Jedro

Tožena stranka je prošnjo za preklic naroka poslala sodišču po telefaksu. Prav na to številko telefaksa je nato sodišče prve stopnje toženi stranki uspešno poslalo obvestilo, kdaj in kje se bo naslednji narok opravil. S tem, ko je toženo stranko obvestilo po telefaksu, ni postopalo nezakonito (2. odstavek 487. člena ZPP). Že ob priliki prvega vabljenja na glavno obravnavo je namreč strankam poslalo vabilo z opozorilom na zakonite posledice izostanka (3. odst. 113. člena ZPP). Na ta način je bila tožena stranka pravilno seznanjena z vsebino sodnih pisanj, zato ji s postopanjem sodišča ni bila odvzeta možnost obravnavanja in bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila zagrešena (8. točka 2. odst. 339. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. Ig 2001/00619 z dne 31.5.2001, v veljavi tudi v 1. in v 3. točki izreka. S tem je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala plačilo zneska 1.045.120,26 SIT in zamudne obresti za čas od 5.12.2000 do plačila, toženi stranki pa je naložilo plačati tožeči stranki tudi stroške izvršilnega postopka v znesku 60.053,00 SIT ter pravdne stroške v znesku 112.608,00 SIT vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz razloga, ker vabila na glavno obravnavo ni prejela, sodišče prve stopnje pa je glavno obravnavo opravilo v njeni odsotnosti, ne da bi tožena stranka imela možnost predložiti dokazila in se izjaviti o trditvah nasprotne stranke. Višjemu sodišču predlaga, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in smiselno torej tudi, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ob času obravnavanja pritožbe iz podatkov sodnega registra sicer izhaja, da je tožena stranka od 10.6.2004 v stečaju, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni ovir za obravnavo pritožbe, ker so bila opravljena že pred stečajem vsa procesna dejanja v zvezi s pritožbo (le še odločeno ni bilo na pritožbeni stopnji - prim. 2. odstavek 207. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Iz listin v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje narok za glavno obravnavo v tej zadevi najprej razpisalo za dne 19.11.2002, vendar pa je ta narok preklicalo, ker je dne 18.11.2002 prejelo prošnjo tožene stranke za preložitev naroka. O tem, da je prošnji tožene stranke ugodilo in narok preklicalo, je sodišče prve stopnje pravdni stranki obvestilo z obvestilom z dne 18.11.2002, v katerem je izrecno navedlo tudi, da se bo narok za glavno obravnavo opravil dne 10.12.2002. Kot izhaja iz listin v spisu, je to obvestilo sodišče prve stopnje obema pravdnima strankama poslalo po telefaksu, na obvestilu pa označilo, da gre za nujno sodno pošiljko.

Po oceni pritožbenega sodišča pa ni mogoče pritrditi toženi stranki, da je bila v postopku na prvi stopnji zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena (ZPP), in sicer zato, ker naj toženi stranki ne bi bilo vročeno vabilo za glavno obravnavo za dne 10.12.2002. Za takšno sklepanje namreč ni podlage v listinah v spisu. Tudi s tem, ko je sodišče prve stopnje toženi stranki obvestilo o preklicu skupaj z obvestilom o tem, kdaj se bo narok opravil, poslalo po telefaksu, ni postopalo nezakonito (prim. 2. odst. 487. člena ZPP). Tožena stranka je prošnjo za preklic naroka prav tako poslala sodišču po telefaksu. Iz sprejemne oznake telefaks sporočila tožene stranke je jasno razvidna številka telefaksa, preko katerega je tožena stranka sporočilo poslala, kot tudi sedež tožene stranke, ki ga je v vlogi sama navedla. Prav na to številko telefaksa pa je sodišče prve stopnje toženi stranki tudi poslalo prej navedeno obvestilo o tem, da se bo narok opravil dne 10.12.2002, kot to izhaja iz potrdila, pripetega k list. št. 21. Iz potrdila o poslanem telefaksu pa je razvidno tudi, da je bilo pošiljanje telefaks sporočila uspešno. Tožena stranka v pritožbi tudi ne zanika prejema obvestila o preklicu naroka, za kar je sama zaprosila. Sodišče prve stopnje pa je pravdnima strankama že ob priliki prvega vabljenja na glavno obravnavo (za dne 19.11.2002) poslalo vabilo z opozorilom na zakonite posledice izostanka (3. odst. 113. člena ZPP). Čim pa je izkazano, da je bilo na prej opisan način toženi stranki uspešno poslano tudi obvestilo o preložitvi naroka, je treba zaključiti, da je bila tožena stranka pravilno seznanjena z vsebino sodnih pisanj. Ker ji torej s postopanjem sodišče ni bila odvzeta možnost obravnavanja, v postopku na prvi stopnji ni bila zagrešena zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Tožena stranka v pritožbi ne napada v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki dobavljala blago, tožena stranka pa je račune, ki jih je izstavila tožeča stranka plačevala z zamudo. Ugotovilo je tudi, da med pravdnima strankama ni bil sklenjen po toženi stranki zatrjevan ustni dogovor, ki bi toženo stranko kakorkoli razbremenjeval plačila vtoževanih terjatev, ker tožena stranka takega dogovora ni uspela dokazati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, koliko je znašal skupni dolg po s strani tožeče stranke predloženih računih in koliko je tožena stranka skupaj že plačala. Materialnopravni zaključek, da je tožbeni zahtevek za preostanek glavnice kot tudi iz naslova vtoževanih zamudnih obresti utemeljen, je oprt na navedene dejanske ugotovitve, katerim tožena stranka ni oporekala in je tako po oceni pritožbenega sodišča pravilen. Tožeča stranka je namreč imela pravno podlago za poračunavanje vrstnega reda terjatev v določilu 313. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Prej povzeto dejansko stanje v izpodbijani sodbi pa po oceni pritožbenega sodišča tudi ni bilo ugotovljeno v nasprotju s predloženimi listinami.

Sodišče druge stopnje tako tudi ob uradnem preizkusu ni našlo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Zato je, glede na vse navedeno, pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).