Jedro

Vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka mora izkazati, da je bilo zahtevano premoženje pred podržavljenjem njegova last oziroma last njegovih pravnih prednikov, kot tudi, da je bilo to premoženje podržavljeno na način iz ZDen. Če uveljavlja denacionalizacijo na podlagi 4. člena ZDen, mora podržavljenje dokazati tako, da navede kdo, kdaj in na kakšen način je odvzel predmete, za katere zatrjujejo podržavljenje, kot tudi predložiti ali predlagati dokaze za izkazovanje teh dejstev tako, da je mogoče na tej podlagi sklepati, ali je šlo za akte in dejanje posameznikov, s katerimi je bilo premoženje odvzeto pod videzom izvrševanja pooblastil državnega organa (v smislu določbe 5. odstavka 8. člena ZDen).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo in sklep tožene stranke z dne 20.12.2004. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevo za denacionalizacijo 4, tam navedenih umetniških slik, z izpodbijano odločbo pa je tožena stranka zavrnila zahtevo za denacionalizacijo tam navedenih 6 umetniških slik.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da po njegovi presoji zahtevi za denacionalizacijo umetniških slik, ki jo je vložila dr. T.G., ni bilo mogoče ugoditi. Pri tem se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo posebej s tem, da je za štiri slike tožena stranka zahtevo za denacionalizacijo zavrgla, glede šestih slik pa zavrnila, pač je pritrdilo odločitvi tožene stranke v celoti, z navedbo svojih razlogov.

Sodišče prve stopnje se sklicuje na določbe 62. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in ugotavlja, da vlagateljica ni izkazala, da bi bile obravnavane slike v njeni lasti oziroma lasti njenih pravnih prednikov in tudi ne, da bi bile podržavljene njej oziroma njenim pravnim prednikom.

Vlagateljica je v predmetni zahtevi za denacionalizacijo podržavljeno premoženje opredelila z lastno izdelanim seznamom slik po njenem spominu, obstoj in prejšnje lastništvo zahtevanih slik pa je tožnik med postopkom izkazoval z izločitvenima zahtevkoma vlagateljice in njene matere (pokojne A.A.) za izločitev med drugim zahtevanih slik kot njune lastnine iz zaplembnega postopka, vodenega proti tretji osebi (B.B.), in s sodbo, v kateri je izločitveni zahtevek vlagateljice glede vseh zahtevanih slik bil zavrnjen. Vlagateljica in tožnik (ki je postopek nadaljeval po njeni smrti) pa v postopku nista predložila niti listin o podržavljenju. Vlagateljica je navedla, da takih listin nima. Nista niti navedla, ob tem, ko se je tožnik skliceval v svoji vlogi z dne 28.10.2004 na 4. člen ZDen kot pravni temelj za denacionalizacijo, ukrepa državnega organa brez pravnega naslova, s katerim naj bi bilo zatrjevano podržavljenje izvedeno (vlagateljica je v dopolnitvi zahteve z dne 15.12.1994 navajala, da so bile slike zaplenjene oziroma ukradene). To pa po mnenju sodišča prve stopnje pomeni, da materialnopravni zahtevek vlagateljice, s kasnejšimi dopolnitvami tožnika, ni bil oblikovan ne na podlagi ustreznih konkretnih podatkov, niti izkazan z listinami oziroma drugimi dokazi o lastništvu zahtevanih slik, niti ne na podlagi konkretnih podatkov in dokazil o odvzemu tega premoženja.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik ponavlja tožbene navedbe. Meni, da je bilo v postopku denacionalizacije dovolj jasno pojasnjeno, da listine o podržavljenju umetniških slik nima, ker so bile umetniške slike, ki so bile v hrambi pri družini B.B. na ... cesti v L., B.B. na podlagi odločbe Okrajnega sodišča za glavno mesto Ljubljana z dne 6.7.1949 zaplenjene, ker so se nahajale v njegovem stanovanju, kar izhaja tudi iz zapisnika z dne 6.7.1949. Prav iz navedenega razloga sta tako pokojna A.A. kot tudi njegova pravna prednica (njegova mati C.C.) na Okrajno sodišče v Ljubljani naslovili zahtevo za izločitev, poleg drugih zaplenjenih predmetov, tudi umetniških slik, ki so bile njuna last, iz zaplembe. Če umetniške slike res ne bi bile njuna last in ne bi bile v hrambi pri družini B.B., tega ne bi storili. Iz predloženih listin pa jasno izhaja, da so bile umetniške slike, katerih vračilo zahteva on, dejansko zaplenjene in da lastnicama tudi niso bile vrnjene. Šele, ko so se arhivi uredili, je tožnik lahko zbral dovolj dokazov, da so bile umetniške slike zaplenjene v postopku zaplembe premoženja družini B.B., ker so bile zaradi neustreznih stanovanjskih razmer vlagateljice zahteve za denacionalizacijo in njene družine spravljene. Lastništva umetniških slik po 45 letih od odvzema, pri čemer ne gre prezreti, da so bile umetniške slike v lasti vlagateljice zahteve za denacionalizacijo in njene družine že pred drugo svetovno vojno, da so vsi, ki so o lastništvu slik kaj vedeli, pokojni, ne more izkazati na drug način kot z izločitvenim zahtevkom. Če bi vlagateljica zahteve za denacionalizacijo z izločitvenim zahtevkom uspela, potem ji tudi ne bi bilo treba vlagati zahteve za denacionalizacijo za vrnitev odvzetih umetniških slik. Meni, da je zahtevo za denacionalizacijo ustrezno dopolnil z vsemi listinami, ki so bile v Zgodovinskem arhivu in da listine dokazujejo lastništvo umetniških slik, da so bile slike zaplenjene v postopku zaplembe premoženja družine B.B. in da slike, razen dveh, za katere pa vlagateljica zahteve za denacionalizacijo itak ni zahtevala vrnitve, niso bile vrnjene. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) obravnavalo vloženo tožnikovo pritožbo kot pritožbo po ZUS-1. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravilna in zakonita.

Bistveno v tem upravnem sporu je to, tudi glede na tožnikove pritožbene navedbe, da vlagateljica in tožnik (ki je kot njen pravni naslednik postopek nadaljeval po njeni smrti) v postopku nista predložila niti listin o lastništvu niti o podržavljenju in da je že vlagateljica navedla, da takih listin nima, kar navaja tudi tožnik v pritožbi. Prav tako pa tudi nista navedla, ob tem ko se je tožnik skliceval v svoji vlogi z dne 28.10.2004 na 4. člen ZDen kot pravni temelj za denacionalizacijo, ukrepa državnega organa brez pravnega naslova, s katerim naj bi bilo zatrjevano podržavljenje izvedeno (vlagateljica je v dopolnitvi zahteve z dne 15.12.1994 navajala, da so bile slike zaplenjene oziroma ukradene).

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da mora vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka izkazati, da je bilo zahtevano premoženje pred podržavljenjem njegova last oziroma last njegovih pravnih prednikov, kot tudi, da je bilo to premoženje podržavljeno na način iz ZDen. Če uveljavlja denacionalizacijo na podlagi 4. člena ZDen, mora podržavljenje dokazati tako, da navede kdo, kdaj in na kakšen način je odvzel predmete, za katere zatrjujejo podržavljenje, kot tudi predložiti ali predlagati dokaze za izkazovanje teh dejstev tako, da je mogoče na tej podlagi sklepati, ali je šlo za akte in dejanje posameznikov, s katerimi je bilo premoženje odvzeto pod videzom izvrševanja pooblastil državnega organa (v smislu določbe 5. odstavka 8. člena ZDen). To pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da materialnopravni zahtevek vlagateljice, s kasnejšimi dopolnitvami tožnika, ni bil oblikovan na podlagi ustreznih konkretnih podatkov, niti izkazan z listinami oziroma drugimi dokazi o lastništvu zahtevanih slik, niti ne na podlagi konkretnih podatkov in dokazil o odvzemu tega premoženja. Tožnik sam trdi v pritožbi, da le-teh nima. Tudi pritožbeno sodišče meni, da lastništva in podržavljenja zahtevanih umetniških slik zgolj z izločitvenima zahtevkoma v postopku zaplembe premoženja tretji osebi, ni mogoče izkazovati.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (4. člen, 2. odstavek 54. člena, 1. odstavek 61. člena, 62. člen, 1. odstavek 63. člena, 2. odstavek 64. člena in 2. odstavek 65. člena ZDen) ter utemeljeno sklepalo, da zahtevi za denacionalizacijo umetniških slik, ki jo je vložila dr. T. G., ni bilo mogoče ugoditi, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.