Jedro

Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati, da se je škodni primer zgodil, ne more uveljavljati odškodnine za svojo škodo. Pri tem ni pomembno, da je bil tožnik sopotnik. Tudi sopotnik mora dokazati obstoj škodnega dogodka. V tem primeru pa je sodišče z izvedencem ugotovilo, da do trka dveh vozil, kar zatrjuje tožnik, sploh ni prišlo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala od tožene stranke plačilo 6.000,00 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče ni izvedlo vseh dokazov in tudi ni upoštevalo vseh izvedenih dokazov. Sodišče obrazloži, da ne bo obrazlagalo dokazov, ker so že v izvedeniškem mnenju vsebovane izjave prič in stranke. To je napačno, saj dokazov ne ocenjuje izvedenec, ampak sodišče. Zaslišanje prič in tožnika pokaže dogajanje, kako ga je vsak udeleženec videl in doživel. Sodišče pravi, da sta oba izvedenca prišla do enakega sklepa, kar ni res. Izvedenec K. ni podal enakih zaključkov kot izvedenec J. Sodišče ne pojasni, zakaj ostalih dokazov ni izvajalo. Sodišče ni zaslišalo voznika J. Nedvomno je prišlo do nesreče med voziloma Hyundai in Audi, kar izhaja iz predloženih dokazov in sodišče protispisno ugotavlja, da ni bilo tako. Dejstvo je, da se je tožnik poškodoval v škodnem dogodku 6.1.2010, ko je prišlo do trčenja teh dveh vozil in da je bil v vozilu Hyundai, ko je voznik J. izsilil prednost Audiju. Sodišče je voznika J. B. vabilo na zaslišanje, nato pa več ne, in v sodbi ni obrazložilo, zakaj ga ni zaslišalo. Na glavni obravnavi je bila izpostavljena kršitev 286.b člena ZPP in sodišče bi moralo zaslišati to pričo. Gre za načelo materialne resnice kot eno glavnih načel postopka. Sodišče je pribavilo spis I Kpd 16651/2012 Okrajnega sodišča v Celju, kjer je bil zaslišan J., vendar te izpovedbe očitno ni upoštevalo, saj kot dokaz to ni navedeno iz sodbe na strani 4. Sodišče je le prebralo iz kazenskega spisa listine po C3 in C4 in ni zapisalo, kaj se tam nahaja in tudi ne izhaja iz dokaznega sklepa. V ponovljenem postopku prebere kopije listin iz kazenskega spisa, izjavo priče Š., P., L. in M., vendar zasliši le pričo K. Ne upošteva izpovedi tožnika. Priči L. in M. sta izpovedala, da sta kritičnega dne čistila cesto oziroma posipala, ker je to bilo treba zaradi vremenskih razmer. L. je izpovedal, da sta z M. prišla na prometno nesrečo, da pa trka nista videla. M. je izpovedal, da sta bila udeležena avto Audi in Hyundai. Sodišče teh prič ne oceni. Povedala sta, da sta videla, da je prišlo do prometne nesreče. Priča K. je povedala, da je bil Audi dvakrat razbit, za prvo nezgodo ob nakupu ni vedel. Opisal pa je, da so bili ostanki na cesti. Ni jasno, kako bi se dogajanje očitalo tožniku, ki je bil sopotnik. Tožnik ni mogel vedeti, da je bilo vozilo Audi prej poškodovano. Tudi tožnik tega ni mogel vedeti. Tožnik je izpovedal na naroku 10.10.2013, da se je zgodila prometna nesreča, da je bil sopotnik v vozilu J., ki je povzročil nesrečo, da voznika Audija K. ne pozna. Iz sodbe na strani 6 izhaja, da je sodišče upoštevalo pri odločanju izvedeniško mnenje izvedenca T. J. in dokazila pod C5 in C6; na četrti strani sodbe pa dokazov pod C5 in C6 med naštetimi dokazi ni. Zato se sodba ne sme opreti na te dokaze. Četudi je bilo vozilo Audi že prej poškodovano, to ne vpliva na konkretno zadevo. V mnenju izvedenca K. je zapisano, da sta bili verjetno obe vozili že prej poškodovani, popravljeni. Izvedenec K. je podal več analiz vožnje in takim mnenjem potrdil nastanek nesreče, kot zatrjuje tožnik. Sodišče zaključuje, da oba izvedenca enako sklepata, vendar ni jasno, kako je prišlo do te ugotovitve. Zaključki izvedenca K. se razlikujejo od zaključkov J. Tako je izvedenec K. sklepal, da je 6.1.2010 prišlo do nezgode, ne pa kot pravi sodišče, da ni prišlo do nezgode. Zato bi bilo treba postaviti novega izvedenca, kar je predlagal tožnik. Sodnik je to obrazložil tako, da mu tega ni naložilo višje sodišče. Sodišče ni opravilo dokazne ocene. O neizvedenih dokazih se ni opredelilo. Meni, da je dokazov, da mu je nastala škoda 6.1.2010, kar izhaja iz medicinske dokumentacije. Dokazal je tudi, da je prišlo do nesreče. 3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da vozili Audi in Hyundai. obravnavanega dne nista bili medsebojno udeleženi v isti prometni nezgodi. Ugotovilo je, da tožnik ni dokazal, da bi bil poškodovan v prometni nesreči med tema dvema voziloma 6.1.2010 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazno breme o obstoju dogodka iz katerega naj bi izhajala škoda tožeče stranke, na strani tožeče stranke. Povedano drugače: tožnik bi moral dokazati, da se je zatrjevanega dne poškodoval v vozilu Hyndai kot sopotnik, ker se je zgodila prometna nesreča (prim. trditveno podlago tožeče stranke na list. št. 2). Tožena stranka pa je v pravdi uspela dokazati, da se prometna nesreča 6.1.2010 med tema dvema voziloma ni zgodila oziroma, da tistega dne vozili nista bili medsebojno udeleženi v tej prometni nezgodi in torej tožnik ni bil poškodovan na način, kot trdi.

6. Sodišče prve stopnje je do te ugotovitve prišlo na podlagi izvedenih dokazov, zlasti izvedeniškega mnenja T. J., ki je opravil ogled in bil tudi o zadevi neposredno zaslišan. Prebralo je tudi izvedeniško mnenje izvedenca V. K.(priloga A9) iz kazenskega spisa Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I Kpd 16651/2012. Oba izvedenca sta ugotovila, da zadeva ni bila obravnavana po policiji in da zato ni bilo zapisnika o ogledu prometne nesreče. Oba izvedenca sta zato opravljala simulacijo potrditvah udeležencev prometne nesreče. Oba izvedenca sta opravila simulacijo tako na podlagi izjav obeh voznikov kot na podlagi poškodb na vozilih. Nobeden izmed izvedencev ni potrdil, da bi do prometne nesreče lahko prišlo na način in takrat, kot sta to opisovala lastnika oziroma voznika vozil. Sodišče prve stopnje se je predvsem oprlo na ugotovitve izvedenca prometne stroke T. J. Pri tem je izvedenec upošteval izpovedbe prič in tožnika (list. št. 59-64 spisa). Zlasti je upošteval izpovedbi obeh voznikov in prič. Pomembno je, da tožnik ne trdi, da bi kdo izmed prič, ki ni voznik, videl neposredno, kako naj bi se prometna nezgoda zgodila. Nato je sodišče prve stopnje zaslišalo izvedenca J., ki je podal dopolnilno mnenje glede na pripombe tožeče stranke in ugotovilo, da vozili obravnavanega dne nista bili medsebojno udeleženi v isti prometni nezgodi. To je bilo moč ugotoviti tako glede na poškodbe na vozilih kot glede na simulacijo iz zatrjevanega položaja, kje sta vozili bili po domnevnem trku. Tej dokazni oceni pritožbeno sodišče pritrjuje v celoti.

7. Zmotno meni pritožba, da je mnenje izvedenca V. K. drugačno in da naj bi izvedenec sklepal, da je 6.1.2010 le prišlo do prometne nesreče. Izvedenec K. je opravil simulacijo po izjavah obeh voznikov in je ugotovil, da vozili ne obstaneta v takšnem položaju po trku, kot ga navajata voznika. Ugotovil je tudi, da poškodbe na vozilih ne ustrezajo tako veliki hitrosti, kot je izpovedala priča K. Pri tem opiše obe varianti dogodkov. Vendar v izvedeniškem mnenju ni sklepa, da se je prometna nesreča 6.1.2010 zgodila, kot zmotno meni pritožba. Ravno obratno: izvedenec je ugotovil, da se primerjava poškodb na pokrovu motorja na vozilih ne ujema po obliki in višini. Poškodbe prednjih delov vozila so si na prvi pregled podobne, vendar v podrobnosti le različne. Na koncu je ugotovil, da je velika verjetnost, da sta bili vozili predhodno poškodovani in vozni. Pritožba zato ne more omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje oziroma analizo obeh izvedeniških mnenj, katero je podalo sodišče prve stopnje na način, da iztrga posamezne stavke iz obeh izvedeniških mnenj, izvedenca odgovarjata na možne variante oziroma simulacije. Pritožba jih prikazuje tako, kot da sta mnenji nasprotni. Zato ni pritrditi pritožbi, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti tretjega izvedenca, saj si izvedeniška mnenja o pravnih relevantnih dejstvih ne nasprotujeta ni potrebe po novem izvedencu (drugi odstavek 254. člena ZPP).

8. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni opravilo dokazne ocene, ampak da je to naložilo izvedencu. Pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje zaslišalo pričo K., tožnika, prebralo zaslišanje prič iz kazenskega spisa Okrajnega sodišča v Celju I Kpd 16651/2012 (priloga v ovitku označena C3, izjave iz kazenskega spisa in sicer Š., L., M. in P. pod C4 v spisu). Pri tem pritožba zmotno meni, da so priče izpovedale, da so videle zatrjevani trk dveh vozil. Tega med predloženimi dokazi ni najti. Zmotno meni pritožba, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje taka, da ne oceni izpovedb tožnika, prič K. in J. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je izvedencu naložilo, da pri odgovarjanju zlasti na vprašanje, ali se je prometna nesreča zgodila tako, kot zatrjujeta voznika, upošteva izjave prič, ki so v spisu (prim. sodbo na str. 5). Ko sodišče prve stopnje naredi analizo izvedenih dokazov, je jasno, da ne sledi opisu dogodka, kot je to povedal tožnik, K. in v izjavi iz kazenskega spisa B. J. (prim. obrazložitev na strani 4-7). V obrazložitvi sodbe ni treba analizirati vsako izpovedbo posebej oziroma izpovedbo iz kazenskega spisa, ko je tak dokaz prebran. Dovolj je, da je jasno razbrati, zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam tistih, ki naj bi bili v prometni nesreči neposredno udeleženi (tožnik in oba voznika). Pritožba ne trdi, da je sam dogodek oziroma trčenje videla še kakšna priča. 9. Za pritožbo je sporno, da sodišče prve stopnje ni neposredno zaslišalo voznika vozila Hyundai, to je pričo J., katerega je celo najprej vabilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka na zadnji obravnavi ponovno predlagala zaslišanje priče B. J., in sicer tako, da bi „sodišče moralo v predmetni zadevi zaslišati pričo in ne le prebrati zapisnikov“ (list. št. 136). Iz povzetka izhaja, da tožeča stranka ni povedala, kaj bi priča izpovedala drugače, kot je izpovedala, ko je bila zaslišana v kazenskem postopku. To pomeni, da gre za očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela neposrednosti, kar bi lahko bila relativna bistvena kršitev določb ZPP (4. člen ZPP). Ker pa je sodišče prve stopnje upoštevalo izjavo te priče (očitno tej izjavi ni sledilo) in ker je izvedenec tudi upošteval izjavo te priče in naredil analizo (enako tudi izvedenec K.), ne gre za takšno kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje najprej sprejelo dokazni sklep, da bo ta priča zaslišana, potem pa le prebralo izjavo, saj priča ni prišla na glavno obravnavo ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče lahko spremeni svoj dokazni sklep do konca glavne obravnave in na zadnji glavni obravnavi je to zavrnilo in obrazložilo svoje stališče v sodbi. Tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje v sodbi k povzetku dokazov le citiralo kopije listin iz spisa Kpd 16651/2012 pod C3 in ni pri povzetku dokaznega sklepa navedlo, da je pod C3 izpovedba te priče, ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Na glavni obravnavi je obravnavalo ta dokazni predlog, saj je na to tudi opozorila tožeča stranka na zadnji glavni obravnavi. Pomembna je, da je obrazložilo oziroma, da je v dokazni oceni navedlo, da sta izvedenca naredila simulacije na podlagi ogleda in izjav voznikov (K. in J.) in da iz izvedeniških mnenj ni moč ugotoviti, da se je dogodek zgodil 6.1.2010. Gre torej za dokazovanje pravno relevantnega dejstva obstoja dogodka, iz katerega tožnik trdi, da mu je nastala škoda. Sodišče prve stopnje je tudi odgovorilo, da je izvedenec T. J. po naročilu sodišča izdelal izvedeniško mnenje upoštevaje tudi izjave prič Š., P., Ž., kakor tudi obeh voznikov in tožnika. Sodišče je naredilo dokazno oceno in ni mogoče pritrditi pritožbi, da sodišče izjav naštetih prič ni upoštevalo. Pritožba nadalje iztrga posamezne izjave iz kazenskega spisa in prikazuje, kot da sta npr. priča L. in M. izpovedala, da sta 6.1.2010 videla, da je prišlo do prometne nezgode. Takšne navedbe so protispisne, saj sta priči prišli kasneje in nihče ni neposredno zaznal, da bi se vozilo Hyundai in Audi zaletela in da je v vozilu Hyundai bil tožnik poškodovan. Tudi natančna analiza poškodb vozila Audi ne vpliva na odločitev v tej zadevi (kar ponuja pritožba). Sodišče je povedalo, kaj šteje za pravno odločitev in sicer da že iz poškodb na vozilih (zlasti deformacija posameznih kariserijskih delov po nastanku in medsebojni neprimerljivosti) sledi, da gre za poškodbe iz ločenih škodnih dogodkov oziroma trkov. Zato ni pomembno, kdo je vedel ali ni vedel, da je bilo vozilo Audi že prej poškodovano.

10. Za pritožbeno sodišče je torej odločilno, da tožnik ni na zadnji glavni obravnavi trdil, da bi z neposrednim zaslišanjem priče J., sodišče ugotovilo drugačna dejstva kot jih je priča povedala v zaslišanju v kazenskem postopku. Enako velja za izjave drugih prič, ki jih je prebralo sodišče prve stopnje. Pritožba še graja, da se je sodišče v sodbi sklicevalo na dokaz pod C5 in C6. Pri tem spregleda, da je sodišče le povzelo ugotovitve izvedenca, ki je podkrepil mnenje s fotografijami pod C5 in C6. Ne gre torej za kršitev načela kontradiktornosti.

11. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in da pri tem ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb ZPP na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in ne tistih, na katere opozarja pritožba. To je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).