13. 11. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 29. oktobra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 197/2003 z dne 19. 6. 2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 170/2003 z dne 11. 4. 2003 in sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju št. Ks 106/2003 z dne 25. 3. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče je s sklepom št. Ks 106/2003 pritožniku odredilo pripor na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom št. II Kp 170/2003 pritožbo njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno. Kot neutemeljena je bila zavrnjena tudi zahteva njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 19., 22. in 23. člena Ustave.

Priporni razlog ponovitvene nevarnosti naj ne bi obstajal, prav tako naj ne bi obstajali drugi objektivni razlogi za pripor. Vsi prvostopenjski sklepi naj bi bili obrazloženi z enakimi razlogi. Sodišče naj ne bi preverjalo dejanskih okoliščin. Osebne lastnosti pritožnika naj ne bi govorile v prid odrejenemu priporu. Ustavna pravica do enakega varstva pravic naj bi bila kršena s tem, ker obdolženci v podobnih primerih niso enako obravnavani. Smiselno zatrjuje tudi nepravilno ugotovitev dejanskega stanja.

B.

3.Glede zatrjevane nepravilne ugotovitve dejanskega stanja je Ustavno sodišče v svojih odločitvah o ustavnih pritožbah že večkrat poudarilo, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ni pristojno presojati samih po sebi pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118).

4.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP se sme pripor odrediti v primeru, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in če osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi obdolženec, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah v pripornih zadevah opredelilo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za ustavno dopustnost posega v osebno svobodo posameznika. Nanje se Ustavno sodišče sklicuje tudi v tej zadevi.

5.Pri odločanju o podaljšanju pripora so sodišča ugotovila obstoj elementov, potrebnih za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti. Sodišče je obstoj utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za pripor oprlo na pravnomočni sklep o preiskavi, na dokaze, izvedene v preiskavi, izpisov posnetkov telefonskih pogovorov, zapisnika o zasegu predmetov ter obtožnice, ki jo je vložila Skupina tožilcev za posebne zadeve, ter ga ustrezno obrazložilo. Obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti so sodišča utemeljila z okoliščinami, v katerih je bilo dejanje storjeno, z načinom storitve dejanj, upoštevajoč osebne lastnosti obdolženca, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi. Sodišče je upoštevalo, da je obdolženec kot član dobro organizirane združbe po predhodnih dogovorih v kratkem časovnem obdobju storil devet kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo, kar naj bi kazalo na to, da je izvrševal kontinuirano in dalj časa trajajočo kriminalno dejavnost. Sodišče je obrazložilo tudi, zakaj je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi. Ta je pri kaznivih dejanjih prepovedanega prehoda čez državno mejo ogrožena ne le zaradi visokih zneskov, ki jih morajo za takšna dejanja storilcem plačevati večinoma ekonomsko šibkejše osebe, brez primernih sredstev za normalno preživljanje, temveč tudi zaradi praviloma nemogočih in ogrožajočih razmer, v katerih poteka spravljanje teh ljudi čez državno mejo. Sodišče je navedlo, da je bil v konkretnem primeru prevoz tujcev - ilegalcev opravljen na način, ki je neposredno ogrožal njihovo zdravje in integriteto. Sodišče je upoštevalo predvsem dejstvo, da so hodili več ur peš po gozdu in njivah, bili nameščeni v hiše, kjer ni bilo osnovnih pogojev za bivanje in celo noč čakali nadaljnje prevzemnike ter se ne glede na vremenske razmere skrivali v tujem okolju.

6.Sodišča so opredelila konkretne okoliščine, na podlagi katerih so sklepala o obstoju realne nevarnosti, da bi pritožnik na prostosti ponavljal istovrstna kazniva dejanja in ob upoštevanju načela sorazmernosti tudi presodila, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi ter da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

7.Ker so sodišča pri odločanju o podaljšanju pripora presodila vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v osebno svobodo, in svojo odločitev obrazložila, niso ravnala v neskladju s prvim odstavkom 20. člena in 19. členom Ustave.

8.Sodišču tudi ni mogoče očitati kršitve 23. člena Ustave, ki jo pritožnik utemeljuje zgolj s tem, da sodišče ni preverjalo dejanskih okoliščin za utemeljenost pripora. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da se je senat opredelil do obstoja okoliščin za odreditev pripora po pripornem razlogu iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Senat je presodil, da se okoliščine niso v ničemer spremenile. Takšnemu stališču, ki ga je senat tudi obrazložil, ni mogoče odrekati razumne presoje. Zato očitno ne gre za kršitev 23. člena Ustave.

9.Kršitev pravice iz 22. člena Ustave pritožnik ni izkazal.

Zgolj zatrjevanje pritožnika, da je sodišče v podobnih primerih obdolžence različno obravnavalo, pa kršitve načela enakosti še ne utemeljuje.

10.Ker za zatrjevane kršitve ustavnih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer