Jedro

Preseganje cenzusa, ki ga za podelitev republiške priznavalnine določa zakon, ne more biti podlaga za ukinitev republiške priznavalnine, ki je bila podeljena po 2. odstavku 6. člena Zakona o republiških priznavalninah, torej ne glede na cenzus iz 1. odst. 6. čl. tega zakona.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Vlade Republike Slovenije Komisije za kadrovske in administrativne zadeve z dne 25.5.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnici s 1.6.1994 ukine republiška priznavalnina. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka odločitev utemeljuje s tem, da tožnica presega "cenzus", ki ga za dodelitev republiške priznavalnine določa zakon, odločitev pa opira na določbo 6. člena Zakona o republiških priznavalninah. Navaja, da je tožničina pokojnina v mesecu januarju 1994 znašala 73.186,97 SIT, iz podatkov Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve pa izhaja, da znaša "cenzus" za podelitev republiške priznavalnine, če upravičenec živi sam, 46.826,00 SIT.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da ji je bila republiška priznavalnina dodeljena v času upokojitve zaradi umetniških dosežkov in nizkih dohodkov v gledališču. Kot vrhunski igralki Drame, kjer je igrala 38 let, sta ji bili podeljeni dve priznanji. Prav zato je odločitev, da se ji priznavalnina ukine, nerazumljiva. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve. V zvezi s tožbo še navaja, da je bila tožnici republiška priznavalnina podeljena zaradi zaslug na gledališkem področju, ker s svojimi dohodki ni mogla vzdrževati take življenjske ravni, ki bi ustrezala okolju, v katerem je živela, njenemu družbenemu položaju in zaslugam. Iz obrazložitve odločbe o podelitvi priznavalnine izhaja, da se bo tožnici priznavalnina izplačevala, dokler bo izpolnjevala pogoje iz 6. člena Zakona o republiških priznavalninah. Ker pa navedeni zakon v 10. členu določa, da se priznavalnina lahko zniža ali ukine, če se materialni položaj uživalca stalne republiške priznavalnine tako izboljša, da ne izpolnjuje več pogojev iz 6. člena tega zakona, tožnica pa "cenzus" iz tega člena presega, je odločitev utemeljena. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbi 10. člena Zakona o republiških priznavalninah (Uradni list SRS, št. 27/71), po kateri se republiška priznavalnina lahko ukine, če se materialni položaj uživalca republiške priznavalnine tako izboljša, da ne izpolnjuje več pogojev iz 6. člena tega zakona. Po 1. odstavku 6. člena se stalna republiška priznavalnina podeli občanu, ki živi sam, če njegovi osebni dohodki ne presegajo osnove za dodatek za zaposlene udeležence NOB v tekočem letu. "Cenzus" za podelitev republiške priznavalnine je bil torej vezan na "cenzus" na dodatek za zaposlene udeležence NOB, ki ga je določal Zakon o dodatku zaposlenim udeležencem NOV (Uradni list SRS, št. 28/69 in 20/73). Po 2. odstavku 6. člena se izjemoma in v posebno upravičenih primerih lahko podeli stalna republiška priznavalnina ne glede na pogoj, določen v 1. odstavku tega člena. Glede na navedeno bi bila po presoji sodišča, ugotovitev, da tožnica presega "cenzus", ki ga zakon določa za podelitev republiške priznavalnine, lahko podlaga za njeno ukinitev samo v primeru, če je bila tožnici republiška priznavalnina podeljena pod pogoji iz 1. odstavka 6. člena. Ne more pa biti ta ugotovitev tožene stranke podlaga za ukinitev republiške priznavalnine, kolikor je bila ta tožnici podeljena, ker s svojimi dohodki ni mogla vzdrževati take življenjske ravni, ki bi ustrezala okolju v katerem je živela, kar kot razlog za podelitev republiške priznavalnine tožnici, navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo. V takem primeru se je namreč podelila republiška priznavalnina ne glede na pogoje iz 1. odstavka 6. člena, torej ne glede na cenzus (2. odstavek 6. člena), zato preseganje cenzusa ne more biti podlaga za njeno ukinitev. Če gre pri tožnici za tak primer, bi bila ukinitev priznavalnine utemeljena le, če bi se tožničin materialni položaj tako izboljšal, da ne bi več obstajali razlogi, zaradi katerih ji je bila priznavalnina dodeljena. Ker je torej preseganje cenzusa pogoj za ukinitev priznavalnine le, če je bila ta dodeljena pod pogoji iz 1. odstavka 6. člena, ugotovitev, da gre pri tožnici za tak primer pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja in torej glede tega dejansko stanje ni ugotovljeno, sodišče ni moglo rešiti spora.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).