Jedro

Utemeljitev odločitve prvostopenjskega organa ne zadošča standardu obrazložitve, kot ga opredeljuje določba 214. člena ZUP, saj iz nje ne izhajajo razlogi, podprti s podatki o nameravanem posegu in vplivu odvzema vode na vodotok in v njem živeče vrste rib in rakov deseteronožcev, niti podatki, ki bi dokazovali vpliv posega na ekološko še sprejemljiv pretok vode, torej izpodbijana odločba ne temelji na izračunih na podlagi Uredbe o kriterijih za določitev ter načinu spremljanja in poročanja ekološko sprejemljivega pretoka, na uporabo katere napotuje drugi odstavek 109. člena ZV-1. Gre za podatke, ki so sicer delno vključeni kot priloga tožnikovega predloga in podatke iz strokovnega mnenja pred izdajo koncesije za proizvodnjo električne energije, vendar sklicevanje na to strokovno mnenje, ki vsebuje tudi izračun podatkov po kriterijih iz zgoraj navedene Uredbe, ne more nadomestiti obveznosti organa, da te podatke, v kolikor nanje opre svojo odločitev, obrazloži.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35523-46/2012-4 z dne 6. 12. 2012 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za okolje, kot prvostopenjski organ, je z odločbo št. 35523-46/2012-4 z dne 6. 12. 2012 odločila, da se zahtevek A.A. za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode iz vodotoka Ljubnica, za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarni z instalirano močjo, manjšo od 10 mW, na odseku, določenem z Gauss-Krügerjevimi koordinatami, zavrne (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločila, da v tem postopku niso nastali stroški.

2. O pravici do posebne rabe vode se vodi postopek in odloča po Zakonu o vodah (v nadaljevanju ZV-1) in Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Agencija RS izda vodno dovoljenje (11. točka prvega odstavka 125. člena ZV-1 in določba 127. člena istega zakona), če je nameravana rabe vode skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice ter načrti za upravljanje z vodami ter če nameravana raba vode ne zmanjšuje, omejuje ali onemogoča izvajanja vodnih pravic drugih upravičencev. Prvostopenjski organ se je skliceval tudi na določbo prvega odstavka 109. člena ZV-1in pojasnil, da je bilo v postopku pridobljeno, v skladu z 12. točko prvega odstavka 45. člena in četrtim odstavkom 19. člena Zakona o sladkovodnem ribištvu (v nadaljevanju ZSRib), strokovno mnenje Zavoda za ribištvo Slovenije (v nadaljevanju ZZRS), št. 420-347/2011/2 z dne 30. 5. 2012. Upravni organ si je zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja pridobil tudi strokovno mnenje št. K-26/12 z dne 6. 6. 2012, Inštituta za vode Republike Slovenije, ki v skladu z 2. točko prvega odstavka 160. člena ZV-1 opravlja strokovne naloge, povezane z določanjem ekološko sprejemljivega pretoka in druge naloge v zvezi s podeljevanjem vodnih pravic. V tem strokovnem mnenju, ki je bilo izdano pred uveljavitvijo ZV-1B, na podlagi pridobljenega strokovnega mnenja ZZRS, predlaga Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, naj s postopkom za izdajo koncesijskega akta ne začne.

3. V nadaljevanju je prvostopenjski organ pojasnil tudi, da je bila stranka v skladu z določbo 9. člena ZUP seznanjena z navedenimi ugotovitvami in ji je bila dana možnost, da poda svojo izjavo. 15 dnevni rok za podajo izjave je potekel 22. 11. 2012. Stranka je v dopisu z dne 20. 11. 2012 navedla, da bi lahko uskladili rešitve oziroma našli drugo rešitev, vendar upravni organ tega ni mogel upoštevati, saj odloča le o natančno definiranih zahtevkih strank. Ni mogel upoštevati niti strankine izjave, da bi MHE lahko delovala le ob visoki vodi, ker 7. točka 128. člena ZV-1 določa, da mora vodno dovoljenje vsebovati tudi določbo o ekološko sprejemljivem pretoku. Skliceval se je tudi na določbo 71. člena ZV-1 in v tej zvezi Uredbo o kriterijih za določitev ter načinu spremljanja in poročanja ekološko sprejemljivega pretoka (Uredba o Qes) in da iz strokovnega mnenja ZZRS izhaja, upoštevanje predvidene spremembe dinamike pretokov v Ljubnici. Glede na navedeno prvostopenjski organ ni imel zakonske podlage za podelitev vodne pravice, ker ni izpolnil pogoja za podelitev vodnega dovoljenja iz 1. točke prvega odstavka 127. člena ZV-1; nameravana raba ni skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice, kar ima podlago v določbi 127. in v povezavi s 109. členom ZV-1. 4. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa zavrnil in uvodoma obširno pojasnil pravne podlage, ki jih je treba v tem postopku upoštevati. Glavni razlog za neugodno rešitev zahtevka je bilo mnenje ZZRS, ki ga je drugostopenjski organ delno povzel v svoji odločbi in pojasnil, da v tem postopku ni bilo mogoče upoštevati niti pritožnikove zaveze, da bo spoštoval ekološko sprejemljiv pretok vode. Pritožbeni organ je navedel, da bi naravno življenje vodnih habitatov ogrožala že sama izgradnja objektov MHE in ne le koriščenje vode. Te odločitve ne more spremeniti niti podatek, da je bila včasih zaradi pogona žage voda speljana po dveh strugah in je pri tem del vode tekel po vzporedni strugi, ker se pri podeljevanju vodnega dovoljenja upošteva vedno obstoječe in ne predhodno stanje.

5. Tožnik v tožbi odločitvi oporeka iz vseh razlogov 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ugotavlja, da se je tožena stranka v celoti sklicevala na pridobljeno mnenje ZZRS, vendar se tožnik z zaključkom, ki ga je v tej zvezi sprejel prvostopenjski organ ne strinja. Ugotovitev tožene stranke ne zadošča, ker zaradi pomanjkanja razlogov onemogoča preizkus materialne pravilnosti izpodbijane odločbe, s tem pa je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Navaja tudi, da nikoli ni prejel strokovnega mnenja ZZRS, ki je temeljilo na mnenju Ribiške družine B., zato se do njega ni mogel vsebinsko opredeliti. Meni tudi, da bi bilo treba za dokončno razjasnitev zadeve postaviti sodnega izvedenca ustrezne stroke, ki bi edini lahko podal strokovno mnenje o vplivih predvidenega posega na okolje. Meni tudi, da bi v postopku pridobitve dovoljenja morala kot stranka z interesom sodelovati tudi Ribiška družina B., ki ima sklenjeno koncesijsko pogodbo za izvajanje ribiškega upravljanja na območju predvidenega posega. Ker meni, da resne pravne presoje ne more vzdržati niti dodaten zapis prvostopenjskega upravnega organa glede ekološko sprejemljivega pretoka, saj tudi ta temelji na strokovnem mnenju ZZRS, predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Ker meni, da je tožba neutemeljena in odločitev organa druge stopnje pravilna ter zakonita, smiselno predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je tožnik 23. 10. 2012 vložil pobudo za pridobitev vodne pravice-koncesije za rabo vode, za proizvodnjo električne energije v MHE na vodotoku Ljubnica, ter v njej navedel med drugim tudi podatke o ocenjenem srednjem letnem pretoku obdobja v profilu odvzemnega objekta, ocenjenem srednjem letnem nizkem pretoku obdobja v profilu odvzemnega objekta, predvidenem instaliranem pretoku vode, koto zajema in koto izpusta vode, predvideno instalirano moč naprave ter ocenjeno letno proizvodnjo električne energije. Navedel je tudi koordinate zajema in izpusta vode, čas trajanja rabe, kratek opis predvidenega posega in pobudi priložil med drugim tudi dokument z naslovom Ljubnica - MHE … 1, v katerem je podatek o koncesijskih točkah objekta, določitev ekološkega pretoka ter podatek o pretokih reke Savinje in pritokov, med drugim tudi pritoka Ljubnica z izračunom minimalnega srednjega in maksimalnega pretoka ter Qes.

9. V obravnavani zadevi ni sporno, da je treba tožnikovo vlogo z dne 27. 7. 2012 obravnavati kot vlogo za pridobitev vodnega dovoljenja v skladu z določbo 11. točke prvega odstavka 127. člena ZV-1, ki določa, da je vodno dovoljenje je treba pridobiti za neposredno rabo vode za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarni z instalirano močjo, manjšo od 10 MW. Ni sporno niti, da se v skladu s prvim odstavkom 127. člena ZV-1 vodno dovoljenje izda, če je nameravana raba skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice ter načrti upravljanja z vodami in če ne zmanjšuje, omejuje ali onemogoča izvajanja obstoječih vodnih pravic drugih upravičencev in da merila in pogoje za dodelitev vodne pravice določa prvi odstavek 109. člena ZV-1, ki prepoved, omejitev ali določitev posebnih pogojev za posebno rabo predvideva, če bi nameravana raba: 1. ogrožala doseganje in ohranjanje ciljev upravljanja voda, 2. ogrožala zdravje ljudi, 3. ogrožala naravno ravnovesje vodnih in obvodnih ekosistemov, 4. omejevala urejanje voda ali bi bila v nasprotju s predvidenimi ukrepi urejanja voda, 5. znatno ovirala splošno rabo ali oskrbo s pitno vodo ali 6. škodljivo vplivala ali ogrožala območja, varovana po predpisih o ohranjanju narave.

10. Prvostopenjski organ je zavrnitev tožnikove vloge utemeljil z določbo 3. točke prvega odstavka 109. člena ZV-1 (da bi nameravana gradnja ogrožala naravno ravnovesje vodnih in obvodnih ekosistemov). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je povzel strokovno mnenje Zavoda za ribištvo Slovenije v delu, ki se nanaša na škodljive posledice gradnje MHE. Skliceval se je tudi na vsebino mnenja Inštituta za vode z dne 6. 6. 2012 in zaključil, da iz razlogov 3. točke prvega odstavka 109. člena ZV-1, v povezavi s 1. točko prvega odstavka 127. člena ZV-1, ni zakonske podlage za podelitev vodne pravice.

11. Po presoji sodišča utemeljitev odločitve prvostopenjskega organa ne zadošča standardu obrazložitve, kot ga opredeljuje določba 214. člena ZUP, saj iz nje ne izhajajo razlogi, podprti s podatki o nameravanem posegu in vplivu odvzema vode na vodotok Ljubnica in v njem živeče vrste rib in rakov deseteronožcev, niti podatki, ki bi dokazovali vpliv posega na ekološko še sprejemljiv pretok vode, torej izpodbijana odločba ne temelji na izračunih na podlagi Uredbe o kriterijih za določitev ter načinu spremljanja in poročanja ekološko sprejemljivega pretoka, na uporabo katere napotuje drugi odstavek 109. člena ZV-1. Gre za podatke, ki so sicer delno vključeni kot priloga tožnikovega predloga in podatke iz Strokovnega mnenja pred izdajo koncesije za proizvodnjo električne energije na vodotoku Ljubnica, ki ga je izdelal Zavod za ribištvo Slovenije št. 420-347/2011/2 z dne 30. 5. 2012. Tako iz prej navedenega mnenja sicer izhajajo podatki o lokaciji odvzema in izpusta ter podatki o vrsti in varstvenem statusu rib v revirju Ljubnica, vendar sklicevanje na to strokovno mnenje, ki vsebuje tudi izračun podatkov po kriterijih iz Uredbe o kriterijih za določitev ter načinu spremljanja in poročanja ekološko sprejemljivega pretoka, ne more nadomestiti obveznosti organa, da te podatke, v kolikor nanje opre svojo odločitev, obrazloži, torej ti podatki morajo postati sestavni del obrazložitev odločbe. Obrazložitev odločbe mora namreč poleg navedbe dejanskega stanja s presojo dokazov in navedbe pravnih predpisov, vsebovati tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev vsebovano v izreku. Ker obrazložitev izpodbijane odločbe take vsebine nima, je po presoji sodišča tožniku, tako kot to zatrjuje v tožbi, odvzeta možnost, da razloge izpodbija, pa tudi sodišče v takem primeru ne more presoditi zakonitosti izpodbijane odločbe.

12. Iz zgoraj navedenega razloga je sodišče tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo in jo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

K II. točki izreka:

13. Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

14. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR vrnjena po uradni dolžnosti opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah ( ZST-1).

15. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).