Jedro

Ker je v zadevi ves čas sporno dejansko stanje in je stranka v tožbi izrecno zahtevala opravo glavne obravnave, je bila storjena bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker glavna obravnava ni bila opravljena; posledično pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1368/2000-9 z dne 17.1.2002, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 12.7.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote P. z dne 9.11.1998, s katero je bilo odločeno, da se priglašena dela sanacije zemljišča v Z. na parc. št. 611/2 k.o. Z. ne dovolijo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavanem primeru ni podlage za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del. Sklicuje se na določbo 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št.18/84,37/85 in 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90,78/90,18/93 in 44/97, ZUN), ki določa, da upravni organ izda odločbo o dovolitvi priglašenih del le v primeru, če ugotovi, da za priglašena dela po ZUN in po občinskem odloku zadostuje priglasitev, ter da dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. V obravnavanem primeru je predmet posega v prostor zemljišče na parc. št. 611/2 k.o. Z. Ni sporno, da navedeno zemljišče po veljavnem prostorskem izvedbenem aktu leži v prvem območju kmetijskih zemljišč (Odlok o splošnih ureditvenih pogojih za del območja Občine P., Uradni list RS, št. 9/98, PUP). Utemeljeno je sklepanje tožene stranke, da bi bil poseg v prostor, kot ga je nameraval izvesti tožnik, v nasprotju s PUP, bil pa bi tudi v nasprotju s posegi v prostor, ki jih izjemoma dovoljeval 8. člen takrat veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/96, ZKZ). Ob tej ugotovitvi se sodišče prve stopnje ni spuščalo v presojo tega, ali v spornem primeru sploh gre za dela, za katera zadostuje priglasitev del, in ali je zahtevo za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del vložila upravičena oseba, saj navedene okoliščine za odločitev v tej zadevi niso pomembne. Upravnemu organu prve stopnje ni mogoče očitati kršitve načela pomoči neuki stranki. Ta ugovor je za predmetni postopek irelevanten, saj je za odločitev v predmetni zadevi odločilna ugotovitev organa prve stopnje, da prostorski akti ne dopuščajo posega v predmetno zemljišče. Tudi govori, ki so se nanašali na postopek (razpis ustne obravnave, zaslišanje stranke, ogled zemljišča, dopis kmetijske svetovalne službe), niso utemeljeni. Pristojni organi lahko namreč v posameznih primerih odločajo tudi v skrajšanem postopku, če so izpolnjeni pogoji iz 141. člena ZUP/86, med drugim tudi, če je stranka v svoji zahtevi navedla dejstva in predložila dokaze, na podlagi katerih se da ugotoviti stanje stvari, ali če se da to stanje ugotoviti na podlagi dejstev, ki so organu znana. V tej zadevi so bili po oceni sodišča izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem postopku, saj je za odločitev organa zadostovala že ugotovitev, da v skladu s PUP ni mogoče posegati v predmetno nepremičnino. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe še izhaja, da je bilo v zadevi odločeno na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v upravnem postopku (1. odstavek 51 člena ZUS in 1. odstavek. 59. člena ZUS), brez glavne obravnave, čeprav je bila ta predlagana. Sodišče namreč lahko odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku pred izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno (2. odstavek 50. člena ZUS). Glavna obravnava tudi ni potrebna, če sodišče presodi, da k tožbenim navedbam priloženi dokazi ne kažejo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ker odločitev v konkretni zadevi ni bila odvisna od morebitnega ugotavljanja dejanskega stanja na glavni obravnavi, je sodišče ni opravilo. To bi bilo namreč v nasprotju z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka, odločitev pa tudi po opravljeni obravnavi ne bi mogla biti drugačna.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V danem primeru je tožnik le preuredil zamočvirjeni del kmetijskega zemljišča tako, da je uredil odvodnjavanje meteornih vod in zemljišče nivojsko dvignil za približno 70-80 cm. S tem je poskrbel, da zemljišče sploh lahko uporablja za namene kmetijstva, saj to prej zaradi zamočvirjenosti ni bilo možno. Omenjeni poseg se v nobenem primeru ne more opredeliti kot gradnja, saj na zemljišču ni postavljen nikakršen objekt. Tožnik tudi ni napravil deponije za izkopni gradbeni material, kar pomeni, da ni napravil ničesar, kar bi lahko pomenilo nekmetijsko rabo. Odlok za določanje odlagališč za odpadni material in odkopni material za območje Občine P. je bil zato napačno uporabljen. Iz njegove vloge namreč ne izhaja, da bi priglašal kakršnakoli dela v zvezi z deponijo, temveč je priglašal dela (odvodnjavanje in dviganje terena), ki služijo povsem kmetijski rabi, to je pašništvu. Bil je prizadet v svojih ustavnih pravicah, predvsem v pravici do zasebne lastnine (konkretno v zvezi z upravičenji, ki jih ima lastnik stvari na podlagi 3. člen ZTLR). Omejitev lastninske pravice je sicer določena z njeno ekološko funkcijo in 71. členom Ustave Republike Slovenije, ki določa, da zakon določa posebno varstvo kmetijskih zemljišč, vendar mora biti presoja o tem, ali omejevati lastninsko pravico ali ne, v skladu z ustavnimi načeli skrajno restriktivna. Izpodbijana sodba in upravni odločbi sta v nasprotju z omenjenimi členi Ustave RS, saj mu ne dovoljujejo, da bi svojo zemljo lahko obdeloval za lastno preživetje. Poleg omenjenih kršitev je sodišče prve stopnje kršilo tudi pravila postopka. Iz podatkov spisa je jasno razvidno, da je dejansko stanje med strankama sporno. Sodišče kljub temu ni razpisalo glavne obravnave, na kateri bi tožnik imel možnost pojasniti, kakšna dela so potrebna na njegovem zemljišču, da bi to lahko služilo kmetovanju. Ustne obravnave nista razpisala niti upravna organa, ki nista opravila niti ogleda, čeprav bi ga zaradi preizkusa svojih ugotovitev ter zaradi jasno ugotovljenega dejanskega stanja morala opraviti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz določbe 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče odloči brez glavne obravnave samo, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale ( 2. odstavek 50 člena ZUS).

Iz tožbe izhaja, da je tožnik zahteval, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. V tožbi je zatrjeval, da v upravnem postopku dejansko stanje ni bilo pravilno niti popolno ugotovljeno. S tem je uveljavljal razlog nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, to pa kaže na spornost ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovemu predlogu, ampak je ocenilo, da odločitev sodišča po opravljeni glavni obravnavi ne bi bila drugačna, zato je odločitev sprejelo na seji.

Namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, ki bo podlaga za presojo zakonitosti, torej tudi za ugotovitev, ali je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje kot tudi tožena stranka in prvostopni upravni organ so pri presoji dejanskega stanja izhajali iz tožnikove vloge, ki so jo zmotno šteli kot vlogo za izdajo ustreznega dovoljenja za izvedbo deponije izkopanega in gradbenega materiala. Zavrnili so jo iz razloga, da so na zemljišču, ki se nahaja v prvem območju kmetijskih zemljišč, dovoljeni samo posegi, ki so navedeni v 8. členu ZKZ in melioracije iz 77. člena istega zakona. Izgradnja deponije pa ni poseg, ki bi bil v skladu s citiranima določbama ZKZ med dopustnimi posegi na tem območju. Tožnik je tej ugotovitvi ugovarjal tako v upravnem postopku kot tudi v tožbi. Ves čas je zatrjeval, da je nameraval sporno zemljišče zgolj pripraviti za normalno kmetijsko rabo, in sicer z odvodnjavanjem meteornih vod na zamočvirjenem delu ter zemljišče nivojsko dvigniti. V predmetni zadevi je zato po presoji pritožbenega sodišča ostalo nerazjasnjeno, za kakšen poseg v prostor naj bi pravzaprav šlo. Dejstvo je, da je tožnik v vlogi za izdajo upravnega dovoljenja kot zadevo navedel "sanacija in kultiviranje zemljišča". Sklep sodišča prve stopnje in predhodno tožene stranke ter prvostopnega upravnega organa, da tožnik namerava izvesti deponijo za izkopani in gradbeni material, je preuranjen, saj sporazum med tožnikom in izvajalcem nasipavanja, ki je bil priložen k vlogi, še ne daje zadostne podlage za takšno sklepanje. Zlasti, ker je tožnik temu ves čas ugovarjal. Glede na navedeno tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Presoja pravilnosti uporabe materialnega prava pa je možna šele potem, ko je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. V predmetni zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje na seji iz 2. odstavka 50. člena ZUS. To pa je vplivalo na odločitev, saj je sodišče opustilo dolžnost preizkusa dejanskega stanja v okviru tožbenih navedb (1. odstavek 14. člena ZUS). Tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi glede bistvenih vprašanj, ki so za odločitev v zadevi pomembna, navedena kršitev postopka pa je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS).

Vrhovno sodišče je ugodilo pritožbi na podlagi 74. člena ZUS in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V ponovljenem postopku bo zato potrebno odpraviti navedene pomanjkljivosti. Predvsem bo potrebno natančno ugotoviti, kakšen poseg v prostor tožnik sploh želi izvesti, in mu dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (15. člen ZUS).