Jedro

Tožnica (finančna knjigovodkinja) si je s tem, ko je pošiljko DURS v zvezi z izvršbo zaradi neplačila dohodnine odnesla v svojo pisarno, namesto da bi jo posredovala ali vodstvu toženke ali obračunu osebnih dohodkov pri toženki, pošiljko neupravičeno prilastila in s tem izpolnila znake kaznivega dejanja tatvine. S tem, ko je napačno označila prejeto pošiljko, jo nato popravila in s tem hotela doseči, da do listine ne bi prišla toženka oziroma njen direktor, pa je uresničila znake ponarejanja listin. S svojim ravnanjem je huje kršila svoje delovne obveznosti, zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 2. 2013, ki je bila podana tožeči stranki; - vrnitev na delo in prijavo v socialno zavarovanje z dnem prenehanja delovnega razmerja; - povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka sodbe).

Obenem je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi navaja, da odločitev sodišča temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Toženka, pa tudi priče toženke, ki so pri njej še vedno zaposlene in so zato v podrejenem položaju napram svojemu delodajalcu, so vztrajale, da je tožnica sporni sklep o davčni izvršbi, naslovljen na toženko kot njeno delodajalko, dolžnik v njem pa je bila tožnica, odnesla s sabo domov, kar naj bi večkrat zatrdila ter da ga je naknadno prinesla v pisarno, saj je bil pozneje tam najden. Temu sodišče očitno ni sledilo, čeprav to iz same sodbe ne izhaja, ni pa nepomembno za samo oceno verodostojnosti prič. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je šlo za davčno izvršbo na tožničino plačo, ki delodajalca zadeva le v toliko, da ob naslednji zapadlosti plače tožnici od njene plače odtegne dopustni znesek, dokler dolg do DURS ni poplačan. Tožnica je bila zadolžena za odpiranje pošte pri toženki in je ta sklep tudi sprejela, ni pa ga skrila in zamolčala. Ravno nasprotno – vsem sodelavkam in celo nadrejeni je o njem nemudoma povedala in pojasnila, da ve, za kakšen dolg gre in da ga bo mož še istega dne poravnal. Zakaj bi to storila, če bi imela delodajalcu namen pošto prikriti, se sodišču ni zdelo potrebno ugotavljati, čeprav kaže ravno na odsotnost naklepa ali malomarnosti. S tem, ko je o sklepu povedala sodelavkam, je ravno tvegala, da bo katera od sodelavk o sklepu poročala vodstvu, kar se je očitno tudi zgodilo. Sodišče se ni opredelilo, kje se takšni poplačani sklepi delavcev hranijo. Tožnica je izpovedala, da z A.A. delata v isti pisarni in da je A.A. zadolžena za plače, zato je v celoti smiselno, da ima takšne dokumente A.A. v svoji pisarni, to je v prostoru, kjer se je ves čas nahajal sklep o davčni izvršbi. Ne držijo očitki iz postopka izredne odpovedi, da je tožnica sklep odnesla domov, niti da ga je tožnica ukradla ali zatajila. Povsem nelogično in neživljenjsko je, kot zatrjuje tožena stranka in kot to izpovedujejo pri toženki zaposlene priče, da gre vsaka pošta v vodstvo in da šele to razporeja pošto. Za vztrajanje pri tem obstaja samo en razlog, to je, da je bila tožnica vodstvu trn v peti in je vodstvo čakalo na njeno najmanjšo napako. Odpoved, ki se je v tem postopku izpodbijala, je bila že tretja, pred tem je tožnica v delovno pravnih sporih že dvakrat uspela izpodbiti prenehanje delovnega razmerja. O tem, zakaj bo raje sklep o davčni izvršbi posredovala naprej, skupaj s potrdilom o plačilu davčnega dolga, torej da se boji reakcije direktorja B.B., je tožnica povedala tudi sodelavkam, to pa je potrdila priča A.A.. Sodišče se tudi ni opredelilo do okoliščine, o kateri je izpovedala tožnica, da je po 11. uri na dan prejema sporne pošte delo na vložišču prevzela A.A., ki pa tožnice ni opozorila, da je pošto pozabila zavesti v računalnik. Tožnica s svojim ravnanjem ni kršila svojih obveznosti, saj je bil sklep o izvršbi ves čas na sedežu toženke. Sodišče pa bi moralo razčistiti tudi dejstvo, kaj so iskale sodelavke in o kakšnem papirju so spraševale tožnico.

Sodišče je spregledalo, da so kršitve, ki štejejo kot hujše, taksativno določene v 119. členu podjetniške kolektivne pogodbe. Toženka je izredno odpoved podala zaradi kršitve 28. in 30. točke tega člena. Sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da je hujša kršitev delovnih obveznosti, če delavec ne vpiše priporočene pošiljke in pošiljke ne preda toženki in da je tožnica imela namen doseči in na podlagi česa zaključuje, da je tožničino ravnanje imelo namen doseči opravičenost izostanka ali dosego drugih osebnih koristi. S tožničinim ravnanjem ni bil nihče oškodovan. Tožnica je ravnala tako, kot je, zato da bi preprečila zaplete pri obračunu in odtegljaju od svoje plače za december. Sodišče je prekoračilo svoje pristojnosti, ko je zaključilo, da je tožnica s svojim ravnanjem izpolnila znake dveh kaznivih dejanj, saj takšno ugotavljanje sploh ni bilo predmet spora. Ne gre niti za tatvino niti za ponareditev nobene listine. Tudi kršitev iz 28. točke 119. člena KP ni podana, saj meri na primere, ko delavec odtuji premične stvari, ki so last družbe, ne nanaša pa se na listine ali pošto, saj bi sicer to bilo specifično navedeno. V nobenem primeru, tudi če bi šlo za kršitev, ne gre za takšno kršitev, da bi se porušilo ali bistveno omajalo medsebojno razmerje med njima, da nadaljnje delo več ne bi bilo mogoče. Izredna odpoved je bila v danih okoliščinah prehuda sankcija za tožničin spodrsljaj.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Zlasti nista podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki ju izrecno uveljavlja tudi pritožba. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe ustrezno opredelilo do vseh bistvenih spornih vprašanj. Tožena stranka navedeno bistveno kršitev uveljavlja v prvi vrsti zato, ker se ne strinja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, s čimer v bistvu uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 83., 110. in 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), ki opredeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je bil postopek izpeljan po določbah 83. člena ZDR in pravilno presodilo, da so podani zakonski pogoji in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožnica očitano kršitev storila, saj je ugotovilo, da je tožnici dokazana hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 28. in 30 točki 119. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno izpostavilo, da si je tožnica s tem, ko je pošiljko DURS v zvezi z izvršbo zaradi neplačila dohodnine odnesla v svojo pisarno, namesto da bi jo posredovala ali vodstvu toženke ali obračunu osebnih dohodkov pri toženki, pošiljko neupravičeno prilastila in s tem izpolnila znake kaznivega dejanja tatvine. S tem, ko je napačno označila prejeto pošiljko, jo nato popravila in s tem hotela doseči, da do listine ne bi prišla toženka oziroma njen direktor, pa je uresničila znake ponarejanja listin. Izvedeni dokazi potrjujejo pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede očitane kršitve, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, dokazna ocena pa je pravilna in prepričljiva. Tudi pritožbeno sodišče ne vidi nobenega utemeljenega razloga za dvom v verodostojnost izpovedi zaslišanih prič, čeprav so tožničine sodelavke še zaposlene pri toženi stranki. Prav tako pa ob dejstvu, da je tožnica dejansko storila očitano kršitev, ni mogoče pritrditi tožnici, da naj bi bila izredna odpoved le posledica dejstva, da je tožnica predhodno uspela v delovnih sporih zaradi prenehanja delovnega razmerja zoper toženo stranko in da je tožena stranka čakala na njeno najmanjšo napako.

Pritožba neutemeljeno oporeka odločitvi sodišča prve stopnje, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma niti o tem, da gre za hujšo kršitev pogodbenih oz. drugih delovnih obveznosti, niti o tem, da je bila storjena naklepno, čeprav je verjetno res, da je tožnica, kot zatrjuje, ravnala tako, kot je, zato, da bi preprečila zaplete pri obračunu in odtegljaju od plače za december, ker je davčni dolg takoj poravnala. Po drugi strani pa je tožnica poskušala doseči, da se sklepom o izvršbi, ki se je nanašal nanjo, ne bi seznanili vodilni delavci oz. direktor tožene stranke, kar pa ne more biti opravičilo za njeno nedopustno ravnanje. Upoštevajoč vse navedeno je torej pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je podan utemeljen odpovedni razlog iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR.

Že v odpovedi je tožena stranka navedla, da je posledica kršitve porušeno zaupanje med delodajalcem in delavcem in da je zato onemogočeno nadaljevanje dela. Glede na naravo in težo kršitve tudi po oceni pritožbenega sodišča izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni prestrog ukrep, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče ob ugotovitvi, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved ter da je izpolnjen tudi dodatni pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, pravilno odločilo in zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154, 165. člen ZPP).