Jedro

Ker delodajalec od delavca upravičeno pričakuje, da v razmerju do tretjih (banke oziroma hranilnice v zvezi s posojilom) ne uporablja krivih listin kot listin delodajalca, na podlagi katerih bi lahko slednji odgovarjal za opustitev odtegnitve odobrenega posojila, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi takšne kršitve zakonita, saj je tožnik ravnal v nasprotju z zakonsko obveznostjo prepovedi škodljivega ravnanja po 35. členu ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izdana dne 21. 2. 2008 nezakonita in neutemeljena in da se kot takšna odpravi ter za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 8. 3. 2008 ni prenehalo in s tem tudi ne pogodba o zaposlitvi z dne 6. 1. 2006 in aneks št. 1 k tej pogodbi. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pokliče nazaj na delo in mu prizna delovno razmerje za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 8. 3. 2008 dalje in da ga od tega dne dalje razporedi na delovno mesto poštnega delavca III s šifro 3153 v OE Rezerva oziroma na drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza znanju, zmožnostim in sposobnostim tožnika in je razvrščeno v III. tarifni razred s količnikom 1,75, mu vpiše v delovno knjižico delovno razmerje ter mu za ta čas izplača plačo po pogodbi o zaposlitvi kot da bi delal, v višini 800,00 EUR z vsemi dodatki, od tega zneska odvede vse prispevke in davke ter neto dobljene mesečne zneske izplača tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik formalno pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, dejansko pa uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da v izpodbijani sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih in sicer ni razlogov o tem, na podlagi katerih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik predrugačil listine za pridobitev kredita. Tožena stranka je vseskozi zatrjevala, da naj bi tožnik ponaredil podpis direktorja in delavke, ki je izpolnjevala obrazce za odobritev posojila, tožnik pa je zanikal tako ponareditev podpisov kot predrugačenje listine. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni hotelo ugoditi predlogu za postavitev izvedenca grafologa, ki bi ugotovil, ali je kreditno polo (priloga B/9) izpolnil tožnik ali pa katera od delavk tožene stranke. Šele z ugotovitvijo identičnosti podpisov oziroma ugotovitvijo, da jih je napravil tožnik, bi sodišče prve stopnje lahko ugotavljalo elemente odgovornosti tožnika za kršitev pogodbe o zaposlitvi. V kolikor tožniku tega ne bi mogli dokazati, bi sodišče prve stopnje v dvomu moralo odločiti v korist tožnika. Prav tako bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi dokaznemu predlogu tožnika, da se pridobi original knjige, kamor so se vpisovale izpolnjene kreditne pole. Ta knjiga bi namreč dokazovala, da pri tožniku dolg do X ni bil vpisan v prejšnjo kreditno polo. Sodišče prve stopnje je brez konkretnega dokaza zaključilo, da je tožnik predrugačil listino. Zgolj domneva, da je imel le on interes, pa ne more biti podlaga za takšno ugotovitev. Za zatrjevanje kaznivega dejanja bi morala biti dokazana naklep oziroma malomarnost, saj sicer ni odgovornosti. Tožnik se sprašuje, kako je sodišče prve stopnje lahko zaključilo, da naj bi žig ponaredil tožnik. Pri tem se sodišče sklicuje na poročilo o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah, iz katerega naj bi izhajalo, da naj bi bil štampiljčni odtis v levem vogalu natisnjen s pomočjo računalniškega tiskalnika. Tožnik se do teh zadev iz poročila policije ni mogel opredeliti, saj mu niso bile dostavljene v originalu. V zvezi z žigom bi morali biti konkretno izvedeni dokazni postopki, ne pa, da se zgolj zaključuje, da je bil žig lahko narejen s tiskalnikom. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je pogodbo o zaposlitvi tožniku odpovedala, ker je za pridobitev kredita kot pravi listini uporabil kreditno polo in upravno izplačilno prepoved, čeprav teh listin ni potrdila in ne podpisala odgovorna oseba tožene stranke. Iz kriminalističnega poročila izhaja, da je listina bila predrugačena, ugotovljeno je bilo, da je predrugačeno listino uporabil tožnik in da je tožnik tudi edini imel interes za to. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana na podlagi 1. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2006 – 3/2007), to je zaradi kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerje, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje ponarejanja listin po 256. členu Kazenskega zakonika (KZ-UPB-1, Ur. l. RS, št. 95/04) stori tudi tisti, ki krivo ali predrugačeno listino uporabi kot pravo. Tožnik je potrdil, da je listino uporabil in jo predložil na D. za pridobitev kredita. V kolikor bi bil interes delavk, da bi predrugačile knjigo, kamor so se vpisovali podatki o potrditvah v tem, da prikrijejo svojo napako pri potrditvi pol, potem ne bi bilo potrebno predrugačiti listine, ki jo je tožnik predložil D. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne gre verjeti tožniku, da ni predrugačil listin, potrebnih za pridobitev kredita, kaže na prepričanje sodišča večje stopnje, kot pa je bil očitek tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa je prav tako ugotovilo, da je tožnik predrugačeno listino uporabil, čeprav je vedel, da mora pri X še povrniti obstoječi dolg. Ravno ta ugotovitev je bistvena za odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bila pogodba odpovedana zaradi uporabe krive listine. Sicer pa je tožnik na zagovoru pred izredno odpovedjo sam povedal, da je prepričal tistega, ki ga je prepričal, da je to naredil in da sami vedo, v zvezi s čim je to naredil. Tudi brez posebnega kazenskega postopka ali ovadbe se delodajalec v izredni odpovedi lahko sklicuje na kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik uporabil krivo listino z namenom pridobitve kredita in da se je zavedal, da ima dolg do zavarovalnice in da dejanska kreditna sposobnost ne ustreza zapisani na listini in da je to hotel storiti. Dokazovanje z grafologom ni bilo potrebno, tožena stranka je le po potrebi predlagala dokazovanje s strokovnjakom širšega znanja, ki bi ugotovil pristnost originala kreditne pole (posebej štampiljke in podpisov na listini), saj zadostuje, da je tožnik nepravo listino uporabil, četudi mu jo je izpolnil kdo drug, ki za to ni pristojen. V kolikor pa bi se pokazalo, da je pisava tožnikova, bi bil to le dopolnilni dokaz, ki bi podpiral ostale. V kolikor pa pisava ni tožnikova, to ne spremeni dejstva, da je tožnik uporabil krivo listino. Ob morebitni predložitvi originalne knjige tožene stranke, v katero so se vpisovale potrditve kreditnih pol, bi sodišče lahko ugotovilo le to, kar je bilo v postopku že povedano in je bilo razvidno iz kopije knjige. Dolg do zavarovalnice je bil vpisan že 29. 11. 2007, 14. 1. 2008 je bil potem narejen enačaj, opomba „uničeno 14. 1. 2008“ pa pomeni, da je bila pola, potrjena 29. 11. 2007, ob potrjevanju pole z dne 14. 1. 2008 uničena. Delavci so namreč dolžni prinesti prejšnjo polo nazaj, če je ne uporabijo in zaprosijo za potrditev nove.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/07) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. ZPP, ki naj bi bila v tem, da izpodbijana sodba nima razlogov glede ugotovitve, da je tožnik predrugačil listine potrebne za pridobitev kredita. Res je, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da ne more verjeti tožniku, da ni predrugačil listin, potrebnih za pridobitev kredita, vendar pa navedeno ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker je za pridobitev kredita kot pravi listini uporabil kreditno polo in upravno izplačilno prepoved, čeprav teh listin ni potrdila in ne podpisala odgovorna oseba tožene stranke. Odločilno dejstvo v tem sporu je tako, ali je tožnik za pridobitev kredita pri D. d.d., uporabil ponarejeno listino in ne, ali je sam ponaredil podpise na njej. Glede tega vprašanja pa izpodbijana sodba ima razloge. Tako sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da iz poročila Policijske postaje A o kriminalistično tehničnih ugotovitvah in iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da je tožnik kot pravo kreditno polo in upravno izplačilno prepoved uporabil listino, ki je ni potrdila in ne podpisala odgovorna oseba tožene stranke. Sodišče prve stopnje nadalje tudi ugotavlja, da iz poročila o kriminalistično tehničnih ugotovitvah izhaja, da je bil štampiljčni odtis v levem vogalu upravne izplačilne prepovedi in štampiljčni odtis na drugi strani prošnje za kredit natisnjen s pomočjo računalniškega tiskalnika, kar dokazujejo posevki modre in rdeče barve. Glede na navedeno niti ni bistveno, da sodišče prve stopnje obenem zaključuje, da ne more verjeti tožniku, da ni predrugačil listin, potrebnih za pridobitev kredita.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem grafologom, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Grafolog naj bi ugotavljal, ali je podpise na kreditni poli ponaredil tožnik, vendar pa tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila očitana ponareditev podpisov, temveč uporaba ponarejene listine kot prave. Da je šlo pri izpolnjeni kreditni poli za ponarejeno listino, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi prepričljivih izpovedb prič N.S., B.L. in Š.Z. ter poročila o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah. Tako je priča N.S. prepričljivo izpovedala, da na kreditni poli (priloga C/5) ni njene pisave, čeprav je sicer ona izpolnjevala pole, ki jih je prinesel tožnik. Tudi kot priča zaslišani Š.Z., direktor poslovne enote X, je izpovedal, da on te pole za tožnika ni podpisal. Priča B.L. je prepričljivo izpovedala, da so takoj po tistem, ko so kreditno polo prejeli po faksu, videli, da to ni pisava nobene od delavk, ki so za to delo zadolžene. Da gre za ponarejeni listini, izhaja nadalje tudi iz poročila o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah. Kriminalist, ki je obe listini pregledal, je namreč ugotovil, da sta štampiljčna odtisa poslovne enote tožene stranke natisnjena s pomočjo računalniškega tiskalnika, tipa ink-jet, kar dokazujejo posevki modre in rdeče barve, vidni v makro projekciji. Na podlagi navedenega ni nobenega dvoma, da gre za ponarejeni listini, pri čemer je bistveno, da v ponarejeni kreditni poli niso bile prikazane celotne obremenitve tožnikove plače. Na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja tudi ni vplivalo to, da sodišče prve stopnje ni ugodilo tožnikovemu predlogu, da se pridobi original knjige, kamor so se vpisovale izpolnjene kreditne pole. V spisu se nahaja kopija ustrezne strani te knjige (priloga B/4), način njenega izpolnjevanja pa sta prepričljivo pojasnili priči N.S. in B.L..

Pritožbene navedbe v zvezi z neprimernostjo izvedbe dokaza s poročilom o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah sicer niso povsem razumljive, smiselno pa tožnik z njimi uveljavlja kršitev načela neposrednosti izvajanja dokazov (4. člen ZPP). Vendar pa to načelo ni bilo kršeno zgolj zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje v spisu imelo fotokopijo tega poročila in ne originala, zlasti še, ker se v spisu nahajata dva povsem identična izvoda poročila, enega je predložila tožena stranka (priloga B/21), drugega pa D. (priloga C/5). Tožnik med postopkom tudi ni zatrjeval, da se o tem dokazu ne more izreči, prav tako ne, da bi bilo poročilo ponarejeno. ZPP nima dokaznih pravil, po katerih bi bili nekateri dokazi več vredni od drugih. Sodišče prve stopnje je presojalo predloženo listino (poročilo o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah) takšno, kot jo je stranka predložila in na podlagi takšne listine sprejelo ugotovitev, da je bil žig na spornih listinah ponarejen. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi v zvezi s tem moralo izvajati še neke posebne dokaze za preverjanje ugotovitev iz poročila, saj jih stranki nista predlagali, razen izvedbe dokaza z grafologom. Ta dokazni predlog pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, kakor je že razloženo zgoraj. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje okrožno državno tožilstvo zaprosilo za spis v zvezi z ovadbo zoper tožnika, vendar je tožilstvo odgovorilo, da mu v tej fazi postopka spisa ne more poslati na vpogled. Glede na to, da je sodišče prve stopnje že razpolagalo s poročilom o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah, je lahko svojo odločitev oprlo na to poročilo, ne glede na to, da mu tožilstvo ni poslalo celotnega spisa.

Tožnik je ponarejeno listino uporabil kot pravo, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ima njegovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ-UPB1. Ta namreč določa, da to kaznivo dejanje stori, kdor napravi krivo listino ali predrugači pravo listino z namenom, da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor krivo ali predrugačeno listino uporabi kot pravo. Drugi odstavek istega člena določa, da je kazniv tudi poskus.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku na podlagi 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. V skladu s citirano določbo delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Uporaba krive listine, ki naj bi bila listina delodajalca, je prav gotovo kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalec od delavca upravičeno lahko pričakuje, da ne bo kot pravih uporabljal krivih listin, ki se v razmerju do tretjih (v tem primeru D.) uporabljajo kot listine delodajalca in na podlagi katerih bi tožena stranka lahko celo odgovarjala za opustitev odtegnitve odobrenega posojila D., kar je podrobno obrazloženo v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da tožnikovo ravnanje pomeni tudi kršitev prepovedi škodljivega ravnanja po 35. členu ZDR. Ta namreč določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

Ne glede na to, da ni ugotovljeno, kdo je ponaredil listine, pa ni nobenega dvoma, da jih je kot prave uporabil tožnik. To je tožnik lahko storil le naklepno, saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da mu na ta način izpolnjenih listin niso dale delavke tožene stranke, temveč je očitno, da je tako ponarejene listine tožnik pridobil kasneje.

Iz pritožbenih navedb, da bo tožniku šele v kazenskem postopku možno dokazati krivdo in da do takrat velja za nedolžnega, je možno sklepati obveznosti iz delovnega razmerja, da tožnik meni, da bi mu tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja, lahko očitala le v primeru pravnomočne kazenske sodbe. Vendar sta kazenski postopek in postopek izredne odpovedi dva ločena in samostojna postopka. V postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR se ugotavlja zgolj znake kaznivega dejanja in ne kazenske odgovornosti. Vsi znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ-UPB1 pa so bili ugotovljeni, kakor je to že razloženo zgoraj.

Tožena stranka je tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj glede na vse okoliščine storjene kršitve, delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR). Tudi v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka izrecno ugotavlja, da zaradi porušenega zaupanja med delavcem in delodajalcem nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče niti do poteka odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.