Jedro

V predmetni zadevi pa gre za denarni zahtevek, za katerega iz predloga niti ni razvidna pravna podlaga zahtevka, ko po splošnem pravilu bivališče toženca)slovensko sodišče ni pristojno, bi pa lahko bilo pristojno na podlagi ostalih določb Uredbe Bruselj I, pri čemer izvršilno sodišče ne razpolaga s podatki o kompetenčnem dejanskem stanju. Zato odločitev o razveljavitvi sklepa o izvršbi in odločitev, da se postopek nadaljuje pred krajevno pristojnim slovenskim sodiščem, še ne pomeni, da je bilo pravnomočno odločeno o pristojnosti slovenskega sodišča. Ker je bil ugovor pristojnosti podan pravočasno, ga bo moralo pravdno sodišče obravnavati vsebinsko.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo ugovor pristojnosti slovenskega sodišča. O pristojnosti slovenskega sodišča je namreč že pravnomočno odločeno s sklepom izvršilnega sodišča VL 49483/2020 z dne 1.9.2020. 2. Zoper sklep se tožena stranka pritožuje. Meni, da izvršilno sodišče, ko je odločalo o razveljavitvi sklepa o izvršbi (in nadaljevanju postopka v pravdi) ni odločalo o mednarodni pristojnosti slovenskih sodišč. Da ni pristojnosti, okrajno sodišče na podlagi navedb v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine niti ne bi moglo ugotoviti, saj iz predloga ni razviden pravni naslov zahtevka (razen navedba, da gre za račun PRA 18+00015 z dne 4.6.2018). Šele v dopolnitvi tožbe je tožeča stranka podala navedbe, ki omogočajo presojo pristojnosti slovenskih sodišč, prav tako se je tožena stranka šele v prvi pripravljalni vlogi opredelila do napačnih stališč tožeče stranke. Predmet presoje v morebitnem pritožbenem postopku zoper sklep VL 49483/2020 z dne 1.9.2020 bi bilo vprašanje presoje veljavnosti sklepa o izvršbi. Če bi se tožena stranka pritožila glede mednarodne pristojnosti, bi tako pritožbo sodišče kot preuranjeno zavrnilo. Sodna praksa, ki jo izpostavlja sodišče, ni primerljiva s predmetno zadevo, saj je v drugih primerih šlo za dogovorjeno pristojnost. Vprašanje mednarodne pristojnosti je odvisno od nadaljnjega poteka postopka in ugotovitve dejanskega stanja ter pravne opredelitve pogodbe med strankama.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala njeno zavrnitev. Meni, da je pristojnost slovenskega sodišča podana.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V sodni praksi je jasno uveljavljeno stališče, da mora stranka v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine pristojnost slovenskega sodišča ugovarjati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Prav to je tožena stranka storila. Na podlagi njenega ugovora (ki je vseboval tudi navedbe o neobstoječi materialnopravni podlagi terjane obveznosti) je Okrajno sodišče v Ljubljani sklep o izvršbi razveljavilo, v točki 2. sklepa z dne 1.9.2020 pa je odločilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici. Ta sklep je postal pravnomočen. Sporno je vprašanje, ali je bil s tem pravnomočno zavrnjen tudi ugovor pristojnosti slovenskega sodišča. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bil, zato se z navedbami tožene stranke (in odgovori tožeče stranke) glede pristojnosti slovenskega sodišča ni več ukvarjalo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da temu ni tako. Pravilno namreč tožena stranka opozarja na naravo postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, ko upniku ni treba navesti tako imenovanega kompetenčnega dejanskega stanja. Sodišče zato zgolj na podlagi ugovora1 ne more presojati, ali je mednarodna pristojnost slovenskih sodišča podana. O tem bo mogoče odločiti šele na podlagi dopolnitve tožbe v pravdnem postopku. Za izvršilni postopek v predmetni zadevi je pristojno slovensko sodišče, saj je bila izvršba predlagana na premoženje dolžnika v Sloveniji. To pa še ne pomeni, da je pristojno tudi pravdno sodišče v sporu, v katerem se šele ugotavlja, ali obstaja izvršljiva terjatev dolžnika. Upnik namreč še ne razpolaga s sodno odločbo, ki naj se izvršuje, tako odločbo bo moral šele pridobiti v pravdnem postopku. Zato po mnenju pritožbenega sodišča odločitev, da se postopek nadaljuje v pravdi, ne pomeni, da gre pri pravdnem postopku za postopek v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb sodišča države članice, v kateri je bila sodna odločba izvršena ali naj bi bila izvršena po 5. točki 24. člena Uredbe Bruselj I (na kar se sklicuje upnik). Sodna praksa, ki jo povzemata upnik in sodišče, se nanaša na dogovore o pristojnosti, ki jih dolžnik lahko izkaže z ustrezno listino, kar za odločitev zadošča. V predmetni zadevi pa gre za denarni zahtevek, za katerega iz predloga niti ni razvidna pravna podlaga zahtevka2, ko po splošnem pravilu (bivališče toženca) slovensko sodišče ni pristojno, bi pa lahko bilo pristojno na podlagi ostalih določb Uredbe Bruselj I, pri čemer izvršilno sodišče ne razpolaga s podatki o kompetenčnem dejanskem stanju. Zato odločitev o razveljavitvi sklepa o izvršbi in odločitev, da se postopek nadaljuje pred krajevno pristojnim slovenskim sodiščem, še ne pomeni, da je bilo pravnomočno odločeno o pristojnosti slovenskega sodišča. Ker je bil ugovor pristojnosti podan pravočasno, ga bo moralo pravdno sodišče obravnavati vsebinsko. Na podlagi vsega povedanega, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Razen če gre za dogovor o pristojnosti, ki ga dolžnik izkaže z ustrezno listino. 2 Iz predloga je razvidna samo številka računa