Jedro

Pri razporeditvi na sedež v Ljubljani bi tožena stranka morala upoštevati določbe 14. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, ki določa, da delavca brez privolitve ni mogoče razporediti iz kraja v kraj, če bi pot na delo in iz dela trajala normalno več kot tri ure. Ker sporna razporeditev predstavlja po ugotovitvah sodišča prav tako razporeditev, je bila brez soglasja tožnika nezakonita, kar je pravilno ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi. Ker je tožnik vložil ugovor zoper sklep o razporeditvi na sedež v Ljubljani, revidentka pred odločitvijo na organu druge stopnje (2.7.1998) ni imela pravne podlage za odločitev, da tožniku preneha delovno razmerje, ker od 15.6.1998 ne hodi na delo niti ne dela, saj ta ni imel veljavne razporeditve. Upoštevati pa je tudi treba, da sklep o prenehanju delovnega razmerja ni postal dokončan, ker tožena stranka ni odločila o tožnikovem ugovoru zoper sklep.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da bi se razveljavila sklepa tožene stranke z dne 12.5.1998 in 2.7.1998, na podlagi katerih je bil tožnik sprva razporejen na delovno mesto v Ljubljani, nato pa mu je delovno razmerje prenehalo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbi tožnika ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je razveljavilo sporne sklepe tožene stranke in odločilo, da tožniku delovno razmerje še traja in da ga je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo in mu priznati vse pravice po delu od 15.6.1998 dalje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožena stranka vložila revizijo, v kateri je uveljavljala vse revizijske razloge (bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava). Navajala je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo napačno pravno stališče, predvsem pa je uporabljalo nenavadne izraze (zapadlost letnega dopusta). Menila je, da laičnost pritožbe ne sme zadoščati za ugoditev pritožbi. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno, da razveljavi sodbo drugostopenjskega sodišča in mu zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem sporu še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožnik prerekal navedbe revidentke, navajal, da ta z revizijo samo zavlačuje izvršitev sodbe in je zato predlagal zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77). Drugo bistveno procesno kršitev je revizija samo formalno zatrjevala, ne da bi jo vsebinsko opredelila, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Materialno pravo v izpodbijani pravnomočni sodbi, po mnenju revizijskega sodišča, v delu, ki je pomemben za odločitev, ni zmotno uporabljeno. Sodišče druge stopnje je pri odločanju pravilno navajalo določbe drugega odstavka 1. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki se nanašajo na delovno razmerje. Ta določa, da je delovno razmerje prostovoljno razmerje med delavcem in delodajalcem zaradi opravljanja določenih del ter ekonomske in odgovorne uporabe sredstev ter uresničevanja pravic in obveznosti, ki se pridobijo pri delu in iz dela. Posebnosti posameznega delovnega mesta in način opravljanja določenih del se dogovarjajo s pogodbo o zaposlitvi, ki mora biti v skladu s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca (določba 11. člena zakona o delovnih razmerjih - ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93).

Kot je ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi, stranki pogodbe o zaposlitvi, iz katere bi bile razvidne posebnosti delovnega mesta, nista sklenili. Zato na podlagi listin ni bilo možno ugotavljati, kakšne so bile tožnikove zadolžitve na delovnem mestu komercialista na terenu. Iz dokazov izhaja, kar je ugotovilo tudi sodišče, da je bilo to delovno mesto mesto komercialista za štajersko področje. Pri razporeditvi na sedež v Ljubljani bi tožena stranka zato morala upoštevati določbe 14. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPGD - Uradni list RS, št. 40/97), ki določa, da delavca brez privolitve ni mogoče razporediti iz kraja v kraj, če bi pot na delo in iz dela trajala normalno več kot tri ure. Ker sporna razporeditev predstavlja po ugotovitvah sodišča prav tako razporeditev, je bila brez soglasja tožnika nezakonita, kar je pravilno ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi.

Po določbi prvega odstavka 106. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa. Ker je tožnik vložil ugovor zoper sklep o razporeditvi na sedež v Ljubljani, revidentka pred odločitvijo na organu druge stopnje (2.7.1998) ni imela pravne podlage za odločitev, da tožniku preneha delovno razmerje, ker od 15.6.1998 ne hodi na delo niti ne dela (pri tem po izjavi direktorja revidentke, v spornem času ni bilo več potrebe po delu trgovskega potnika - l. št. 20), saj ta ni imel veljavne razporeditve. Upoštevati pa je tudi treba, da sklep o prenehanju delovnega razmerja ni postal dokončen (delovno razmerje lahko preneha šele z dokončnostjo sklepa), ker tožena stranka ni odločila o tožnikovem ugovoru zoper sklep. Zato je odločitev sodišča v izpodbijani sodbi, ki je ugotovilo nezakonitost sklepov revidentke in posledično, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, pravilna in zakonita.

Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov sodišča druge stopnje sklepa, da je bila ugoditev tožnikovemu zahtevku materialnopravno pravilna. Zato je v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).