Jedro

Določba 8. člena Sporazuma med Vlado RS in svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji (ki je po svoji naravi mednarodna pogodba, ratificirana v Državnem zboru RS) je kogentne narave, saj iz nje izhaja, da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena po tem sporazumu, lahko sklene najmanj za obdobje enega leta. To pa pomeni, da je pogodba o zaposlitvi, ki je sklenjena med tožnikom in toženo stranko na podlagi tega sporazuma, vendar za obdobje, ki je krajše od enega leta, v tem delu (glede določitve trajanja pogodbe o zaposlitvi) nična, saj je v nasprotju s prisilnim predpisom. Zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da 2. člen pogodbe o zaposlitvi, ki določa čas, za katerega se sklepa (torej čas treh mesecev), ni ničen.

Ker je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je tožnik ob podpisu spornih listin (med drugim tudi prošnje za sporazumno prenehanje delovnega razmerja) razumel slovensko, in da je vedel, kaj podpisuje, je preuranjen tudi zaključek, da je vedel, kaj se je s toženo stranko dogovoril. Pri ugotavljanju tega odločilnega dejstva je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izpovedbama zakonitega zastopnika tožene stranke in vodji voznikov pri toženi stranki, ni pa dokazno ocenilo izpovedbe priče B.B.. Ta je na podlagi pogovora s tožnikom zaključil, da je tožena stranka tožnika poslala na čakanje na delo in da naj bi mu pri toženi stranki pojasnili, da pri njih trenutno ni dela in da ga pošiljajo domov. Poleg tega je pomanjkljiva tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje glede izpovedbe priče C.C., saj se ni opredelilo do tega, da naj bi tožnik potem, ko je bil pet ali šest vikendov z doma, prosil toženo stranko, če je lahko naslednji vikend prost. Po tem dogodku je prišlo do razgovora tožnika pri zakonitem zastopniku tožene stranke in kasneje do podpisa sporazuma in sklepa o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je navedena priča izpovedala, da je tudi ona razumela, da naj bi se tožnik javil pri toženi stranki zaradi prostega vikenda in da ga bodo pri toženi stranki poklicali, ko ga bodo potrebovali. Tudi na podlagi navedenega se poraja vsaj dvom v to, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki na njegovo prošnjo ali njegovo željo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I/1 izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 10. 2. 2015 in sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 5. 2015. V I/2 točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 28. 2. 2015, temveč še vedno traja do izdaje prvostopne sodbe. V I/3 točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, da ga je dolžna tožena stranka za obdobje od 28. 2. 2015 do izdaje prvostopne sodbe prijaviti v obvezno zavarovanje v matično evidenco ZPIZ in v ostala socialna zavarovanja ter mu za isto obdobje obračunati bruto nadomestilo plače, odvesti predpisane dajatve in mu izplačati neto znesek nadomestila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače dalje do plačila. V I/4 točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper I. točko izreka in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP, ker ni pojasnilo, katere dokazne predloge je zavrnilo in zakaj jih je zavrnilo. Navaja, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 2. 1. 2015 verjetno res podpisana, vendar je nična, saj sta stranki pred tem podpisali pogodbo za tri leta, ki pa je tožnik ne poseduje, saj jo je tožena stranka posredovala na Upravno enoto A., da bi lahko tožnik pridobil delovno dovoljenje za 3 leta in bivališče. Tožnik je šele naknadno, po izdani sodbi, od B.B. prejel potrdilo tožene stranke z dne 3. 12. 2014 in prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno bivanje z istega dne. Obe listini prilaga pritožbi. Iz prošnje izhaja, da je tožena stranka že 3. 12. 2014 vedela, da ima tožnik delovno dovoljenje za tri leta, do 4. 12. 2017. Tožena stranka ni verodostojna, ko navaja, da ni vedela, da je prišel tožnik delat po Sporazumu z BiH, saj je tožena stranka zaprosila tako za njegovo dovoljenje za delo, kot tudi za dovoljenje za prebivanje. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je 2. člen pogodbe o zaposlitvi, ki določa čas, za katerega se sklepa, ničen. Čas zaposlitve je bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi, z 2. členom pogodbe o zaposlitvi pa so bili kršeni prisilni predpisi. Toženi stranki je bilo od marca 2013 do danes izdanih več kot 110 delovnih dovoljenj za zaposlitev tujcev iz BiH (in skupaj več kot 250 delovnih dovoljenj za zaposlitev tujcev iz tretjih držav), zato je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni vedela, ali tožnik izpolnjuje pogoje za zaposlitev po Sporazumu z BiH in da ni kršila tega sporazuma, ko je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi. Ker je pogodba o zaposlitvi z dne 2. 1. 2015 sklenjena v nasprotju z 8. členom Sporazuma z BiH, je nična. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik razume slovensko. Tožnik je namreč ob svojem zaslišanju le na eno enostavno vprašanje (in ne na več vprašanj, saj to ne drži in ne izhaja niti iz zapisnika o glavni obravnavi), ki mu je bilo zastavljeno v slovenskem jeziku, odgovoril, preden mu je bilo prevedeno. Z izjavo z dne 24. 9. 2015 pa je tožnikova pooblaščenka želela le prihraniti stroške za tolmača, ker je menila, da bo že nekako šlo. Poleg tega je tudi sodišče na naroku dne 16. 10. 2015 ugotovilo, da tožnik skoraj nič ne razume slovensko, da povsem nič ne govori slovensko in da postopka ni mogoče izpeljati brez tolmača. Vedeti je treba, da je bil tožnik v svojem življenju vsega skupaj dva meseca v Sloveniji, o čemer je govorila tudi sodnica na obravnavi. Ker tožnik ne razume slovensko, ni vedel, kaj podpisuje in ni razumel, kaj podpisuje. Tožnik je prosil za nekaj prostih dni, ker pa mu jih pri toženi stranki niso hoteli odobriti, so zrežirali, naj podpiše sporazum, ker je to bolje za njega. Na sporazumu, ki ga je predložila tožena stranka, je drugačen podpis tožnika, kot izhaja iz pooblastila ali drugih dokumentov, zato tožnik meni, da je bil napisan naknadno za potrebe tega postopka. Ker se stranki nista dogovorili, kar je napisano v sporazumu, je ta izpodbojen in neveljaven. Bistven je tudi datum sporazuma. 9. 2. 2015, ko naj bi bila napisana tožnikova prošnja in izročena toženi stranki istega dne, tožnika sploh ni bilo na sedežu tožene stranke. Tega dne je tožnik ves dan prebil nekje na tromeji med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko, ko sta skupaj s kolegom C.C. razkladala tovor. Poleg tega je prošnja napisana v enakem fontu, tiskana na enakem papirju in na istem tiskalniku kot sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kar vse bi bilo nemogoče, če bi držala trditev tožene stranke, da je tožnik sam napisal prošnjo in jo izročil toženi stranki 9. 2. 2015. Vprašati se je treba tudi, kako to, da je bil sporazum napisan že 10. 2. 2015 in ne 11. 2. 2015, ko naj bi bil podpisan. Sodišče prve stopnje je povzelo izpovedbo C.C. le v tistem delu, ki je v korist toženi stranki. C.C. je izpovedal tudi, da je tožnik želel dobiti prost vikend, da mu je D.D. povedal, da naj se naslednji dan zglasi pri direktorju v zvezi s tem in da tožnik nikoli ni govoril o kakršnikoli drugi zaposlitvi, čeprav sta C.C. in tožnik zaradi narave dela (sovoznika v tovornjaku) vse dneve preživela skupaj. Tudi C.C., ki sicer govori slovensko, je razumel, da D.D. tožnika kliče, ker je ta hotel imeti prosto za vikend in da so mu rekli, da ga bodo poklicali, ko ga bodo potrebovali. Pomembno je tudi, zakaj je D.D. razdolžil tožnika in kaj mu je pri tem rekel (to je potrdil C.C.). Sodišče tudi ni ocenilo izpovedbe priče B.B. (Zveza svobodnih sindikatov Slovenije - E.), ki je izpovedal, da je tožnik prišel do njega 19. ali 20. 2. 2015, da sta govorila po bosansko in da mu je tožnik povedal, da ga pošiljajo na čakanje.

2. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katere dokazne predloge je zavrnilo in zakaj jih je zavrnilo (pri čemer niti ne navaja, kateri dokazni predlogi so bili s strani sodišča prve stopnje zavrnjeni), smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev pa ni podana, saj je iz podatkov spisa razvidno, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki jih je tožnik predlagal in pri izvedbi katerih je vztrajal (predlog za zaslišanje F.F. je tožnik na naroku za glavno obravnavo dne 2. 11. 2015 umaknil).

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik kot državljan Bosne in Hercegovine dne 2. 1. 2015 s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas (A1) in sicer za obdobje od 5. 1. 2015 do 4. 4. 2015 (zaradi zaposlitve tujca) in da bo delo nastopil 5. 1. 2015. Tožnik je v postopku navajal, da je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za eno leto (in ne za tri leta kot to navaja v pritožbi in kar predstavlja pritožbeno novoto) za delovno mesto voznik tovornega vozila. Omenjena pogodba o zaposlitvi naj bi bila sklenjena v skladu s Sporazumom o zaposlovanju z BiH (pravilno Sporazumom med Vlado RS in svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji, ki ga je z zakonom ratificiral tudi Državni zbor RS; Ur. l. RS, MP, št. 14/86/2012; v nadaljevanju Sporazum z BiH) in Zakonom o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT-1; Ur. l. RS, št. 26/11, ki je bil v veljavi v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi). Na podlagi tega naj bi tožnik prejel osebno delovno dovoljenje za tri leta pri Zavodu RS za zaposlovanje. Ko je v začetku leta 2015 prišel v Slovenijo, pa mu je tožena stranka dala v podpis pogodbo o zaposlitvi z dne 2. 1. 2015 za določen čas treh mesecev, to pa je v nasprotju z 8. členom Sporazuma z BiH. Prvi odstavek 3. člena Sporazuma z BiH določa, da se zaposlovanje delavcev migrantov iz države izvora lahko izvaja le na podlagi določb tega sporazuma. Država izvora je Bosna in Hercegovina (točka b. 2. člena Sporazuma z BiH), delavec migrant pa državljan Bosne in Hercegovine s stalnim prebivališčem v državi izvora, ki se začasno zaposli v državi zaposlitve, torej v Republiki Slovenji (točka d. in točka c. 2. člena Sporazuma z BiH). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je določba 8. člena tega sporazuma (ki je po svoji naravi mednarodna pogodba, ratificirana v Državnem zboru RS) kogentne narave, saj iz nje jasno izhaja, da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena po tem sporazumu, lahko sklene najmanj za obdobje enega leta. To pa pomeni, da je pogodba o zaposlitvi, ki je sklenjena na podlagi tega sporazuma, vendar za obdobje, ki je krajše od enega leta, v tem delu (glede določitve trajanja pogodbe o zaposlitvi) nična, saj je v nasprotju s prisilnim predpisom. Iz tega razloga je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da 2. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 1. 2015, ki določa čas, za katerega se sklepa (torej čas treh mesecev), ni ničen.

7. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo tudi pravno veljavnost sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2015 (A2), ki sta ga sklenili tožnik in tožena stranka 11. 2. 2015 in sklepa tožene stranke z dne 10. 2. 2015 (A3), iz katerih izhaja, da temeljita na prošnji tožnika za sporazumno prekinitev delovnega razmerja z dne 9. 2. 2015 (B1). Tožnik je v postopku zatrjeval, da zaradi nepoznavanja oziroma nerazumevanja slovenskega jezika ni vedel, da je podpisal prošnjo za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in sklep o prenehanju delovnega razmerja, zato je na svojem izvodu tega sporazuma in sklepa pod svojim podpisom dodal pripis „ne razumem“. Iz sporazuma z dne 10. 2. 2015 in sklepa z dne 10. 2. 2015 ter navedb strank (tudi tožene stranke v odgovoru na tožbo) izhaja, da je tožnik te listini podpisal 11. 2. 2015. Pritožbeno sodišča pa ob tem ugotavlja, da je iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranka razvidno, da naj bi do podpisa navedenih listin prišlo dan po 9. 2. 2015, ko je D.D. zakonitega zastopnika obvestil, da je tožnik izrazil željo, da bi prenehal delovno razmerje. Iz izpovedbe zakonitega zastopnika nadalje izhaja, da naj bi se tožnik naslednji dan zglasil pri njemu (torej 10. 2. 2015). Enako je izpovedala tudi priča D.D., kar pomeni, da se izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke in navedene priče razlikujeta od navedb tožnika in tožene stranke ter tožnikove izpovedbe, sodišče prve stopnje pa se do teh razlik v obrazložitvi izpodbijane sodbe neutemeljeno ni opredelilo z obrazložitvijo, da ni bistvenega pomena, kateri datum nosi sporazum, ker je bilo delovno razmerje sporazumno prekinjeno konec meseca.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izjave z dne 24. 9. 2015, ki jo je za tožnika podala njegova pooblaščenka (v kateri je po pozivu sodišča prve stopnje navedla, da tožnik ne potrebuje tolmača, da slovensko razume, govori malo slabše, vendar bi mu pri potrebnem prevajanju lahko pomagala odvetnica) in na podlagi dejstva, da je tožnik med zaslišanjem odgovoril na določena vprašanja, še preden jih je v bosanski jezik prevedel sodni tolmač, zaključilo, da tožnik razume slovensko. Takšna ugotovitev pa je po stališču pritožbenega sodišča saj preuranjena. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje po prejeti izjavi z dne 24. 9. 2015 opravilo prvi narok za glavno obravnavo in pričelo z zasliševanjem tožnika. Ob tem je takoj ugotovilo (kar je izrecno zapisalo tudi v zapisnik o glavni obravnavi), da tožnik skoraj nič ne razume slovensko in povsem nič ne govori slovensko, zato postopka ni mogoče izpeljati brez postavitve tolmača za bosanski jezik. Posledično tej ugotovitvi zaslišanje tožnika ni izvedlo. Tožnik je ob tem pojasnil, da je kljub težavam z razumevanjem dosedanji postopek razumel, zlasti zato, ker mu je tudi njegova pooblaščenka pojasnila potek postopka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje naslednji narok z dne 2. 11. 2015 izvedlo ob navzočnosti in ob prevajanju sodnega tolmača za bosanski jezik, na tem naroku pa je zaslišalo tudi tožnika. Iz zapisnika omenjenega naroka izhaja, da je tožnik na eno vprašanje, zastavljeno v slovenskem jeziku, odgovoril, še preden mu ga je prevedel sodni tolmač. Na to vprašanje, ki ga je postavila njegova pooblaščenka in ki se je glasilo, ali je D.D. dne 9. 2. 2015 rekel, da želi prenehati delovno razmerje, je tožnik odgovoril nikalno. V zapisniku je navedeno, da je tožnik po odgovoru pogledal tolmača in se delal, da ne razume, kaj se dogaja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejstvo, da je tožnik na relativno enostavno vprašanje, postavljeno v slovenskem jeziku, odgovoril nikalno, še preden mu je bilo to prevedeno, še ne daje podlage za zaključek, da je tožnik razumel, kaj je spornega dne podpisal pri toženi stranki (B1, B2, B3, A2, A3). Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 2. 11. 2015 pa ne izhaja, da bi tožnik še na katero od preostalih vprašanj odgovoril, preden so mu bila prevedena. Iz tega zapisnika prav tako ne izhaja, da bi stranki podali ugovor zoper njegovo vsebino (drugi odstavek 114. člena ZPP). Glede na to sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi svoj zaključek, da tožnik razume slovensko, utemeljilo z ugotovitvijo, da se je takšno ravnanje tožnika („prehitro“ odgovarjanje na vprašanja) večkrat ponovilo, saj to iz podatkov spisa ne izhaja. Pri ugotovitvi, da je tožnik razumel slovensko, pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo niti izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke in priče D.D., ki sta izpovedala, da sta se s tožnikom pogovarjala v njemu razumljivem jeziku (torej v bosanskem jeziku), kar bi lahko pomenilo, da tožnik slovenskega jezika ni razumel oziroma ga ni razumel tako dobro, da bi vedel, kaj je v spornem času podpisal. 9. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da ga je D.D. dne 11. 2. 2015 odpeljal k direktorju v A., kjer so ga prepričali, da podpiše vrsto papirjev in da ne bo dobil plače, če tega ne bo podpisal. Iz tega razloga je tožnik predložene listine podpisal, šele kasneje (ko se je posvetoval s sindikatom) pa je izvedel, da je podpisal prošnjo za sporazumno prekinitev (prenehanje) delovnega razmerja. Ob tem ne gre prezreti niti tega, da niti na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika niti na podlagi izpovedbe priče D.D. ni mogoče zaključiti, da tožnik razume slovenski jezik oziroma da ga je razumel v času, ko je sporne listine podpisal. 10. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je tožnik že v tožbi navajal, da ne zna pisati in brati slovensko in da ni vedel, kaj podpisuje (zaradi česar je sporni listini podpisal s pristavkom „ne razumem“). Tožnikovo trditev o nerazumevanju slovenskega jezika je tožena stranka v odgovoru na tožbo prerekala z navedbo, da je tožnik na toženo stranko sam naslovil prošnjo za prekinitev delovnega razmerja in da iz te prošnje izhaja, da tožnik zna pisati in brati slovensko. V postopku pa je bilo ugotovljeno (izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke), da so to prošnjo pripravili v kadrovski službi tožene stranke. Prošnja z dne 9. 2. 2015 (B1) torej ne more nuditi podlage za ugotovitev, da tožnik razume slovenski jezik, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi jo sam napisal oziroma sestavil. Pravno nepomembna za ugotovitev ali tožnik razume slovensko pa je navedba tožene stranke, da se je tožnik zaposlil v RS, kjer je uradni jezik slovenščina in da je bila njegova dolžnost, da se nauči ali da vsaj razume slovenski jezik, kolikor je želel kvalitetno opravljati svoje delo (tudi v primeru, če držijo njegove navedbe o nerazumevanju in nepoznavanju slovenskega jezika). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik negativnega dejstva (neznanja oziroma nerazumevanja slovenskega jezika) ne more dokazati, zato je bilo dokazno breme, da je tožnik razumel slovensko, na toženi stranki. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje upoštevalo prehod dokaznega bremena na toženo stranko v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da se je sicer o neresničnosti (neodgovorne) izjave tožnika, dane po njegovi pooblaščenki dne 24. 9. 2015, prepričalo že sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo z dne 16. 10. 2015 in svojo ugotovitev o tožnikovem znanju slovenskega jezika na tem naroku tudi zapisalo na zapisnik (kar je bilo ugotovljeno že zgoraj).

11. Ker je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zaključilo, da je tožnik ob podpisu spornih listin razumel slovensko, in da je vedel kaj podpisuje, je preuranjen tudi zaključek, da je vedel, kaj se je s toženo stranko dogovoril. Pri ugotavljanju tega odločilnega dejstva je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izpovedbama zakonitega zastopnika tožene stranke in D.D., ki je bil vodja voznikov pri toženi stranki, ni pa dokazno ocenilo izpovedbe priče B.B.. Ta je na podlagi pogovora s tožnikom zaključil, da je tožena stranka tožnika poslala na čakanja na delo in da naj bi mu pri toženi stranki pojasnili, da pri njih trenutno ni dela in da ga pošiljajo domov. Poleg tega je pomanjkljiva tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje glede izpovedbe priče C.C., saj se ni opredelilo do tega, da naj bi tožnik potem, ko je bil pet ali šest vikendov z doma, prosil toženo stranko, če je lahko naslednji vikend prost (priča je temu dogodku prisostvovala). Po tem dogodku je prišlo do razgovora tožnika pri zakonitem zastopniku tožene stranke in kasneje do podpisa sporazuma in sklepa o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je navedena priča izpovedala, da je tudi ona razumela, da naj bi se tožnik javil pri toženi stranki zaradi prostega vikenda in da ga bodo pri toženi stranki poklicali, ko ga bodo potrebovali. Tudi na podlagi navedenega se poraja vsaj dvom v to, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki na njegovo prošnjo ali njegovo željo. Glede na to, da je iz navedb strank razvidno, da naj bi prišlo do podpisa sporazuma in sklepa 11. 2. 2015, tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na to, da je iz sporazuma in sklepa razvidno, da sta bila ta dva akta sestavljena že 10. 2. 2015 (torej še pred obiskom tožnika pri zakonitem zastopniku tožene stranke). Tudi glede navedenih razlik o datumu sestave oziroma podpisa sporazuma in sklepa se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo.

12. Glede na zgoraj opisano je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v obrazložitvi tega sklepa (354. člen ZPP, 355. člen ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zgoraj ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, po potrebi dopolniti tudi dokazni postopek (tudi upoštevaje 285. člen ZPP), že izvedene dokaze pa ponovno pravilno in celovito dokazno oceniti, nato pa ponovno odločiti o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se ni odločilo za pritožbeno obravnavo, ker je ocenilo, da samo ugotovljenih kršitev oziroma pomanjkljivosti glede na njihovo naravo ne more odpraviti. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, nekaterih dokazov ni ocenilo oziroma jih ni celovito dokazno ocenilo, z ugotavljanjem dejanskega stanja na pritožbeni obravnavi pa bi bila strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper tako ugotovljeno dejansko stanje.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.