Jedro

Kadar stvar, ki sicer ni nevarna (suha tla), postane nevarna (mokra in spolzka tla) zaradi določenih okoliščin (npr. zaradi čiščenja), to narave odgovornosti ne spreminja. V teh primerih je mogoče iskati odgovornost le pri tistih subjektih, ki jim je mogoče pripisati krivdo za ravnanje (storitev ali opustitev), ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke zahtevala plačilo odškodnine v višini 13.439,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2011 dalje do plačila. Tožnici je sodišče prve stopnje naložilo plačilo toženkinih stroškov postopka na prvi stopnji v višini 18,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Tožnica se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da mokra tla v obravnavanem primeru niso nevarna stvar. Pri nevarni stvari in nevarni dejavnosti gre za stvar ali dejavnost, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, povečana nevarnost pa ni podana zgolj v primeru, ko posameznik mokre in spolzke površine ne more pričakovati, temveč tudi takrat, kadar je povečana nevarnost podana sama po sebi. O tem priča tudi izpoved S.T.. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da bi lahko okoliščino, da so tla mokra, tožnica pričakovala, ker je videla, da je v bolniški sobi čistilka. To za oceno, ali so mokra in spolzka tla nevarna stvar, niti ni odločilno. Sodba nima razlogov za zaključek, da tožnica ni stopala posebej previdno, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče tudi ne pove, kako bi morala tožnica postopati. Opozarja tudi na dejstvo, da je imela obute copate, ki jih je prejela v bolnišnici in so drseli. Stališče sodišča, da ni objektivne odgovornosti, je tako zmotno. Glede protipravnega ravnanja je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. V zvezi z ugotovljenim dejstvom, da je čistilka pred čiščenjem v kot sobe postavila opozorilno tablo, tožnica opozarja na lastno izpoved, kjer je povedala, da je čistilka po tožničinem padcu stekla iz sobe, prinesla v sobo opozorilno tablo, jo namestila v kot sobe in nato tekla po pomoč. Do te tožničine izpovedi se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Priče, ki so izpovedale, da je bila tabla nameščena v kotu sobe, so prišle v sobo šele kasneje, zato njihova izpoved niti ni v nasprotju s tožničino. Tudi če bi bila tabla postavljena v kot med čiščenjem, pa je bila upoštevaje mesto, kamor je bila postavljena in upoštevaje mesto, kjer je bila tožnica, tabla neopazna, saj jo je zakrivala postelja, ki se je nahajala v sobi. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje tudi v zvezi z okoliščino, ali so bila tla v bolniški sobi vlažna ali mokra. Napačen je zaključek, da stopnja vlažnosti oziroma mokrote v obravnavanem primeru ni odločilna. Sodišče je tako zmotno zaključilo, da nista izpolnjeni predpostavki nedopustnosti ravnanja in malomarnost. 3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica s predmetno tožbo zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela pri padcu v prostorih Splošne bolnišnice J. ki ima pri toženki zavarovano odgovornost. Zahtevek je utemeljevala tako na podlagi objektivne, kot krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanke toženke. Ker so bila tla ob padcu mokra in spolzka, so po mnenju tožnice predstavljala nevarno stvar, zaradi česar je zavarovanka toženke odgovorna za škodo na podlagi drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Poleg tega pa ji je tožnica očitala tudi opustitev skrbi, da bi bila tla suha in s tem varna za hojo. V trditvah tožnice, da mokrih tal ni mogla pričakovati, pa je dalje najti očitek zavarovanki toženke tudi v smeri, da ni poskrbela za ustrezno seznanitev tožnice z mokroto in s tem zdrsljivostjo tal. S tem je tožnica utemeljevala subjektivno oziroma krivdno odgovornost zavarovanke toženke na podlagi prvega odstavka 131. člena OZ.

6. Stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni podana objektivna odgovornost bolnišnice, je pravilno. Obligacijski zakonik v določbah, kjer ureja odgovornost za škodo, ki izvira od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, teh pojmov ne opredeljuje. Kaj pojma "nevarna stvar" oziroma "nevarna dejavnost" kot pravna standarda pomenita, mora zato pojasniti sodna praksa oziroma mora na to vprašanje odgovoriti sodnik v vsaki posamezni zadevi. Pri tem je poudariti, da v našem odškodninskem pravu velja pravilo krivdne odgovornosti, zato je odgovornost po načelu vzročnosti ali objektivna odgovornost izjema, ki jo je treba - kot vse izjeme - utesnjujoče razlagati.

7. Tla v bolnišnici niso stvar, iz katere bi v normalnih okoliščinah in ob normalni uporabi izvirala večja škodna nevarnost. Zato kot taka niso nevarna stvar. Kadar pa stvar, ki sicer ni nevarna (suha tla), postane nevarna (mokra in spolzka tla) zaradi določenih okoliščin (npr. zaradi čiščenja), pa to narave odgovornosti ne spreminja. V teh primerih je mogoče iskati odgovornost le pri tistih subjektih, ki jim je mogoče pripisati krivdo za ravnanje (storitev ali opustitev), ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin. Takšno je tudi stališče novejše sodne prakse tako višjih, kot tudi vrhovnega sodišča.(1) Dejstvo, da je določena oseba imetnik stvari, ki postane nevarna šele ob nastopu določenih okoliščin, ne vzpostavlja odškodninske obveznosti imetnika te stvari po pravilih o objektivni odgovornosti.

8. Pritožba sicer pravilno opozarja, da so razlogi za odločitev sodišča prve stopnje v tem delu napačni (deloma si celo nasprotujejo), vendar je kljub temu odločitev sodišča prve stopnje, da zavarovanka toženke ni objektivno odgovorna, pravilna iz zgoraj navedenih razlogov.

9. V zvezi s krivdno odgovornostjo je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je čistilka pred čiščenjem namestila opozorilno tablo in ali je čistilka po čiščenju pustila za seboj bolj mokra tla, kot je to pri čiščenju sicer običajno. Slednje je sodišče prve stopnje štelo kot nebistveno za obravnavni postopek, saj je izhajalo iz tega, da je bila čistilka zavezana postaviti opozorilno tablo ne glede na stopnjo mokrote tal. Sodišče prve stopnje se tako do vprašanja stopnje mokrote tal niti ni opredeljevalo, zato ni razumno pritožbeno izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je v tem delu niti ni. Glede na to, da tožnica niti ni trdila, da opustitev dolžne skrbnosti zavarovanke toženke predstavlja napačna izvedba čiščenja (ni trdila, da je padla zato, ker so bila tla preveč (!) mokra), to vprašanje, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, res ni relevantno za ta postopek.

10. Ima pa pritožnica prav, ko sodišču prve stopnje očita pomanjkljivo dokazno oceno oziroma odsotnost razlogov glede ugotovitve, da je čistilka pred čiščenjem postavila v kot bolniške sodbe opozorilno tablo. Ob odsotnosti ugotovitve, da je tožnica vedela, da čistilka čisti tla in da je bila seznanjena s tem, da so tla zato mokra in spolzka (2), je za ta postopek odločilen odgovor na vprašanje, ali je čistilka postavila tablo na vidno mesto in s tem izpolnila dolžnost, da tožnico (in ostale potencialne oškodovance) ustrezno obvesti o nastalih okoliščinah, ki predstavljajo večjo nevarnost za nastanek škode.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je čistilka v sobo postavila opozorilno tablo med čiščenjem. Pri tem se je sklicevalo na izpovedi prič – v oklepaju je zapisalo „kot so izpovedale priče“. Pritožnica pravilno opozarja na pomanjkljivo dokazno oceno oziroma odsotnost razlogov v smeri, zakaj ni upoštevalo tožničine izpovedi o tem, da je opozorilno tablo čistilka namestila šele po tožničinem padcu, vendar preden je poklicala na pomoč osebje bolnišnice (ostale priče). Sodišče prve stopnje je sicer izvedlo dokazni postopek (zaslišalo tožnico in ostale priče, tudi UH), vendar v sodbi ni dokazne ocene teh sicer nasprotujočih si dokazov, temveč le zaključek, da je bila tabla pravilno in tudi pravočasno nameščena. S tem, ko se sodišče prve stopnje do izvedenih dokazov sploh ni opredelilo, je tožnici onemogočilo, da bi lahko učinkovito izrabila pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.(3) Takšna sodba pa je tudi tako pomanjkljiva, da jo obremenjuje bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj njen preizkus ni mogoč. Vse to pa je, glede na naravo kršitve, terjalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Prav pa ima tožnica tudi v tem, ko opozarja, da glede na to, da sta ST in TA prišli v sobo potem, ko naj bi po zatrjevanju tožnice čistilka že namestila tablo v sobo, njuna potrditev tega dejstva niti ni odločilna.

12. Poleg vprašanja, ali je bila opozorilna tabla sploh oziroma pravočasno nameščena, pa se zastavlja tudi vprašanje, ali je bila nameščena na mestu, kjer bi jo vsak povprečno skrben uporabnik prostora lahko opazil. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju odgovoriti tudi na to vprašanje, saj je le v primeru, da je bila tabla vidna, čistilka ravnala z vso dolžno skrbnostjo.

13. Sodišče prve stopnje bo moralo očitano procesno kršitev odpraviti ob ponovni izdaji sodbe, če pa bo ocenilo za potrebno, pa naj v zvezi z vprašanjem, ali je zavarovanka toženke tožnico pravilno obvestila o tem, da so tla mokra in spolzka in v zvezi s tem ali je čistilka pravilno in pravočasno namestila opozorilno tablo, tudi dopolni dokazni postopek.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Prim. sodba VSRS II Ips 826/2006 in II Ips 935/2007, sodba VSRS II Ips 316/2007, sodba VSL I Cp 2413/2008, sklep VSL I Cp 183/2009, sodba VSL I Cp 3851/2011. (2) S tem v zvezi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne zadošča ugotovitev, da je tožnica vedela, da je čistilka v prostoru. Potrebno je ugotoviti, ali je bila tožnica seznanjena s tem, da so zaradi čiščenja tla mokra in spolzka.

(3) Prim. sklep VSRS II Ips 169/2004.