Jedro

V skladu s prvim odstavkom 17. člena ZPIZVZ se upravičencu do pokojnine po tem zakonu, ki ponovno sklene delovno razmerje, ali če je izvoljen za nosilca javne ali druge funkcije, za katero prejema plačo oziroma nadomestilo plače za opravljanje te funkcije, ali začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je obvezno zavarovan, v tem času ne izplačuje pokojnina. Ker je bil tožnik v spornem času obvezno zavarovan pri bosansko - hercegovskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni bil upravičen do uživanja oziroma izplačila invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21. 4. 2011. S sodbo je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 12. 7. 2011 in odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo in sklep vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnik poudarja, da v času od 18. 8. 2000 do 9. 7. 2007 ter v času od 1. 6. 2010 do 30. 9. 2010 ni bil zaposlen v Republiki Sloveniji. Tožnik ima slovensko državljanstvo in je bil v omenjenem obdobju upravičen do izplačil invalidske pokojnine, saj ni živel in delal v Republiki Sloveniji. Zaposlitev je bila potrebna zaradi potreb korporacijskega prava, ker je bil direktor in družbenik v gospodarski družbi. Sodišče v dokaznem postopku ni vpogledalo v listinsko dokumentacijo pristojnih organov v BIH, zato je izpodbijana odločitev preuranjena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz podatkov v spisu izhaja, da se je tožniku z odločbo tožene stranke z dne 16. 9. 1998 akontacija vojaške invalidske pokojnine s 1. 10. 1998 prevedla v pravico do invalidske pokojnine po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/1998 s spremembami). V tej odločbi je bilo tožniku izrecno pojasnjeno, da je kot uživalec pokojnine dolžan v 8 dneh toženi stranki sporočiti vsako spremembo, ki vpliva na njegovo pravico do prejemanja pokojnine, zlasti sklenitev delovnega razmerja, pričetek opravljanja dejavnosti in drugo. Iz dopisa nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH je razvidno, da je bil tožnik (uživalec pokojnine) v času od 18. 8. 2000 do 9. 7. 2007 zavarovan kot direktor podjetja A., v času od 1. 6. 2010 do 30. 9. 2010 pa je bil tožnik zavarovan na podlagi delovnega razmerja v podjetju B..

V skladu s prvim odstavkom 17. člena ZPIZVZ se upravičencu pokojnine po tem zakonu, ki ponovno sklene delovno razmerje, je izvoljen za nosilca javne ali druge funkcije, za katero prejema plačo oziroma nadomestilo plače za opravljanje te funkcije, ali začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je obvezno zavarovan, v tem času ne izplačuje pokojnina. Ker je bil tožnik v času od 18. 8. 2000 do 9. 7. 2007 ter od 1. 6. 2010 do 30. 9. 2010 obvezno zavarovan pri bosansko - hercegovskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni bil upravičen do uživanja oziroma izplačila invalidske pokojnine, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Do enakega zaključka je mogoče priti ob smiselni uporabi določbe 178. člena ZPIZ-1, ki pravi, da uživalec pokojnine, ki na območju Republike Slovenije oziroma v tujini ponovno sklene delovno razmerje, je izvoljen ali imenovan za nosilca javne ali druge funkcije, za katero prejema plačo oziroma nadomestilo plače za opravljanje te funkcije, ali začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Zato na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da tožnik kot slovenski državljan v spornem obdobju ni delal in živel v Republiki Sloveniji, temveč v BIH.

Od 1. 7. 2008 dalje velja Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH (Ur. l. RS, št. 37/08 – MP10/08, v nadaljevanju Sporazum). Sporazum je v 6. členu uredil načelo izenačevanja pravnih dejstev ("izjednačenost pravnih činjenica") in določil, da se v primeru, ko ima opravljanje pridobitne dejavnosti ali neko obvezno zavarovanje po zakonodaji ene pogodbenice pravni učinek na določene dajatve iz socialnega zavarovanja, ima taka dejavnost ali enako obvezno zavarovanje enak učinek v drugi pogodbenici. To dejstvo je v predmetni zadevi opravljanje dela v Bosni in Hercegovini ter posledično obstoj obveznega zavarovanja v tej državi. Do neenakega obravnavanja bi prišlo, če bi tožnik ob enakih dejstvih v spornih obdobjih užival pravico do invalidske pokojnine in bi bil s tem v boljšem položaju kot osebe, ki so obvezno zavarovane na območju RS. Zakon v določbah od 13. do 34. člena ZPIZ-1 določa, katere osebe so vključene v obvezno zavarovanje. Tožnika je treba obravnavati enako kot osebo v enakih okoliščinah v RS. Izplačevanje invalidske pokojnine je bilo v spornih obdobjih pravilno ustavljeno zato, ker je bil obvezno zavarovan.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).