Jedro

Sodišče soglaša s toženo stranko, da pri odločanju o odpisu davčnega dolga poleg tega, kakšna je višina dohodkov zavezanca ter ugotovljenega razmerja do zneska bruto zajamčene plače v Republiki Sloveniji (kot splošen kriterij), treba upoštevati še druge dejavnike, ki vplivajo na premoženjsko stanje zavezanca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A z dne 13. 9. 2002, s katero ji je bila zavrnjena zahteva za odpis davčnega dolga iz naslova pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje z določbo 89. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 81/98, 108/99 in 97/01, v nadaljevanju ZDavP), po kateri lahko davčni organ dovoli, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnica zaprosila za odpis dolga iz naslova pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest v višini 19.360,00 SIT. Njeni vlogi ni bilo ugodeno, ker je lastnica premoženja večje vrednosti. S tako odločitvijo se strinja tudi tožena stranka in dodaja, da v zakonu, niti podzakonskem aktu niso določeni kriteriji na podlagi katerih bi bilo mogoče oceniti, kdaj bo izterjava davčnega dolga spravila v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Iz restriktivne dikcije navedenega člena je mogoče zaključiti, da zakon omejuje odpis davčnega dolga le na skrajne primere, ko bi bilo z izterjavo davčnega dolga ogroženo osnovno preživljanje zavezanca in njegove družine. Zato je glavni kriterij pri odločanju o utemeljenosti odpisa davčnega dolga dohodek družinskega člana v primerjavi z zajamčeno plačo. Razen tega je treba pri odločanju o utemeljenosti odpisa upoštevati tudi splošno premoženjsko stanje zavezanca in njegovih družinskih članov, višino davčne obveznosti ostalih družinskih članov in druge kriterije, ki vplivajo na zavezančevo sposobnost plačila davčnega dolga. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica sicer prejema socialno pomoč in nima drugih dohodkov, zato kriterija zajamčene plače ne dosega. Vendar pa je iz podatkov spisa razvidno, da je tožnica lastnica nepremičnega premoženja večje vrednosti, in sicer 8 ha 47 arov in 84 m2 gozdov, od katerih ji je bil za leto 2001 obračunan katastrski dohodek v višini 72.899,00 SIT. Zato je tudi po mnenju tožene stranke pravilna ugotovitev davčnega organa prve stopnje, da plačilo pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest v višini 19.360,00 SIT ne bi ogrozilo nujnega preživljanja tožnice in vlogi za odpis davčnega dolga ni ugodilo.

Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu, ker se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in predlaga odpravo izpodbijane odločbe. V tožbi opisuje razmere, v katerih živi in poudarja, da ima edini vir dohodka v obliki socialne pomoči v znesku 19.000,00 SIT. Res je lastnica gozda, vendar ga sama ne more urejati, ga ne uporablja in nima mehanizacije. Z njim ne more gospodariti, saj je prestara, da bi z njim opravljala kakšno dejavnost. Meni, da izpolnjuje kriterije za socialno ogroženost in da izpolnjuje pogoje za odpis davčnega dolga.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi 89. člena ZDavP, po katerem lahko davčni organ odloči, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. ZDavP ne določa kriterijev, po katerih bi bilo mogoče povsem jasno ugotoviti, kdaj izterjava davčnega dolga lahko ogrozi preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, nedvomno pa določba 89. člena dovoljuje odpis davčnega dolga le v skrajnih primerih, v katerih bi lahko prav izterjava davčnega dolga bila vzrok za ogroženost osnovnega preživljanja zavezanca in njegove družine. Sodišče soglaša s toženo stranko, da pri odločanju o odpisu davčnega dolga poleg tega, kakšna je višina dohodkov zavezanca ter ugotovljenega razmerja do zneska bruto zajamčene plače v Republiki Sloveniji (kot splošen kriterij), treba upoštevati še druge dejavnike, ki vplivajo na premoženjsko stanje zavezanca. Tožnica prejema socialno pomoč v višini 19.000,00 SIT na mesec in v letu 2001 ji je bil odmerjen katastrski dohodek v višini 72.899,00 SIT. Ne glede na to, da gre za zelo majhne tožničine dohodke, pa je po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da ni mogoč odpis njenega davčnega dolga v višini 19.360,00 SIT, ker je tožnica lastnica nepremičnega premoženja večje vrednosti, kar nedvomno vpliva na njeno zmožnost izpolnitve davčne obveznosti, vezane prav na navedeno premoženje. Tožnica je lastnica nekaj več kot 8 ha gozdov. Ne glede na to, da tožnica mesečno ne dosega niti dohodka v višini zajamčene plače, se je po presoji sodišča tožena stranka utemeljeno oprla na ugotovitev, da ima tožnica v lasti premoženje večje vrednosti, ki ni povezano z njeno dejavnostjo ali preživljanjem in z njim lahko razpolaga, zato tudi po mnenju sodišča izterjava davčnega dolga v višini 19.360,00 SIT ne bi ogrozila preživljanja tožnice.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.