Jedro

Postavitev zasede po tem, ko je obtoženec območje gozdička že zapustil, jasno kaže na to, da je bilo delovanje policije vseskozi usmerjeno v nadzorovanje določenega javnega območja in ni bilo osredotočeno na določene osebe, predvsem pa med tem nadzorom, ki je trajal zgolj nekaj ur, policija ni uporabila nikakršnih tehničnih sredstev.

Sodišče prve stopnje dokaznih zaključkov ni oprlo na priznanje soobtoženca, niti se ni sklicevalo na predhodno sodbo, ki je bila izdana zoper soobtoženca, temveč jo je zgolj bežno omenilo. Poleg tega izpoved C. C. ni predstavljala odločilnega dokaza, saj je sodišče prve stopnje o vpletenosti obtoženega B. B. sklepalo na podlagi drugih izvedenih dokazov. Tako razlogi izpodbijane sodbe ne vzbujajo upravičenega dvoma v nepristranskost predsednice senata.

Izrek

I. Pritožbe zagovornika obtoženega A. A., zagovornikov obtoženega B. B. in višje državne tožilke se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca sta dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer obtoženi A. A. v višini 750,00 EUR, obtoženi B. B. pa v višini 600,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obtoženemu A. A. je izreklo kazen dve leti in tri mesece zapora, v katero mu je skladno s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 vštelo čas, prestan v priporu, od odvzema prostosti od dne 2.6.2017 od 00.23 ure dalje. Obtoženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Obtoženemu B. B. je izreklo kazen dve leti zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer polovico odmerjenih stroškov, povezanih z dejanjem pod točko I, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter plačati ustrezno sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Pod točko II je sodišče zoper obtoženega A. A. na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, da naj bi storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po četrtem odstavku 186. člena KZ-1 in v tem delu na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Obsodilni del sodbe (točka I) je s pritožbo izpodbijal zagovornik obtoženega A. A., in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obtoženega A. A. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred spremenjen senat. 3. Pritožbo zoper točko I sodbe so iz vseh pritožbenih razlogov vložili tudi zagovorniki obtoženega B. B. Predlagali so, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega B. B. oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Zoper točko I sodbe se je zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožila višja državna tožilka. Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da obema obtožencema izreče kazen dve leti in pet mesecev zapora in stransko denarno kazen tristo dnevnih zneskov (po 10 EUR), t.j. 3.000,00 EUR, ki sta jo dolžna plačati v dveh mesecih od pravnomočnosti sodbe.

5. Ker so zagovorniki obtoženega B. B. v pritožbi predlagali, naj se jih obvesti o seji senata, je pritožbeno sodišče, skladno s 378. členom ZKP, stranke obvestilo o seji in jo opravilo v njihovi navzočnosti. Na sejo brez posebnega opravičila niso pristopili pravilno obveščeni obtoženi A. A., obtoženi B. B. in višja državna tožilka, kar pa ni ovira, da se seja senata ne bi opravila.1

6. Pritožbe niso utemeljene.

**Glede (ne)pristranskosti sodnice – predsednice senata**

7. Pritožba zagovornikov obtoženega B. B. najprej trdi, da je v postopku odločala sodnica, ki bi morala biti izločena, saj je v prvotnem postopku, ki se je vodil tudi zoper C. C. (ki je v predmetnem postopku nato nastopal kot priča), sprejela sporazum o priznanju krivde in na njegovi podlagi izdala sodbo IV K 23641/2017 z dne 8.5.2018, s katero je bil C. C. spoznan za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, pri čemer je opis tega dejanja vseboval tudi konkretna dejanja, ki naj bi jih storil obtoženi B. B. S tem je po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje že sprejelo stališče o obtožbah, saj je sodba zoper soobtoženca vsebovala presojo konkretnih ravnanj obtoženega B. B., zato je bil videz nepristranskosti sodišča okrnjen.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da podatki spisa ne dajejo nikakršne podlage za dvom v nepristranskost predsednice senata. Pritožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-57/14-13 z dne 26.1.2017, v kateri je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da je objektivni vidik sodnikove nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolženca vsebuje presojo konkretnih ravnanj obdolženca, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega. Omenjena odločba se nanaša na situacijo, ko je bila sodba zoper soobtožence izdana na podlagi izvedenega dokaznega postopka ter je vsebovala podrobno obrazložitev, ki se je neposredno nanašala tudi na tistega od soobtožencev, ki v krivdoreku sodbe ni bil zajet, saj je bil postopek zoper njega izločen zaradi njegove nedosegljivosti. V predhodni sodbi zoper soobtožence je torej sodišče že zavzelo tudi stališče o vlogi obtoženca, o čigar krivdi je odločalo šele v poznejšem postopku. V danem primeru pa gre za povsem drugačno situacijo, ko je sodišče prve stopnje sodbo zoper soobtoženega C. C. IV K 23641/2017 z dne 8.5.2018 izdalo na podlagi sporazuma o priznanju krivde in se zato v obrazložitvi sploh ni spuščalo v podrobno presojo dejanskega stanja, predvsem pa se v obrazložitvi ni opredeljevalo do vlog soobtožencev, niti ni presojalo njihovih konkretnih ravnanj. Tako po oceni pritožbenega sodišča iz obrazložitve sodbe IV K 23641/2017 z dne 8.5.2018 v ničemer ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje prejudiciralo vprašanje krivde soobtožencev oziroma konkretno obtoženega B. B. 9. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v primerljivem primeru2 že zavzelo stališče, da sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolžencev sam po sebi ne predstavlja razloga za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali, saj sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej. Ob tem zgolj prepis opisov kaznivih dejanj še ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom v nepristranskost sodišča.3 Dvoma v nepristranskost sodnika ne more vzbuditi niti okoliščina, da je sodnik pred sprejemov sporazumov o priznanju krivde soobdolžencev presojal, ali je njihovo priznanje podprto z drugimi dokazi v spisu, saj je takšna presoja kvalitativno bistveno drugačna od dokazne ocene, ki jo napravi sodišče po izvedenem dokaznem postopku v okviru glavne obravnave. Preizkus, ali je priznanje podprto z dokazi v spisu, se opravi zgolj za konkretnega obdolženca glede njemu očitanih ravnanj in le na podlagi podatkov spisa, ne da bi sodišče neposredno izvedlo dokaze in napravilo celovito dokazno oceno.4 Pri presoji sodnikove nepristranskosti je odločilnega pomena le vsebina oziroma obrazložitev sodbe, ki je izdana zoper soobdolženca v kasnejšem postopku – ali predhodna sodba zoper soobdolženca vsebuje ugotovitve, ki dejansko prejudicirajo vprašanje krivde obdolženca.5

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe dokaznih zaključkov obtožencema očitanih izvršitvenih ravnanj ni oprlo na priznanje (prej soobtoženega) C. C., niti se sodišče prve stopnje ni sklicevalo na predhodno sodbo, ki je bila izdana zoper C. C. Sodišče prve stopnje je v točki 13 zgolj bežno omenilo, da je bil C. C. za obravnavano kaznivo dejanje že obsojen na podlagi sporazuma o priznanju krivde in dostavilo, da je krivdo za svojo kriminalno dejavnost v okviru očitanega kaznivega dejanja priznal.6 Izpovedbe C. C., ki je v tem kazenskem postopku res nastopal kot priča, sodišče ni ocenjevalo skozi prizmo njegovega priznanja, temveč kot vsako drugo izpoved priče, pri čemer je bila njegova izpoved le eden izmed dokazov, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, in ni predstavljala odločilnega dokaza. C. C. namreč ni identificiral osebe, s katero je sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja oziroma je celo izrecno zanikal, da bi bila ta oseba obtoženi B. B.7 Sodišče prve stopnje je o vpletenosti obtoženega B. B. tako sklepalo na podlagi drugih izvedenih dokazov (zlasti zaznave kriminalistov P. P. in S. S. ter analitičnega poročila SKP z dne 9.6.2016).

11. Po presoji pritožbenega sodišča tako razlogi izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo krivdo soobtožencev oziroma zlasti soobtoženega B. B., ne vzbujajo upravičenega dvoma v nepristranskost predsednice senata, zato obtožencu ni bila kršena pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

**Glede zatrjevanega izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov brez odredbe**

12. Pritožba zagovornika obtoženega A. A. navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah ZKP ne sme opirati in na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Trdi, da sta kriminalista pogovor med obtožencema dne 21.4.2016 zaznala na podlagi tajnega opazovanja po 149.a členu ZKP, brez odredbe.

13. Sodišče prve stopnje se je do zgoraj izpostavljenega vprašanja že opredelilo v sklepu o predlagani izločitvi dokazov IV K 23641/2017 z dne 19.2.2018, ki je bil tudi predmet pritožbenega preizkusa (sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 23641/2017 z dne 19.4.2018). Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje stališčem iz navedenih sklepov, da iz podatkov spisa v ničemer ne izhaja, da bi se dne 21.4.2016 zoper obtoženca izvajali prikriti preiskovalni ukrepi.

14. Prikriti preiskovalni ukrep tajnega opazovanja in sledenja se skladno s tretjim odstavkom 149.a člena ZKP izvaja z načrtnim, dlje časa neprekinjenim ali ponavljajočim se opazovanjem ali sledenjem z uporabo tehničnih naprav za ugotavljanje položaja in gibanja ter tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu, fotografiranjem ter video-snemanjem in je osredotočen na spremljanje položaja, gibanja ter aktivnosti določene osebe. Značilnosti tega ukrepa so torej: neprekinjenost ali večkratno ponavljanje ukrepa, uporaba tehničnih naprav in osredotočenost na osebo. Te značilnosti morajo biti podane kumulativno.8 Zgolj nadzor oziroma opazovanje določenega območja ali objektov, zasede in druge klasične metode policijskega dela, pri katerih se ne uporabljajo tehnična sredstva, ne pomenijo izvajanje tega prikritega preiskovalnega ukrepa, tudi če se opravljajo prikrito.9

15. Kriminalista SKP PU Ljubljana sta obtoženca na ulici C. naključno zaznala v okviru svojih rednih nalog – opravljanja kontrole območja R. Njuno nadaljnje postopanje, ko sta se nekajkrat peljala mimo kraja srečanja obtožencev in se tudi po odhodu obtožencev zadrževala na tem območju, prav tako predstavlja klasične metode oziroma aktivnosti policije na podlagi pooblastil iz 6. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), saj sta kriminalista na tem območju zaznala sumljive aktivnosti in sta se odločila območje (in ne obtožencev) opazovati. Ko sta kasneje na tem območju zoper zaznala avtomobil obtoženega B. B., sta mu sledila do gozdička v R. in opazovala njegove nadaljnje aktivnosti, kasneje pa sta sprejela povsem logično odločitev postaviti zasedo, saj je v tem gozdičku po predhodnih ugotovitvah policije prihajalo do predaj prepovedane droge.

16. Ravnanja policije dne 21.4.2016 so bila tako vseskozi usmerjena v nadzorovanje določenega javnega območja (najprej C. in nato gozdička v R.), kjer so bile v preteklosti zaznane sumljive aktivnosti, povezane s preprodajo droge. Sama postavitev zasede po tem, ko je B. B. območje gozdička že zapustil, jasno kaže na to, da je bilo delovanje policije usmerjeno v opazovanje območja zasede in ni bilo osredotočeno na določene osebe. Predvsem pa med tem nadzorom, ki je trajal zgolj nekaj ur, policija ni uporabila nikakršnih tehničnih sredstev.10 Glede na pojasnjeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je policija dogajanje dne 21.4.2016 zaznala ob izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov, saj značilnosti ukrepa tajnega opazovanja in sledenja, kot so opredeljene v tretjem odstavku 149.a člena ZKP, niso kumulativno izkazane.

**Glede dejanskega stanja in obrazloženosti sodbe v zvezi z obtoženim B. B.**

17. Zagovorniki obtoženega B. B. izpodbijani sodbi pavšalno očitajo, da je v delu, ki se nanaša na obtoženega B. B., neobrazložena, ter da je dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Navajajo, da je priča C. C. vpletenost obtoženca izrecno zanikala, sodišče pa je izpovedi priče sledilo le v delu, ki se ujema s sprejetim priznanjem krivde, v čemer se kaže pristranskost predsednice senata, med tem ko je v preostalem delu presojanje izpovedbe te priče nerazumljivo in neobrazloženo.

18. Pritožniki skušajo vnesti dvom v C. C. priznanje, vendar takšna polemiziranja niso na mestu, saj to ni predmet obravnavane zadeve, v kateri je C. C. nastopal kot priča in je bila tudi njegova izpovedba presojana kot taka. C. C. svoje izpovedbe v zvezi s svojo lastno vpletenostjo v očitano kaznivo dejanje ni spreminjal in sodišče prve stopnje jo je v tem delu utemeljeno ocenilo kot prepričljivo, saj je bila podprta tudi z izpovedbo E. E. ter z zaznavo kriminalistov P. P. in S. S. 19. Glede osebe, s katero je bil v kontaktu v gozdičku v R. dne 21.4.2016, pa je C. C. povedal, da njene identitete ne želi izdati, da pa to ni bil obtoženi B. B. Ob tem so odveč pritožbena navajanja o razlogih za C. C. odločitev, da identitete osebe ne razkrije, saj sodišče prve stopnje C. C. ni očitalo tega, da osebe ni želel identifcirati, temveč se je ukvarjalo s tistim delom njegove izpovedbe, v katerem je zanikal vpletenost obtoženega B. B. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje, glede na inkonsistentnost C. C. izpovedbe ter upoštevajoč preostale dokaze, na strani 15 izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj priči v tem delu ni sledilo. Kot že pojasnjeno je namreč, ob odsotnosti informacije s strani priče C. C., sodišče prve stopnje identiteto te osebe ugotavljalo na podlagi drugih izvedenih dokazov in tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo ter tudi podrobno, razumljivo in povsem ustrezno obrazložilo, da je ta oseba ravno obtoženi B. B. 20. Pritožniki nadalje trdijo, da je izpodbijana sodba neobrazložena tudi glede okoliščine, na kakšen način naj bi kriminalista P. P. in S. S. obtoženca prepoznala v pogovoru s soobtoženim A. A. dne 21.4.2016, glede na to, da sta bila od kraja oddaljena 20-30m, da je zaznava kontakta trajala le nekaj minut in da sta se kriminalista nahajala v premikajočem se vozilu. Pritožbeno sodišče tudi te pritožbene očitke zavrača kot neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj je izpovedbi kriminalistov ocenilo za verodostojni in jima v celoti sledilo, o možnostih njune zaznave pa se je prepričalo tudi samo ob neposrednem ogledu izven glavne obravnave dne 28.11.2018. Kriminalista sta obtoženega B. B. poznala iz prejšnjih postopkov, zato ni presenetljivo, da sta že znano osebo uspela prepoznati tudi v nekaj minutah zaznave, kar je povsem običajno, oddaljenost 30m pa po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja tako velike razdalje, da bi lahko vplivala na prepoznavo.

21. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene navedbe, da policisti obtoženca niso mogli prepoznati niti kasneje, ko je okoli 19.30 ure odšel s C. C. v gozdiček, saj je bil takrat april in naj bi sonce že zašlo. Kdaj je sonce zašlo dne 21.4.2016 pritožniki pri tem zgolj ugibajo. Vsekakor sta kriminalista skladno in prepričljivo izpovedala, da sta sledila obtoženčevemu markantnemu avtomobilu s prepoznavnimi registrskimi tablicami do gozdička ter nato tudi nedvomno prepoznala tako obtoženega B. B., kot tudi C. C., ki je svojo vlogo v tem srečanju tudi sam potrdil. Poleg tega o nahajališču obtoženega B. B. pričajo tudi ugotovitve analitičnega poročila SKP z dne 9.6.2016, v verodostojnost katerega pritožbeno sodišče ne dvomi. Vse to je primerno obrazložilo že sodišče prve stopnje in se zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe (zlasti točka 12).11 Upoštevajoč pojasnjeno se tako pritožbenemu sodišču ne poraja nikakršen dvom, da sta kriminalista dne 21.4.2016 v stiku najprej z obtoženim A. A. na C. in nato z C. C. pred gozdičkom v R., res zaznala ravno obtoženega B. B., in da je slednji tudi nedvomno storil očitano mu kaznivo dejanje, kot je povsem pravilno in popolno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje ter v izpodbijani sodbi svoje ugotovitve tudi povsem ustrezno, jasno in prepričljivo obrazložilo.

**Glede dejanskega stanja v zvezi z obtoženim A. A.**

22. Zagovornik obtoženega A. A. v pritožbi najprej graja oceno sodišča prve stopnje, da ne gre slediti zagovoru obtoženca, da se 21.4.2016 sploh ni nahajal v Ljubljani, temveč v Srbiji. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da žigi v potni listini obtoženca niso pristni in navaja, da sodišče s tem ugotavlja nekaj, kar sploh ne izhaja iz spisovne dokumentacije in so tako razlogi o tem odločilnem dejstvu v nasprotju z listinsko dokumentacijo v spisu, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

23. Kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točki 8 izpodbijane sodbe, se v potnem listu obtoženega A. A. nahajajo srbski mejni žig z dne 20.4.2016 z mejno plombo št. 324, srbski mejni žig z dne 24.4.2016 z mejno plombo št. 36 in hrvaški mejni žig z dne 24.4.2016 z mejno plombo COO_, pri katerem je zadnja številka mejne plombe toliko nejasna, da ni razvidno, ali gre dejansko za številko 5, kot se nakazuje na prvi pogled.

24. Pritožbeno sodišče se po pregledu dokaznega gradiva v celoti pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da navedeni mejni žigi in mejne plombe v potnem listu obtoženca (B17) niso pristni. Nasprotno od pritožbenih navedb slednje nedvomno izhaja iz listin v spisu, in sicer zlasti iz dopisa Nacionalne enote Europola Srbije z dne 18.10.2018 (l. št. 332), v katerem je bilo pojasnjeno, da se je mejna plomba št. 234 dne 20.22016 uporabljala na izstopu iz Republike Srbije (obtoženec ima na ta dan v potnem listu vstopni žig s to številko), mejni žig z mejno plombo št. 36 pa je bil v uporabi dne 24. 4. 2016 na vstopu v Republiko Srbijo (obtoženec pa ima s tega dne izstopni žig s to številko), ter dodatno, da se pri obeh žigih niti tisk oziroma pisava (kar je povsem ustrezen prevod besede „font“), niti datum tiska ne skladata z originalom, zato je moč zaključiti, da žiga nista pristna. Takšen zaključek Europola Srbije pa je sodišče prve stopnje nadalje podprlo tudi z informacijo službe za kriminaliteto drog RH (list. št. 196), da v obdobju od l.4.2016 do 30.4.2016 A. A. ni evidentiran v sistemu za upravljanje z državno mejo, ter z dopisom Interpola Zagreb z dne 9.10.2018 (l. št. 305), v katerem so pojasnili, da zaradi slabe kopije ni mogoče potrditi, ali je v potnem listu obtoženca dejansko odtisnjen žig št. COO5, da pa se sicer žig št. COO5 ne uporablja že od 29. 1. 2016 ter da v letu 2016 sploh ni bilo potrebno več skenirati oseb državljanov EU niti v njihove potne liste vtisniti žigov.

25. Bistven dokaz torej predstavljajo ugotovitve Europola Srbije, ki so tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvoumne in prepričljive. Europol Srbije je povsem kompetenten za podajanje takšnih informacij in z njimi tudi razpolaga, ker je šlo za zelo preprosto primerjavo tiska in datuma pa so neupravičeni tudi pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče pristnost žigov v potnem listu dodatno ugotavljati z izvedencem. Ugotovitve sodišča prve stopnje so torej „v nasprotju“ z vsebino iz potne listine obtoženca zato, ker je sodišče utemeljeno zaključilo, da informacije, ki izhajajo iz potnega lista, niso verodostojne, saj je bilo v postopku dokazano, da žigi v potnem listu z dne 20.4.2016 in 24.4.2016 niso pristni. Glede na pojasnjeno tudi ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje pridobivalo dodatne splošne informacije o tem, ali se v primeru odtisa žiga v potnem listu pri prehodu državne meje to osebo zabeleži v evidenci prehodov meje, saj slednje, ker žigi v potnem listu sploh niso bili pristni, ne bi moglo vplivati na odločitev sodišča. Pri tem pritožnik niti ne pojasni, kako naj bi te zatrjevane relativne bistvene kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe.

26. Pritožnik dokazni oceni sodišča prve stopnje oporeka tudi v zvezi z izpovedbami prič F. F., G. G. in H. H. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje obrazložitvi na straneh 10 in 11 izpodbijane sodbe ter se pridružuje prepričljivi oceni sodišča prve stopnje, da so navedene priče neverodostojne. Predvsem pa pritožbeno sodišče poudarja, kot je izpostavilo že sodišče prve stopnje, da izpovedi navedenih prič, da so obtoženca 23.4.2016 srečale v Valjevu v Srbiji, obtožencu ne nudijo alibija za kritični dan oziroma ne dokazujejo, da se obtoženec dne 21.4.2016 ni nahajal v Ljubljani, kjer sta ga tistega dne prepoznala kriminalista P. P. in S. S. ter o tem tudi prepričljivo izpovedala.

27. Pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje vse zgoraj navedeno tudi podrobno, ustrezno in povsem jasno obrazložilo, kot izhaja iz točke 8 izpodbijane sodbe, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

28. V nadaljevanju pritožnik podrobno analizira izpovedbi kriminalistov P. P. in S. S. o zaznavi obtoženca dne 21.4.2016 na C. Trdi, da je P. P. zaslišan v preiskavi povedal, da sta se s sodelavcem S. S. mimo kraja srečanja obtožencev peljala le enkrat, na glavni obravnavi pa je povedal, da sta se mimo peljala trikrat. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je P. P. že zaslišan v preiskavi dne 18.8.2017 povedal, da se je najprej peljal mimo, nato pa še obrnil in se še enkrat peljal mimo (str. 6 prepisa zvočnega zapisa). Na naroku glavne obravnave dne 12.10.2018 pa je najprej povedal, da sta se s sodelavcem večkrat peljala gor in dol po C. in obtoženca večkrat opazila, šele na vztrajno izpraševanje zagovornika, kolikokrat je „večkrat“ pa je pojasnil, da ne more reči, da pa sta se „po njegovem“ peljala „kaj pa vem, ene trikrat mimo“ (str. 10 prepisa zvočnega posnetka). Dodal je tudi, da se podrobnosti zaradi preteka časa ne spomni več (str. 15 prepisa). Tudi S. S. je na naroku glavne obravnave dne 12.10.2018 povedal, da sta s sodelavcem po tem, ko sta zaznala obtoženca v kontaktu, „naredila par krogov“ (str. 20 prepisa zvočnega posnetka), na izrecno vprašanje zagovornika, kolikokrat sta obrnila, pa je pojasnil „Ne, glejte, nisem štel kolikokrat sva se obrnila...“ (str. 22 prepisa). Glede na opisano dinamiko dogajanja dne 21.4.2016, ko sta kriminalista skladno izpovedala, da sta med rednim opravljanjem nalog naključno opazila najprej avtomobil obtoženega B. B. potem pa še oba obtoženca v sumljivem stiku in se nato nekajkrat peljala mimo njiju, dokler se obtoženca čez nekaj minut nista razšla, je povsem razumljivo, da kriminalista nista posebej štela, kolikokrat sta obrnila avto, saj je bil potek dogajanja povsem organski in sta se prilagajala vedenju obtožencev oziroma trajanju kontakta med njima. Zato je tudi povsem logično in življenjsko, da nekaj let po dogodku nista znala natančno povedati, kolikokrat sta se peljala mimo, vendar slednje ne omaje prepričanja pritožbenega sodišča, da je priči P. P. in S. S. sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ocenilo za verodostojni, saj sta tudi po presoji pritožbenega sodišča o tem, da sta dne 21.4.2016 prepoznala (P. P. že poznanega) obtoženega A. A. v kontaktu z (obema znanim) obtoženim B. B. izpovedovali skladno in prepričljivo, njuni izpovedbi pa sta podprti tudi z drugimi dokazi v spisu. Tega ne omaje niti natančna matematična analiza pritožnika, ali je bilo mogoče obtoženca prepoznati med vožnjo policistov po C., glede na čas opazovanja, razdaljo, hitrost vožnje ter vidni kot (pri čemer pritožnik navedene parametre pogosto določi kar sam). O tem, da je bilo obtoženca med vožnjo po C. povsem mogoče prepoznati, se je namreč sodišče prve stopnje prepričalo tudi samo ob ogledu dne 28.11.2018, kot je podrobno obrazložilo v točki 11 izpodbijane sodbe.

29. Nadalje pritožnik graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil obtoženi A. A. kolesar, ki je dne 21.4.2016 ob 21.41 uri pripeljal v gozdiček v R. ter ob 21.55 uri iz njega izstopil. Pritožnik izpodbija izpoved priče P. P., ki je obtoženca prepoznala ob odhodu iz gozdička in trdi, da je P. P. izpovedal, da je obtoženca prepoznal tik ob izstopu iz gozdička, kjer se je obtoženec ustavil, in da torej sodišče prve stopnje napačno zapiše, da naj bi se obtoženec ustavil tik pred P. P. Ta pritožbeni očitek ne drži. Sodišče prve stopnje je na strani 20 izpodbijane sodbe korektno povzelo izpovedbo P. P., ki je izrecno povedal, da se je obtoženec ustavil nekaj metrov pred njem (str. 9 prepisa zvočnega posnetka naroka glavne obravnave dne 12.10.2018), ko ga je tudi prepoznal, saj je bil obtoženec primerno osvetljen (str. 11 prepisa) in je zaradi vsega naštetega v svojo prepoznavo tudi povsem prepričan.

30. Iz zapisnika o ogledu dne 28.11.2018 izhaja, da je pozicija, kjer se je nahajal P. P. tekom zasede, od mesta, na katerem naj bi kolesar vstopil v gozdiček in iz njega, oddaljena 8.7 m, od ulične svetilke pa 13.5 m. Iz navedenega zapisnika izhaja tudi, da se v nočnem času iz mesta, na katerem je stal P. P., ne razloči obraznih potez osebe, ki stoji na samem izstopu iz zaraščenega predela gozdička. Vendar pa se po tem, če stopi oseba iz gozdička dva koraka oziroma približno 1.5 m naprej, obrazne poteze osebe že lahko razločijo. Ker je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izpoved P. P., da obtoženca ni prepoznal tik ob izstopu iz gozdička, temveč šele, ko je obtoženec stopil naprej, je sodišče prve stopnje torej med ogledom preverilo, katera je tista najskrajnejša točka, s katere se osebo, ki stopi iz gozdička, že lahko prepozna, pri tem pa je delovalo v korist obtoženca, saj je to točko določilo nekje na 6.2 m oddaljenosti od P. P., čeprav je slednji izpovedal, da se je obtoženec ustavil le „nekaj metrov“ pred njem. Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje na strani 20 izpodbijane sodbe povsem pravilno zaključilo in prepričljivo obrazložilo, da je P. P. iz svoje pozicije lahko videl in prepoznal obtoženega A. A., natanko tako, kot je opisal. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v verodostojnost izpovedbe priče P. P., ki je izpovedoval smiselno, skladno in z veliko stopnjo prepričanosti oziroma samozavesti, njegova izpoved pa je podkrepljena tudi z ugotovitvami ogleda. Tega ne morejo omajati niti pritožbena ugibanja o tem, kako ozelenelo in razrastlo je bilo rastje ob ulični svetilki ob gozdičku dne 21.4.2016, saj s temi podatki sodišče ne razpolaga.

31. Pritožnik skuša izpodbiti tudi povzetek izpovedbe priče S. S., da je videl vstop kolesarja v gozdiček, čeprav je bilo med ogledom ugotovljeno, da iz pozicije, na kateri se je nahajal S. S. med zasedo, ni bilo mogoče videti točke vstopa v gozdiček. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je S. S. zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 12.10.2018 v uvodni prosti izpovedbi sicer res rekel, da je videl „prihod kolesarja v ta gozdiček“, vendar je nato podrobneje pojasnil, da ga je videl, ko se je „zapeljal do gozdička,“ potem pa je šel iz njegovega zornega kota in ga ni več videl (str. 30 prepisa zvočnega posnetka). Tako je sodišče prve stopnje, glede na celostno dokazno oceno izpovedb prič P. P. in S. S. ter ugotovitev z ogleda, na strani 21 izpodbijane sodbe povsem pravilno zaključilo, da je tudi S. S. zaznal kolesarja, ki se je pripeljal na območje gozdička. Na to ne more vplivati dejstvo, da je P. P. povedal, da je kolesar nosil svetlo modro jopo ali jakno, S. S. pa, da je bil oblečen v črno. S. S. je sam pojasnil, da je bila noč in da je videl kolesarja na razdalji 40-50m, medtem ko je P. P. stal bližje obtoženca in tudi bližje svetilke, zato je imel boljšo vidljivost. Splošno znano pa je, da ponoči modra oblačila izgledajo črna.

32. Pritožba izpostavlja tudi dejstvo, da preostali policisti, ki so bili udeleženi v zasedi, niso opazili kolesarja, vendar to pomeni zgolj, da se obtoženec, čeprav se je morda odpeljal v njihovi smeri, očitno ni peljal neposredno mimo njih. Nadaljnje poti obtoženca sicer sodišče ni ugotavljalo, saj ni relevantna. Pomembno je zgolj, da sta kolesarja zaznala tako P. P., kot S. S., pritožbeno sodišče pa ne najde nobenih okoliščin, ki bi izkazovale, da njuni izpovedbi nista verodostojni.

33. Glede na pojasnjeno pritožbeno sodišče kot očitno neutemeljene zavrača pritožbene očitke, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi glede izpovedb prič P. P. in S. S. o zaznavi kolesarja nejasni in v nasprotju sami s seboj.

34. Pritožnik omenja še fotografije kraja dejanja, ki se nahajajo v spisu, ter posnetek 007, vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da fotografije ter posnetki, kot pravzaprav ugotavlja tudi sam pritožnik, pogosto ne odražajo realnega stanja oziroma zlasti realne vidljivosti, zato na njihovi podlagi ni mogoče ugotavljati, kaj je bilo mogoče videti ter razločiti relevantnega dne. Ravno zato je sodišče prve stopnje izvedlo ogled, kjer so se člani senata z neposredno zaznavo v naravi prepričali o vidljivosti in možnosti prepoznave obtožencev. Glede na pojasnjeno pa je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe, da ponovno vpogleda v fotografije in videoposnetek. Te fotografije in posnetek se sicer nahajajo med dokaznim gradivom v spisu in jih je sodišče pogledalo v dokaznem postopku, vendar pa je nato svojo odločitev oziroma razloge izpodbijane sodbe oprlo na neposredno zaznavo med ogledom. Zato ni jasno, niti pritožnik ne konkretizira, kako naj bi bila z zavrnitvijo dokaznega predloga, da sodišče ponovi že izvedene dokaze z ogledom fotografij in videoposnetka, kršena obtoženčeva pravica do obrambe.

35. Nadaljnje pritožbene špekulacije o tem, zakaj bi se obtoženca sestala na dovozu med garažami in ne tik pred hišo obtoženega A. A., zakaj bi imel obtoženi A. A. aprila oblečene kratke hlače ter zakaj bi iz gozdička prišel slečen, da bi ga lahko prepoznali pa niso na mestu, saj sodišče ne more, niti ni dolžno ugotavljati internih vzgibov obtožencev, ki ne predstavljajo relevantnih dejstev.

36. Povsem irelevantni so tudi razlogi, zaradi katerih je bila umaknjena obtožba za kaznivo dejanje, opisano pod točko II izpodbijane sodbe, pri čemer pritožbenemu sodišču niti ni povsem jasno, kaj skuša s pritožbenim navajanjem v tej smeri pritožnik prikazati. Vsekakor pa naj bi bilo dejanje, zajeto pod točko II, izvršeno dne 2.6.2017, torej več kot leto dni po dejanju, ki se obtožencu očita pod točko I. Postopanje policistov v letu 2017 ne more vplivati na presojo postopanja (drugih) policistov v letu 2016, za katerega je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da je bilo povsem zakonito.

**Glede kazenskih sankcij**

37. Državna tožilka sodbo izpodbija zgolj zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Pritožnica pavšalno navaja, da sta obtožencema izrečeni kazni zapora prenizki in trdi, da sodišče ni ponudilo tehtne obrazložitve, zakaj je obtoženemu B. B. izreklo tri mesece nižjo zaporno kazen kot obtoženemu A. A. 38. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 22 izpodbijane sodbe povsem ustrezno in prepričljivo pojasnilo, da je obtoženemu B. B. izreklo nekoliko nižjo kazen, ker je ugotovilo, da je bila njegova vloga sicer bistvena za izvršitev kaznivega dejanja, vendar je vsebovala manj kriminalne količine, kot A. A. Takšnemu stališču pritožbeno sodišče pritrjuje kot povsem logičnemu, saj je obtoženi A. A. pri obravnavanem kaznivem dejanju nastopal v vlogi dobavitelja droge in paket heroina dostavil v gozdiček, medtem ko je obtoženi B. B. deloval le kot posrednik pri prodaji in nakupu ter ni bil v neposrednem stiku s prepovedano drogo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je obtoženemu B. B. izreklo nekoliko nižjo kazen.

39. Državna tožilka nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da ne sledi predlogu tožilstva za izrek stranske denarne kazni.

40. Čeprav pritožnica pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje v točki 20 izpodbijane sodbe navedlo, da je bilo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, saj je bil motiv obtožencev za storitev kaznivega dejanja lahek in visok zaslužek, slednje še ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo izreči stransko denarno kazen. Drugi odstavek 45. člena KZ-1 določa, da se sme za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, izreči denarna kazen kot stranska kazen tudi, kadar ni predpisana z zakonom ali kadar je z zakonom predpisano, da bo storilec kaznovan z zaporom ali denarno kaznijo, sodišče pa izreče kot glavno kazen zapor. Navedena določba torej sodišču prepušča diskrecijo, ali bo izreklo stransko denarno kazen.

41. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje, ki je v točki 23 pojasnilo, da je sicer upoštevalo veliko količino zdravju močno nevarne droge, vendar obtožencema ni izreklo predlaganih stranskih denarnih kazni, saj jima je bilo dokazano zgolj delovanje v okviru enega posla kritičnega dne, nadaljnji prikriti preiskovalni ukrepi pa niso razkrili širše mreže dejavnosti.

42. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno izbralo izrek zaporne kazni, povsem ustrezno upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine in obtožencema odmerilo kazen v povsem primernem trajanju (točki 21 in 22 izpodbijane sodbe).

43. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da so pritožbe neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, pri tem pa ni zagrešilo bistvenih kršitev kazenskega postopka niti kršilo kazenskega zakona, prav tako je pravilno odločilo tudi o kazenski sankciji. Ker torej niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti kršitve, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče vse tri pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

44. Ker obtoženca s pritožbama nista uspela, jima je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP v plačilo naložilo tudi sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Obtoženi A. A. je tako dolžan plačati sodno takso v višini 750,00 EUR, skladno s tar. št. 7114 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), obtoženi B. B. pa v višini 600,00 EUR, skladno s tar. št. 7113 in 7122 Taksne tarife ZST-1. Pri tem je pritožbeno sodišče za obtoženega A. A. na podlagi njegove lastne izjave, da z delom v fitnesu in na aplikacijah zasluži cca. 900,00 EUR mesečno nasprotno od sodišča prve stopnje ocenilo, da je sposoben plačati stroške kazenskega postopka brez, da bi plačilo ogrozilo njegovo preživljanje.

1 Četrti odstavek 378. člena ZKP in njegova razlaga v: Mag. Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 820. 2 Sodba VSRS I Ips 44091/2016 z dne 16.7.2020. 3 Sodba VSRS I Ips 11811/2014 z dne 20.12.2018. 4 Sodba VSRS I Ips 44091/2016 z dne 16.7.2020, tč.13. 5 Ibid., tč. 10 in 12; sodba ESČP v zadevi Poppe proti Nizozemski (št. 32271/04) z dne 24. 3. 2009, tč. 26. 6 Primerjaj sodbo ESČP Miminoshvili proti Rusiji (št. 20197/03) z dne 28.6.2011, tč. 115-121. 7 Primerjaj sodbo VSRS I Ips 44091/2016 z dne 16.7.2020, tč. 14. 8 Tako tudi sodba VSC II Kp 267/209 z dne 23.2.2010. 9 Mag. Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 326: sodba VSRS I Ips 257/2008 z dne 6.11.2008. 10 Primerjaj sodbo VSRS I Ips 257/2008 z dne 6.11.2008, tč. 13. 11 Skladno s standardi obrazloženosti drugostopenjskih odločb (Sodba VSRS I Ips 45162/2011 z dne 13.11.2014).