Jedro

Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je mogoče realizirati in priznati pravico do nadomestila za invalidnost šele od vročitve sodne odločbe dalje. V skladu s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 se pravice na podlagi invalidnosti sicer pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, vendar drugi odstavek 262. člena ZPIZ-1 izrecno določa, da se odločba o priznani pravici na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane odločba dokončna v upravnem postopku. Kadar takšne dokončne upravne odločbe iz predsodnega upravnega postopka ni in je pravica do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo priznana šele s sodno odločbo, je pravico do tega na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati šele od vročitve sodne odločbe dalje.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost že od 30. 6. 2010 dalje, zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi 94. člena v zvezi z 92. členom ZPIZ-1 je mogoče pravico do nadomestila za invalidnost v predmetni zadevi priznati največ od pravnomočnosti sodbe, izdane v drugem socialnem sporu (v katerem je bila tožnici priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oz. delu na drugem delovnem mestu s stvarnimi omejitvami), saj je na podlagi pravice do dela z določenimi omejitvami tožnica šele od tedaj dalje lahko pričela opravljati svojo dejavnost v skladu s formalno pravno priznano preostalo delovno zmožnostjo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke, s katero se je tožnici priznala pravica do nadomestila za invalidnost od 30. 6. 2010 dalje, zavrnilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 10. 3. 2014 in št. ... z dne 28. 4. 2014, priznanje pravice do nadomestila za invalidnost v znesku 101,91 EUR na mesec od 30. 6. 2010 dalje ter plačila 4.153,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanih od prvega dne naslednjega meseca po zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska nadomestila v plačilo do plačila za čas od 30. 6. 2010 do 13. 11. 2013 in povrnitev stroškov postopka, zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke z dne 10. 3. 2014 in 28. 4. 2014, priznalo tožnici pravico do nadomestila za invalidnost v višini 101,91 EUR z nadaljnjimi uskladitvami po veljavnih predpisih, ki se ji izplačujejo od 30. 6. 2010 dalje in toženko zavezala, da je tožnici dolžna v 60 dneh od plačila denarnih dajatev za nazaj od 30. 6. 2010 do 13. 11. 2013 izplačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, obračunanih od prvega dne naslednjega meseca po zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska nadomestila v plačilo do plačila ter ji povrniti stroške postopka v višini 462,50 EUR. Prvostopenjsko sodišče je menilo, da je tožnica dejansko začela opravljati dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s polnim delovnim časom 30. 6. 2010 in ji tako od tega dne, to je od dneva nastanka invalidnosti gre tudi pravica do nadomestila za invalidnost. Prisodilo ji je tudi odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od prisojenih in neplačanih zneskov nadomestila za nazaj od 30. 6. 2010 do 13. 11. 2013 ter stroške postopka.

2. Pritožuje se tožena stranka, saj meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Meni, da tožnici ni mogoče priznati pravice do nadomestila za invalidnost niti ji te dajatve izplačati za čas pred pravnomočnostjo in izvršljivostjo sodbe opr. št. I Ps 3084/2010 z dne 25. 9. 2013, to je pred 13. 11. 2013, ko je postala citirana sodba pravnomočna in s tem tudi izvršljiva. Šele s sodbo se je tožnica razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji je priznala pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma delu na drugem delovnem mestu z omejitvami, s polnim delovnim časom od 30. 6. 2010 dalje, s tem, da je bila toženka zavezana, da odloči o pravici in višini nadomestila za invalidnost s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo uporabljivost določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; ZPIZ-1) glede izvršljivosti s tem, da je štelo, da je vprašanje izvršljivosti pomembno zgolj za presojo časovne točke, ko je stranka, ki ji je pravica priznana, upravičena takšno pravico tudi izterjati. Pri tem pa je spregledalo, v kolikor pravica stranke ni izvršljiva, tudi nasprotni stranki ni mogoče naložiti obveznosti za čas pred izvršljivostjo, kot je to storilo sodišče. Sodišče je toženki naložilo izplačilo dajatve za čas, ko niti osnovna pravica (pravica do premestitve oz. dela z omejitvami) še ni bila priznana in ni bila izvršljiva, ter naložilo izplačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti za čas pred priznanjem pravice do premestitve. Sodišče je toženki naložilo izplačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, čeprav se je tožbeni zahtevek glasil na zamudne obresti, ne na odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti. Tožnica je v socialnem sporu pod opr. št. I Ps 3084/2010 zahtevala priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom in na naroku dne 26. 8. 2015 zatrjevala, da ne zmore dela več kot 4 ure dnevno in ne z omejitvami, kot so izhajale iz izvedenskega mnenja izvedenskega organa, ter da iz omejitev izvedenskega organa ne zna izluščiti, kaj dejansko lahko opravlja, če upošteva vse podane omejitve. V tem socialnem sporu pa je zatrjevala, da že od 30. 6. 2010 delo opravlja prav s takimi omejitvami, kot so ji bile kasneje priznane s sodbo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

5. V obravnavani zadevi gre za spor o tem, od kdaj dalje pripada zavarovancu pravica do nadomestila za invalidnost. S pravnomočno sodbo opr. št. I Ps 3084/2010 z dne 25. 9. 2013 je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznano pravico do drugega dela v svojem poklicu s stvarnimi omejitvami: lahka fizična dela, z dvigovanjem, prenašanjem, premeščanjem bremen do 10 kg, upoštevaje ročico, brez dolgotrajnih in ponavljajočih se prisilnih drž ledvene hrbtenice (v okviru ergonomskih kotov do 30 stopinj), brez dolgotrajnega sedenja, brez lokalnih in splošnih vibracij, s polnim delovnim časom od 30. 6. 2010 dalje. Z navedeno pravnomočno sodbo je bilo hkrati odločeno, da o pravici in višini nadomestila za invalidnost odloči tožena stranka v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe.

6. Tožena stranka je z odločbo z dne 10. 3. 2014 tožnici priznala pravico do nadomestila za invalidnost v znesku 103,03 EUR na mesec od 13. 11. 2013 dalje, to je od dneva pravnomočnosti sodbe, s katero je tožnici bila priznana invalidnost in pravica do drugega dela v svojem poklicu. Tožnica pa je v tožbi zahtevala, da se ji prizna nadomestilo za invalidnost od 30. 6. 2010 dalje, to je od datuma razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu s stvarnimi razbremenitvami.

7. Višje delovno in socialno sodišče je že v zadevi opr. št. Psp 424/2014 z dne 16. 10. 2014 zavzelo stališče, da je mogoče realizirati in priznati pravico do nadomestila za invalidnost šele od vročitve sodne odločbe dalje, kot to pravilno poudarja tudi tožena stranka v pritožbi. V skladu s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 se pravice na podlagi invalidnosti sicer pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, vendar drugi odstavek 262. člena ZPIZ-1 izrecno določa, da se odločba o priznani pravici na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane odločba dokončna v upravnem postopku. Kadar takšne dokončne upravne odločbe iz predsodnega upravnega postopka ni in je pravica do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo priznana šele s sodno odločbo, kakor je bilo tudi v tem primeru, je pravico do tega na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati šele od vročitve sodne odločbe dalje. Pred razvrstitvijo v določeno kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do dela na drugem delovnem mestu ali v svoji dejavnosti v skladu z določenimi omejitvami, bodisi z dokončnim posamičnim upravnim aktom ali sodno odločbo, vsebinsko pravice ni mogoče realizirati. Tožnici je bila pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oz. delu na drugem delovnem mestu s stvarnimi omejitvami priznana šele s sodbo opr. št. I Ps 3084/2010 z dne 25. 9. 2013. Sodba je postala pravnomočna dne 13. 11. 2013. Tožnica je dne 17. 1. 2014 toženki podala izjavo, da je pričela dne 30. 6. 2010 delati na drugem delovnem mestu, to je z dnem priznanja pravice do III. kategorije invalidnosti.

8. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost že od 30. 6. 2010 dalje zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi 94. člena v zvezi z 92. členom ZPIZ-1 je mogoče pravico do nadomestila za invalidnost v predmetni zadevi zakonito priznati največ od pravnomočnosti sodbe opr. št. I Ps 3084/2010, saj je na podlagi pravice do dela z določenimi omejitvami tožnica šele od tedaj dalje lahko pričela opravljati svojo dejavnost v skladu s formalno pravno priznano preostalo delovno zmožnostjo. V posledici tega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke, s katero se je tožnici priznala pravica do nadomestila za invalidnost od 13. 11. 2013 dalje, zavrnilo. V posledici navedenega tožnici tudi ne gre odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti, obračunanih od prvega dne naslednjega meseca po zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska nadomestila v plačilo do plačila za čas od 30. 6. 2010 do 30. 11. 2013. Tožnica, ki v pravdi pred prvostopenjskim sodiščem ni uspela, v skladu s 154. členom ZPP, nosi sama svoje stroške postopka.

9. Pritožbeno sodišče je odločitev sprejelo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP.