d.o.o. (v nadaljevanju stranka z interesom). Zahtevo tožeče stranke pa je zavrnila. Odločila je, da se koncesijska pogodba sklene za obdobje do 31. 12. 2016. 2. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da se v skladu z Zakonom o spremembah Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS št. 102/15) za podelitev nove koncesije na koncesijskih območjih, kjer ni koncesionarja z veljavno koncesijsko pogodbo po 31. 12. 2015, izvede javni poziv (drugi odstavek 2. člena citiranega zakona). V skladu z devetim odstavkom 92. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS št. 92/13 in 102/15) vlada na podlagi javnega poziva podeli koncesijo tistemu, ki izpolnjuje predpisane pogoje in zoper njega ni začet postopek za odvzem koncesije. Ministrstvo za okolje in prostor je objavilo javni poziv za podelitev začasne koncesije na večih dimnikarskih območjih. Za dimnikarsko območje B. je prejelo dve pravočasni zahtevi in sicer s strani tožeče stranke in stranke z interesom. V primeru več prijav za eno dimnikarsko območje ima prednost pri podelitvi koncesije oseba, katere sedež je najbližje središču koncesijskega območja. V nadaljevanju je ugotovila, da je tožeča stranka bliže sedežu občine kot stranka z interesom, nadalje pa je preverjala, ali tožeča stranka izpolnjuje predpisane pogoje in ali je zoper njo začet postopek za odvzem koncesije. V okviru preverjanja pogojev je ministrstvo ugotovilo, da tožeča stranka ne zagotavlja zadostnega števila zaposlenih delavcev z ustreznimi kvalifikacijami za opravljanje dimnikarske službe. Morala bi zagotavljati najmanj 0,75 ustrezno usposobljenega delavca na obravnavanem dimnikarskem območju. Po vpogledu v evidence Zavoda za zdravstveno zavarovanje je ministrstvo ugotovilo, da zaposleni delavec, ki ga tožeča stranka navaja glede na opisane kriterije (ime in priimek, datum rojstva) v podatkovni zbirki ZZZS ne obstaja, tožeča stranka pa drugih kadrov ne zagotavlja in torej predpisanih pogojev ne izpolnjuje. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka podrobno pojasnjuje, zakaj stranka z interesom izpolnjuje vse predpisane pogoje. Ker te pogoje izpolnjuje in ker zoper njo ni začet postopek za odvzem koncesije, tožena stranka ugotavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji o podelitvi začasne koncesije, medtem ko je bilo potrebno vlogo tožeče stranke zavrniti zaradi neizpolnjevanja predpisanih pogojev.

3. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v prijavi navedla napačen datum rojstva zaposlene osebe C.C., in sicer …. 8. 1971, medtem ko je pravilen datum rojstva …. 5. 1971, kar je razvidno iz k tožbi priložene prijave Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 3. 3. 2014, ki je bila predložena tudi k zahtevi za podelitev začasne koncesije. Tožena stranka je stranko z interesom pozvala na dopolnitev vloge in ta jo je tudi dopolnila. Torej je stranko z interesom obravnavala drugače kot tožečo stranko, saj ji je dala možnost, da je svojo zahtevo še dodatno dopolnila z naknadno predložitvijo o izvršenem plačilu premije. Take možnosti pa tožeči stranki ni dala in je ni pozvala k razjasnitvi zahteve. Toženi stranki je bilo znano, da ima delavca zaposlenega že pred objavljenim javnim pozivom iz že podeljenih koncesij tožeči stranki. Tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. S tem je tožena stranka storila bistveno kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Razen pomote pri datumu rojstva zaposlenega delavca je tožeča stranka izpolnjevala vse zahtevane pogoje iz javnega poziva za podelitev začasne koncesije. Poleg tega bi morala tožena stranka izvesti javni razpis, ne pa objaviti javni poziv. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in začasno koncesijo podeli tožeči stranki, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da Zakon o spremembah Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (ZVO-1H) v drugem odstavku 2. člena določa, da se na koncesijskih območjih, kjer ni koncesionarja z veljavno koncesijsko pogodbo po 31. decembru 2015, podelitev nove koncesije izvede z javnim pozivom. Glede na navedeno je objavila javni poziv. Tožeča stranka že sama priznava v tožbi, da je v vlogi napačno navedla datum prijavljenega zaposlenega. Namesto datuma rojstva …. 5. 1971 je navedla datum rojstva …. 8. 1971. Po vpogledu v evidence ZZZS je Ministrstvo za okolje in prostor ugotovilo, da zaposleni delavec glede na opisane kriterije (ime in priimek, datum rojstva) v podatkovni zbirki ZZZS ne obstaja, pri čemer tožena stranka poudarja, da je potrebno v evidenco ZZZS navesti ime in priimek zavarovanca ter rojstni datum ter da izpis podatkov ni možen le z navedbo enega izmed podatkov. Glede na to, da tožeča stranka drugih kadrov ni prijavila, je Ministrstvo za okolje in prostor zaključilo, da tožeča stranka ne izpolnjuje predpisanih pogojev, saj ni zagotavljala zadostnega števila zaposlenih delavcev. Prijave zaposlenega delavca ZZZS z dne 3. 3. 2014 pa tožeča stranka k zahtevi za podelitev začasne koncesije ni priložila. Nadalje tožena stranka navaja, da je skladno s 67. členom ZUP organ dolžan vlagatelja pozvati k dopolnitvi vloge le v primeru nepopolne ali nerazumljive vloge, ne pa v primeru napačno navedenih podatkov v zahtevi. V konkretnem primeru ni šlo za nepopolno vlogo, saj je zahteva za podelitev začasne koncesije obsegala vse, kar je potrebno za njeno obravnavo, niti ni šlo za nerazumljivo vlogo. Iz navedenega razloga Ministrstvo za okolje in prostor tožeče stranke ni pozvalo k dopolnitvi vloge. Glede očitka, da tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, pa tožena stranka navaja, da gre v obravnavanem primeru za skrajšani ugotovitveni postopek, v okviru katerega je možno dejansko stanje ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih stranka navede, splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana (prvi odstavek 144. člena ZUP). Ne držijo navedbe tožeče stranke, da jo je tožena stranka obravnavala neenakopravno s tem, ko je k dopolnitvi vloge pozvala le stranko z interesom. Ministrstvo za okolje in prostor je stranko z interesom pozvalo k dopolnitvi, ker je bila njihova vloga nepopolna in sicer k zahtevi za podelitev začasne koncesije niso bila priložena dokazila o zavarovanju odgovornosti za škodo. Ta dokazila so bila eden izmed pogojev javnega poziva. Ministrstvo za okolje in prostor je prejelo manjkajočo dokumentacijo - zavarovalno polico, in sicer aneks za zavarovanje, ki je začel veljati en dan pred končnim rokom za prijavo na javni poziv. Torej je stranka z interesom izpolnjevala zahtevane pogoje pred potekom končnega roka za prijavo na javni poziv. Nadalje tožena stranka še pojasnjuje, da je tožeča stranka pred tem tudi prosila za podaljšanje koncesijskega razmerja, vendar je to zahtevo vložila prepozno. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

5. Sodišče je tožbo poslalo tudi stranki z interesom, ki pa nanjo ni odgovorila.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je tožena stranka vlogo tožeče stranke zavrnila iz razloga, ker je na podlagi vpogleda v uradne evidence ugotovila, da nima zaposlenega delavca, ki bo izvajal dimnikarsko službo na dimnikarskem območju Radeče s takim imenom, priimkom in datumom rojstva, kot jih tožeča stranka navedla v svoji vlogi.

8. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožeča stranka v svoji vlogi napačno navedla datum rojstva njihovega delavca. Sporno pa je v tej zadevi, ali bi morala tožena stranka po tem, ko je ugotovila, da osebe z imenom C.C., rojen …. 8. 1971, ni v evidenci ZZZS, o tem obvestiti tožečo stranko in ji dati možnost, da se o tem izjasni. Tožeča stranka namreč v tožbi zatrjuje, da ji je bila kršena pravica do zaslišanja stranke.

9. ZUP v 2. točki prvega odstavka 144. člena določa, da lahko organ takoj odloči po skrajšanem postopku, če se da ugotoviti dejansko stanje na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in mu zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. V obravnavani zadevi je tožena stranka ugotovila, da delavca z imenom in priimkom in datumom rojstva, kot ga je v prijavi navedla tožeča stranka, ni v uradni evidenci zaposlenih oseb. S tem v zvezi se torej postavlja vprašanje, ali je v obravnavani zadevi tožena stranka smela odločati po skrajšanem ugotovitvenem postopku. Odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku ji namreč daje pravico, da lahko izda odločbo ne da bi pred tem dala stranki možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Skrajšani ugotovitveni postopek namreč predstavlja izjemo od načela zaslišanja stranke. Ker gre pri ugotavljanju dejstva o tem, ali je neka oseba zaposlena, za dejstvo, ki je zabeleženo v uradnih evidencah, je tudi po mnenju sodišča imela tožena stranka pravico, da odloča v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Iz tega razloga toženi stranki ni mogoče očitati, da je kršila pravila postopka, v konkretnem primeru načelo zaslišanja stranke, ki določa, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnosti, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (9. člen ZUP). Ker toženi stranki ni mogoče očitati, da bi kršila pravila postopka, sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, ki se nanašajo na očitke glede kršitve načela zaslišanja stranke. Tožena stranka ni mogla vedeti, da je šlo za pomoto pri navedbi datuma rojstva, saj prijava delavca ZZZS zahtevi za podelitev koncesije ni bila priložena, ampak jo je tožeča stranka priložila šele skupaj s tožbo. Šele, če bi bile toženi stranki pred sprejemom odločitve lahko znane okoliščine, ki bi kazale na očitno pomoto v podatkih, bi imel organ dolžnost, da pozove stranko, da potrdi pravilnost podatkov. Tako pa je tožnik prijavo delavca ZZZS predložil šele v upravnem sporu, ne pa že ob prijavi na poziv.

10. Prav tako je neutemeljena tožbena navedba, da je tožena stranka neenakopravno obravnavala tožečo stranko glede na obravnavanje vloge stranke z interesom. Vloga tožeče stranke je bila popolna, zato tožeče stranke ni bilo treba pozivati k dopolnitvi vloge. Če je bil napačno naveden datum rojstva, to ne pomeni, da je bila vloga nepopolna. Treba je namreč razlikovati med pozivom stranki, da dopolni nepopolno vlogo, kar je urejeno s 67. členom ZUP, ter načelom zaslišanja stranke, ki pomeni, da organ po tem, ko je vloga popolna, stranko pred izdajo odločbe seznani z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za izdajo odločbe, razen če ne gre za izjemo od tega načela, kar pa pri skrajšanem ugotovitvenem postopku gre. Torej je šlo pri pozivu stranke z interesom, naj svojo vlogo dopolni, za nekaj drugega, kot pri ugotovitvi tožene stranke o tem, da tožeča stranka kljub temu, da je oddala popolno vlogo, glede na podatke, kot jih je ta navedla (pa čeprav so bili ti zmotni), ne izpolnjuje pogojev za podelitev koncesije.

11. Prav tako so neutemeljene tožbene navedbe o tem, da bi morala tožena stranka izvesti javni razpis in ne javni poziv. Drugi odstavek 2. člena Zakona o spremembah Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (ZVO-1H, Uradni list RS št. 102/2015) namreč določa, da se na koncesijskih območjih, kjer ni koncesionarja z veljavno koncesijsko pogodbo po 31. decembru 2015, za podelitev nove koncesije smiselno uporablja deveti odstavek 92. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS št. 92/13). Deveti odstavek 92. člena citiranega zakona pa določa, da v primeru, ko vlada koncesijo odvzame pred iztekom roka iz prvega odstavka tega člena, na podlagi javnega poziva podeli koncesijo drugi osebi. Torej je v devetem odstavku 92. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS št. 92/13, ZVO-1F) predviden javni poziv in ne javni razpis.

12. Ker je iz navedenih razlogov izpodbijana odločba pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

13. Sodišče ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, ker skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.