Jedro

Ugotovitev sodišča, da listina "uskladitev knjigovodskega stanja" predstavlja le prepis stanja terjatev iz poslovnih knjig in da je to listino sestavila in podpisala oseba, ki je bila pooblaščena le za izpis tega stanja iz poslovnih knjig, ne daje podlage za sklep, da je bil s tem dolg pripoznan in pretrgano zastaranje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 5,592.658,50 SIT z zamudnimi obrestmi od 11.3.1996 dalje (1. točka izreka) in da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v enaki višini (2. točka izreka). Zato je odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi in da mora tožena stranka plačati tožeči stranki zgoraj navedeni znesek z obrestmi in 130.507,16 SIT izvršilnih stroškov z zamudnimi obrestmi (3. točka izreka) ter ji povrniti 275.482,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov z obrestmi (4. točka izreka). Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo, v kateri uveljavlja vse tri pritožbene razloge in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, ali pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, ki pa ga ni vložila. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen iz razloga, ker listina "uskladitev knjigovodskega stanja" (priloga A2), katero je za toženo stranko dne 11.3.1996 sestavila in podpisala S.F., predstavlja pripoznavo dolga. S tem je po mnenju sodišča prve stopnje bilo pretrgano zastaranje in je zato dne 10.3.1999 vložena tožba, vložena znotraj triletnega zastaralnega roka iz 374. člena ZOR. Na podlagi ocene izvedenih dokazov, to je vsebine zgoraj navedene listine in izpovedi zaslišane priče S.F., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je S.F. v listino le prepisala stanja, kot so bila izkazana v poslovnih knjigah tožene stranke in zaključilo, da je za ta opravila (prepis stanja iz poslovnih knjig) bila pooblaščena na podlagi pogodbe o delu, sklenjene s toženo stranko. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da listina (priloga A2) po vsebini predstvlja izjavo tožene stranke o pripoznavi dolga. Sodišče prve stopnje je namreč samo ugotovilo, da gre pri sestavi te listine le za prepis podatkov iz poslovnih knjig tožene stranke. Že iz te ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da ta listina torej vsebuje le priznanje dejstev, ne pa izjavo volje tožene stranke, da tožeči stranki pripozna dolg. Torej, ker že listina ne vsebuje pripoznave dolga, je nerelevantno, ali je bila S.F., ki je to listino podpisala, pooblaščena za izjavo pripoznave dolga. Toda, če bi listina resnično vsebovala izjavo (izraz volje) tožene stranke, da pripozna dolg, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da na podlagi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila S.F. na podlagi pogodbe o delu pooblaščena le za prepis podatkov iz knjig tožene stranke, taka izjava ne bi bila za toženo stranko pravno zavezujoča, saj mora izjavo volje podpisati oseba, pooblaščena za zastopanje tožene stranke. Voljo v imenu pravne osebe namreč lahko izrazi le oseba, ki je zastopnik pravne osebe ali pa pooblaščene za zastopanje pravne osebe. Tožena stranka torej utemeljeno zatrjuje, da z izstavitvijo listine z dne 11.3.1996 dolg tožene stranke ni bil pripoznan. Tako je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da listina (priloga A2) predstavlja pripoznavo dolga in tudi zmotno zaključilo, da je bila F. pooblaščena za pripoznavo dolga s strani tožene stranke. Zaradi izjave z dne 11.3.1996 torej zastarajnje terjatve ni bilo pretrgano in bi bil zato tožbeni zahtevek tožeče stranke glede na to, da je tožena stranka v pravdi trdila, da je vtoževana terjatev nastala v letu 1995, tožba pa je bila vložena dne 10.3.1999, zastarana in bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti, če v konkretnem primeru ne bi šlo za situacijo, da je tekom zastaralnega roka prišla tožeča stranka v stečaj. Za take primere stečajni zakon določa, da zastaranje terjatev (stečajnega) dolžnika proti njegovim dolžnikom ne teče leto dni od dneva začetka stečajnega postopka (2. odstavek 115. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, v nadaljevanju ZPPSL). Zakon torej določa zadržanje zastaranja. Iz Sodnega registra je razvidno, da je bil stečajni postopek nad tožečo stranko začet s sklepom opr. št. St ... z dne .... S tem dnem je bilo zastarajnje terjatve tožeče stranke zadržano za eno leto. Sodišče prve stopnje te materialno pravne določbe ni upoštevalo in zato iz tega vidika ni presojalo ugovora zastaranja in ni ugotavljalo, kdaj je terjatev tožeče stranke do tožene stranke nastala in ali je kljub zadržanju zastaranja morda nastopilo zastaranje terjatve. Zato je ostalo dejansko stanje glede tega vprašanja nepopolno ugotovljeno in je bilo že zato treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v novo sojenje tudi iz drugih razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju. V tem primeru je tožeča stranka v stečaju in uveljavlja terjatev do tožene stranke, nastalo pred začetkom stečajnega postopka. Tožena stranka se je zahtevku upirala s trditvijo, da je imela tudi ona terjatev do tožeče stranke po izpisku oziroma saldu (priloga B4), nastalo pred stečajem tožeče stranke ter terjatev po specifikaciji (priloga B6), prav tako nastalo pred stečajem tožeče stranke. Za take terjatve je v 2. odstavku 117. člena ZPPSL določeno, da se štejejo za pobotane in se ne prijavljajo v stečajnem postopku. Upniki stečajnega dolžnika so o pobotu le dolžni obvestiti stečajnega upravitelja, sicer odgovarjajo za škodo in stroške (5. odstavek 117. člena ZPPSL). V pravdi, ki teče po začetku stečaja, se zato tak toženčev ugovor obravnava kot predpravdno pobotanje oziroma kot ugovor ugasle pravice in ne kot pravdno pobotanje, saj terjatvi ugasneta z začetkom stečajnega postopka po zakonu samem. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo napačno in ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je odločalo o ugovoru tožene stranke kot o pravdnem pobotanju. Poleg tega pa tožena stranka v pritožbi tudi utemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in sicer določilo 286. člena ZPP, ker ni upoštevalo vseh listin in trditev tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na drugem naroku zaslišalo stečajno upraviteljico, ki je na tem naroku tudi predložila dokazne listine (priloga A5 - A10). Priče je zasliševalo tudi v zvezi z vsebino listin tožene stranke (priloga B6 - B27), za katere je v sodbi zapisalo, da jih ni upoštevalo. V izpodbijani sodbi je pri odločanju o zahtevku upoštevalo listine tožeče stranke, ki so bile sodišču izročene šele na drugem naroku (torej izven roka iz 1. odstavka 286. člena ZPP), ni pa upoštevalo trditev in listin tožene stranke, danih pred tretjim narokom za glavno obravnavo. Pritožnica v pritožbi zato utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje te listine tožene stranke moralo upoštevati, saj je z njimi tožena stranka odgovorila na vsebino listin, ki jih je stečajna upraviteljica (tožeča stranka) predložila šele na drugem naroku za glavno obravnavo. Zato utemeljeno zatrjuje, da tožena stranka listin, ki jih je vložila z zadnjo pripravljalno vlogo, ni mogla brez svoje krivde vložiti prej. Pritožba zato utemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 2. odstavka 286. člena ZPP, ki pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. S takim ravnanjem sodišče prve stopnje strank v postopku ni obravnavalo enakopravno, ker ni upoštevalo tudi dokazov tožene stranke. To pa je povzročilo, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je bilo zato tudi iz tega razloga treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člena ZPP). V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kdaj je nastala vtoževana terjatev tožeče stranke in nato ugotoviti, ali je terjatev zastarana ali ne. V primeru, da bo ugotovilo, da terjatev ni zastarana, pa bo moralo odločiti tudi o ugovorih tožene stranke. Pri tem se bo moralo natančneje kot doslej ukvarjati z obstojem ali neobstojem v tej pravdi spornih terjatev in ne samo na splošno z vsemi terjatvami oziroma odprtimi postavkami tožeče stranke do tožene stranke in obratno, kot je to storilo v izpodbijani sodbi, ko je sprejelo izpoved stečajne upraviteljice, ki pa se ni omejila samo na v tej pravdi sporne terjatve. Ker je sodba razveljavljena, je odločitev o pritožbenih stroških pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).