Jedro

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računa, ki ga je izdala družba A. d.o.o., za katero prvostopenjski organ ugotavlja, da je „neplačujoči gospodarski subjekti“ oziroma tudi t. i. „missing trader“, glede spornega računa pa davčni organ ugotavlja, da navedena družba dobave, zaračunane po navedenem računu, ni opravila in da je bil navedeni račun izdan le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti.

Razlogi za navedeno odločitev niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedeno družbo, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da je navedena družba zaračunano dobavo zanj tudi resnično opravila, saj tožnik ni preložil verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Listine, ki jih je tožnik predložil (račun, prodajno kupna pogodba) navedenega ne izkazujejo. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da je bila dobava njemu opravljena s strani tistega, ki mu je izdal račun, saj tožnik na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za davčno obdobje avgust 2006 v znesku 8.512,77 EUR in pripadajoče obresti v znesku 727,26 EUR. Odmerjeni DDV in obresti v skupnem znesku 9.240,03 EUR morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (1. in 2. točka I. točke izreka). Iz II. točke izreka izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov ter da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, iz III. točke izreka pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku prvostopenjski organ opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 7. 2005 do 30. 6. 2007. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 28. 11. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je prvostopenjski organ odgovoril v izpodbijani odločbi. Pri pregledu prejetih računov je bilo razvidno, da je tožnik v knjigo prejetih računov v davčnem obdobju avgust 2006 evidentiral med drugim prejeti račun družbe A. d.o.o., in sicer račun številka 872 z dne 4. 8. 2006 v znesku z DDV 12.240.000,00 SIT. Iz računa je bilo razvidno, da je bil tožniku zaračunan sedlasti vlačilec Daimler Chrysler Actros 1846 LS MP2, letnik 2003, številka šasije WDB9340331K870190. Tožnik je povedal, da je v februarju 2006 prejel ponudbo po telefonu od B.B. iz družbe C. d.o.o. za nakup navedenega tovornega vozila. Tedaj je po ogledu vozila 20. 2. 2006 vplačal avans v znesku 1.200.000,00 SIT, pred tem pa z družbo C. d.o.o sklenil prodajno kupno pogodbo.

Iz ugotovitev DIN izhaja, da tožniku dne 4. 8. 2006 ni bilo izročeno navedeno vozilo po računu številka 872 z dne 4. 8. 2006 družbe A. d.o.o. Tožnik je sklenil prodajno kupno pogodbo dne 8. 2. 2006 izključno z družbo C. d.o.o., saj tedaj pri poslovnem dogodku prodaje tovornega vozila družba A. d.o.o. ni bila zastopana s strani svojih pooblaščenih oseb. Ugotovljeno je bilo, da je bil tožnik 14. 8. 2006 nedvomno seznanjen z celotno verigo nakupov in prodaj tega vozila, to je od pridobitelja iz EU D.D. s.p. do družbe A. d.o.o. Iz navedenih računov izhaja, da je bil tožnik seznanjen, da je bilo omenjeno vozilo, za katerega je dne 20. 2. 2006 plačal avans družbi A. d.o.o., tedaj v lasti družbe E. Navedeno pomeni, da poslovni dogodek prodaje tega vozila ni bil opravljen v okviru opravljanja dejavnosti družbe A. d.o.o. v smislu 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06-UPB4, v nadaljevanju ZDDV). V postopku DIN za leto 2006 pri družbi A. d.o.o. je bilo ugotovljeno, da je ta družba oddala zadnji obračun DDV-O za obdobje februar 2006. Odgovorna oseba te družbe ni bila dosegljiva, zaposlenih delavcev pri družbi ni bilo, identifikacija za namene DDV ji je bila odvzeta 14. 2. 2007. Za navedeno družbo je bilo ugotovljeno, da je bila „missing trader“, kar po Uredbi ES št. 1925/2004 z dne 29. 10. 2004 pomeni gospodarski subjekt, registriran kot davčni zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira brez plačila DDV ustreznemu davčnemu organu. Davčni organ izdan račun družbe A. d.o.o. ni mogel šteti za verodostojen. V postopku DIN niso bili predloženi nobeni dokazi o verodostojnosti poslovnih dogodkov, saj po ugotovitvah davčnega organa prodaja blaga in storitev družbe A. d.o.o. ni bila opravljena v smislu dobav blaga po 3. členu ZDDV.

Davčni organ se sklicuje na 3. odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2), kjer je določeno, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Če navidezni pravni posel prikriva drug pravni posel, je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel. Sklicuje se tudi na Slovenske računovodske standarde (SRS), ki v uvodu določajo, da se pri zunanjem računovodskem poročanju zahtevata resničnost in poštenost predstavljanja računovodskih izkazov. Nadalje se sklicuje na Šesto direktivo Sveta z dne 17. 5. 1977 – 77/388/EGS (v nadaljevanju Šesta direktiva)(1), ki ureja pravico do odbitka, ter na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti št. C-439/04 in C-440/04 (združena zadeva) z dne 6. 7. 2006, ki je odločilo, da v primeru, če davčna uprava ugotovi, da je bila pravica do odbitka izvedena z goljufijo, je pooblaščena, da z učinkom za nazaj zahteva vračilo odbitih zneskov in je naloga nacionalnega sodišča, da zavrne pravico do odbitka, če se ugotovi glede na objektivne elemente, da se je pravica uveljavljala z goljufijo. Davčni organ navaja objektivne okoliščine, ki dokazujejo, in na kateri davčni organ opira svojo odločitev, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Tožnikove pripombe pa zavrača in zaključuje, da tožnik nima pravice do odbitka po spornem računu in je dolžan plačati DDV v znesku 8.512,77 EUR in obresti v višini 727,26 EUR.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, pritožbene navedbe tožnika pa zavrača. Iz pojasnjenih dejstev v obrazložitvi izpodbijane odločbe je razvidno, da razen izdanega računa s strani družbe A. d.o.o. in izkazanega plačila na njen transakcijski račun s strani tožnika ni bilo predloženih nobenih verodostojnih listin, iz katerih bi izhajalo, da je dobavo dejansko opravil izdajatelj računa.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo v tožbi izpodbija iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se davčni organ sklicuje na sodbo Sodišča EU, v kateri je odločilo, da morajo nacionalna sodišča zavrniti pravico do odbitka, če na podlagi objektivnih elementov ugotovijo, da je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Sodna praksa Sodišča EU torej narekuje, da morajo nacionalni državni organi, ki so pristojni zavrniti pravico do odbitka DDV, preučiti, ali je davčni zavezanec ravnal z zahtevano skrbnostjo. Ob upoštevanju ugotovljenih dejstev mora pristojni organ v konkretnem primeru oceniti, ali je tožnik v zvezi s sporno transakcijo ravnal razumno in primerno ter ali bi mogel in moral vedeti, glede na objektivne okoliščine, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV.

Tožnik meni, da je davčni organ napačno uporabil materialno pravo, s tem ko je zmotno presodil pravni standard skrbnosti in zahteval previsoko raven skrbnosti ter je zmotno prepričanje davčnega organa, da v predmetnem postopku ugotovljena dejstva kažejo na neskrbno ravnanje tožnika. Davčni organ se v izpodbijani odločbi sklicuje na 6. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in spremembe, v nadaljevanju OZ), v skladu s katerim bi tožnik moral izkazati skrbnost dobrega strokovnjaka. Tožnik se s tem ne strinja, drugi odstavek citiranega člena se nanaša predvsem na gospodarske subjekte, ki posle opravljajo redno, pogosto in s pridobitnim namenom. Od njih se torej zahteva večja stopnja skrbnosti. Pri sklepanju prodajnih pogodb, katerih predmet so vozila, se lahko od poklicnega avtoprevoznika (torej tožnika) zahteva zgolj skrbnost dobrega gospodarja, kar je nižja stopnja skrbnosti. Tožnik, torej kupec vozila, mora ravnati tako, kot bi v enakih okoliščinah ravnala oseba povprečnih lastnosti.

Glede na okoliščine, v katerih je bila sporna transakcija izvedena, gre zaključiti, da oseba povprečnih lastnosti, kljub skrbnemu ravnanju, ne bi mogla ugotoviti, da je predmetna transakcija del utaje DDV. Pri tem je treba posebej upoštevati leto, v katerem se je sporna transakcija izvedla. Sodišče EU je komaj v sredini leta 2006 izdalo že omenjeno odločbo, ki obravnava problematiko tako imenovanih „missing traderjev“, zaradi česar je nerazumno pričakovati, da bi bila navedena problematika zasidrana v zavesti povprečnih državljanov (torej v zavesti tožnika) že v času, ko je bila predmetna transakcija izvršena. V letu 2006 povprečen državljan RS ni imel potrebnega znanja, s katerim bi lahko zaznal, da posluje s tako imenovanim slamnatim podjetjem. Davčni urad RS pa je šele v letu 2008 objavil pojasnila glede problematike takih podjetij in objavil seznam indikatorjev, ki kažejo na to, da je transakcija povezana z utajo davkov. Pri določitvi skrbnosti pa je potrebno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. Dejstvo, da je bila sporna transakcija opravljena v letu 2006 je bistvena okoliščina, ki jo je davčni organ zanemaril pri presoji tožnikove skrbnosti. Glede na navedeno je moč zaključiti, da je prvostopenjski organ nepravilno presodil dejansko stanje in napačno uporabil materialno pravo.

Ni pravilen zaključek davčnega organa, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri utaji DDV. Po 1. odstavku 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) mora upravni organ v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje ter v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Po 1. odstavku 5. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, v nadaljevanju ZDavP) pa lahko na podlagi verjetno izkazanih dejstev odloči le v primeru, da tako določa ZDavP. Davčni organ ni ugotovil vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev, nekatera dejstva pa je ugotovil nepravilno. Dejstvo, da je tožnik plačal avans, preden je prodajalec dejansko postal lastnik spornega vozila, nikakor ne kaže na to, da je prodajalec neplačujoči gospodarski subjekt. Veljavnost prodajne pogodbe kot take ni odvisna od vprašanja ali je prodajalec lastnik stvari. Ker OZ predvideva možnost, da postane prodajalec lastnik stvari šele po sklenitvi prodajne pogodbe, taka praksa ni neobičajna in ne nakazuje na to, da je sporna transakcija del utaje DDV. Neutemeljen je tudi očitek, da je tožnik prevzel vozilo na sedežu C. d.o.o. in ne na sedežu prodajalca. Vozilo je bilo pri družbi C. d.o.o. v popravilu in ni bilo registrirano, zato je logično in ekonomsko, da je bilo izročeno na sedežu C. d.o.o. Prav tako je neutemeljen očitek, da družba A. d.o.o. ni opravila prometa blaga, saj je ta družba s predajo ključev tovornega vozila ter spremne dokumentacije prenesla pravico do razpolaganja na novega lastnika (tožnika). Tožnik vztraja, da je podatek o dobavi blaga na računu št. 872 verodostojen podatek, torej da je bila dobava blaga dejansko opravljena 4. 8. 2006. Ker je bil tehnični pregled opravljen šele po 4. 8. 2006, davčni organ meni, da pogoji za dobavo vozila še niso bili izpolnjeni. Na podlagi tega dejstva je davčni organ zaključil, da dobava kritičnega dne ni bila opravljena. To stališče davčnega organa je zmotno, saj je bilo vozilo že 4. 8. 2006 v tehnično brezhibnem stanju. Ne gre pa tudi prezreti dejstva, da v konkretnem primeru datum dobave blaga niti ni bistven podatek, saj je pomembnejše vprašanje, ali je bilo blago dejansko dobavljeno.

Da je bilo sporno vozilo dejansko dobavljeno s strani A. d.o.o. pa izhaja tudi iz sporazuma naslovljenega „prodajna kupna pogodba“. Tudi ostale okoliščine v zvezi s predmetno transakcijo niso dale nobenega povoda za sum, da transakcija predstavlja sestavni člen davčnega vrtiljaka. A. d.o.o. je izstavil račun v skladu s 1. odstavkom 82. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/2006 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDDV-1). Pomembno je upoštevati dejstvo, da je tožnik kupil rabljeno vozilo po tržni ceni. Ob upoštevanju vseh navedenih dejstev, okoliščine transakcije očitno ne opozarjajo na to, da gre pri izdajatelju za „missing traderja“. Zato ni moč zaključiti, da je tožnik vedel oziroma bi mogel vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji utaje DDV.

Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari. Podredno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V obeh primerih pa odloči, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računa, ki ga je izdala družba A. d.o.o., za katero prvostopenjski organ ugotavlja, da je „neplačujoči gospodarski subjekti“ oziroma tudi t. i. „missing trader“, glede spornega računa pa davčni organ ugotavlja, da navedena družba dobave, zaračunane po navedenem računu, ni opravila in da je bil navedeni račun izdan le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti.

Iz objektivnih okoliščin, ki jih navajata oba organa, in s katerimi se strinja tudi sodišče, izhaja, da je tožnik s tem, ko je posloval z navedeno družbo, vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivi transakciji, katere namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu zato ne gre odbitek vstopnega DDV. Tako stališče je skladno s prakso Sodišča EU v primeru Halifax Plc. (št. C-255/02), sodba v združenih zadevah št. C-439/04 in C-440/04 (Axel Kittel). Iz navedenih sodb je namreč razvidno, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti, če je mogoče očitati subjektivni element. Tudi po mnenju sodišča gre tožniku utemeljeno očitek, da je vedel oz. da bi moral vedeti, da gre za transakcijo, ki pomeni goljufijo DDV. V izpodbijani odločbi je namreč pojasnjena vrsta objektivnih dejavnikov: Tožnik je bil 14. 8. 2006 seznanjen, da je bilo omenjeno tovorno vozilo, za katerega je dne 20. 2. 2006 plačal avans družbi A. d.o.o., tedaj v lasti družbe E. d.o.o., kot izhaja iz predloženega računa z dne 3. 7. 2006 te družbe. Iz omenjenega računa izhaja, da je bilo tovorno vozilo šele dne 3. 7. 2006 prodano družbi A. d.o.o.. Tožnik je 14. 8. 2006 vedel, da vozila ni prevzel pri družbi A. d.o.o., pač pa pri družbi C. d.o.o. Slednjo zastopa zakoniti zastopnik B.B., s katerim je tožnik ves čas nakupa vozila kontaktiral. Tožnik za prevzem vozila dne 4. 8. 2006 pri družbi A. d.o.o. ni prejel nobene listine. Razen izdanega računa s strani družbe A. d.o.o. in izkazanega plačila na njen transakcijski račun s strani tožnika, ni bilo predloženih nobenih verodostojnih listin, iz katerih bi izhajalo, da je to dobavo dejansko opravil izdajatelj računa. Iz prodajne kupne pogodbe z dne 8. 2. 2006, ki je bila sklenjena s prodajalcem vozila C. d.o.o., ni nikjer razvidno, da bo tožniku prodala vozilo družba A. d.o.o.. Tožnik je tako vedel že ob sklenitvi pogodbe, da pogodbe ni sklenil z družbo A. d.o.o., temveč z družbo C. d.o.o. kot prodajalcem vozila. Naročnik za izvedbo postopka identifikacije in ocene tehničnega stanja homologiranega vozila naj bi bila družba E. d.o.o. in ne družba A. d.o.o. Na podlagi vseh navedenih okoliščin je utemeljen zaključek obeh davčnih organov o fiktivnosti posla, zlasti še, ker je davčni organ tako za družbo A. d.o.o. kot družbo E. d.o.o. ugotovil, da sta „missing traderja“. Poleg tega je vozilu zrasla cena od 28. 11. 2005, ko ga je nabavil D.D. s.p., do prodaje tožniku v avgustu 2006 od 11.000 EUR brez obračunanega DDV do 51.076,61 EUR z obračunanim DDV. Tudi sodišče se strinja s presojo drugostopenjskega organa, da je to neobičajno, saj cena rabljenim vozilom s potekom časa pada, poleg tega vozilo ob njegovi prodaji ni bilo brezhibno in je bilo potrebno popravilo.

Na podlagi vsega navedenega je tako v konkretnem primeru mogoče zaključiti, da ima sporna transakcija za cilj pridobiti davčno ugodnost, tožnik pa dobrovernosti, na katero se sklicuje, ni izkazal. Tožnik v svoji poslovni dokumentaciji ni predložil verodostojnih dokazil, s katerimi bi moral dokazati, da je njemu zaračunano dobavo zanj tudi zares opravil navedeni neplačujoči gospodarski subjekti ali „missing trader“, kot jih opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1295/2004, ki na računu izkazanega in dolgovanega DDV ni plačal. Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (1. odstavek 40. člena ZDDV). Enako določbo ima 62. člen (Zakona na dodano vrednost, Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju) ZDDV-1. Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev.

Razlogi za navedeno odločitev po mnenju sodišča niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedeno družbo, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da je navedena družba zaračunano dobavo zanj tudi resnično opravila, saj tožnik ni preložil verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Listine, ki jih je tožnik predložil (račun, prodajno kupna pogodba) navedenega ne izkazujejo. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da je bila dobava njemu opravljena s strani tistega, ki mu je izdal račun, saj tožnik na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (1. odstavek 95. člena Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS št. 25/05-UPB1, v nadaljevanju ZDavP-1, oziroma 1. odstavek 76. člena ZDavP-2). Ker je davčni organ podvomil v to, da v postopku predložena listina odraža resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnega dogodka, bi tožnik moral za svoje trditve, da listina odraža resnično dejansko stanje, predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar pa tožnik ni storil. Ne zadošča ugotovitev, da je bila dobava opravljena, pač pa je treba dokazati, da je dobavo opravil izdajatelj računa. Tega pa tožnik ni uspel izkazati. Iz računa oz. njegovih prilog kot verodostojnih listin, bi moralo biti jasno in nedvoumno razvidno, da je tožniku prav družba A. d.o.o. opravila dobavo. Tega pa tožnik v postopku ni uspel izkazati.

Sodišče prav tako zavrača tožnikove ugovore, da je v predmetni zadevi davčni organ zmotno presodil pravni standard skrbnosti, ob sklicevanju na 6. člen OZ – skrbnost dobrega strokovnjaka, in zahteval previsoko raven skrbnosti. Ob vseh okoliščinah, ki so pojasnjene v predmetni zadevi, bi po presoji sodišča tožnik že ob skrbnosti dobrega gospodarja (torej povprečni skrbnosti) moral ugotoviti, da gre za sporen posel. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje tožnika, da v letu 2006, na katerega se nanaša predmetni račun, še ni bila poznana problematika „missing tradejev“ in da je davčni urad RS šele v letu 2008 objavil pojasnila o delovanju navedenih družb. Izpodbijana odločba je bila namreč izdana ob upoštevanju v letu 2006 relevantnega predpisa (ZDDV). Sodišče prav tako zavrača tožnikove ugovore, da davčni organ ni ugotovil vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev, ter da je nekatera dejstva ugotovil nepravilno. Iz vseh pojasnjenih okoliščin skupaj (vsaka okoliščina je v izpodbijani odločitvi podrobno obrazložena) je tudi po presoji sodišča mogoč zaključek, da je pri tožniku podan subjektivni element. Tožnikove ugovore, da davčni organ v postopku ugotovljenim okoliščinam pripisuje napačen pomen in da je šlo v predmetni zadevi za povsem običajen način poslovanja, pa sodišče zavrača. V postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je tožnik sodeloval, bil je seznanjen z vsemi ugotovitvami in je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa ter dostaviti vso dokumentacijo, s katero je razpolagal, in ki se je nanašala na zaračunano dobavo. Tožnik v svoji dokumentaciji drugega kot ugotavlja prvostopenjski organ ni izkazal, predvsem pa ni dokazal, da bi dobavo blaga po spornem računu, od katerega je odbijal vstopni DDV, opravil izdajatelj računa. Tožnik uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova, zato je navedena okoliščina pomembna, saj je treba dokazati, da je bila zanj dobava opravljena prav s strani izdajatelja računa (40. člen ZDDV oz. 63. člen in 67. člen ZDDV-1), navedenega pa tožnik ni izkazal. Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa. Sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da tožnik ni predložil verodostojnih listin, iz katerih bi izhajajo, da je sporno dobavo opravil izdajatelj računa.

Račun je v sistemu DDV res tista listina, na podlagi katere je praviloma dopustno pristopiti k uveljavljanju pravice do vstopnega DDV, vendar pa je za dejansko pridobitev te pravice pomembna tudi sama dobava blaga oz. oprava storitve. Zgolj račun in njegovo plačilo še ne izkazujeta tudi resničnost dobave oz. opravljene storitve. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (C-342/87) v zadevi Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru. Zato sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje na to, da ima predmetni račun vse potrebne sestavine.

Ob okoliščinah, ki so pojasnjene, in ob ugotovitvi, da gre pri družbi A. d.o.o., ki je izdala predmetni račun, za „missing trader“ družbo gre tudi po mnenju sodišča za navidezen in fiktiven račun, iz katerega tožnik pravice do vstopnega DDV ne more uveljavljati. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje. Šesto direktivo je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni davek, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Enako tudi praksa VS RS (zadeva opr. št. X Ips 194/2010 z dne 19. 5. 2011, zadeva opr. št. X Ips 347/2010 z dne 14. 4. 2011).

Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru odločil pravilno, ko tožniku ni priznal odbitka vstopnega DDV, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer trdi, da je v zadevi sporno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1. Op. št. (1) : Navedeno direktivo je nadomestila Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, UL L št. 347 z dne 11. 12. 2006