Jedro

Trditveno in dokazno breme mora biti med strankama uravnoteženo porazdeljeno. Korektno in pošteno pravdanje terja od vseh pravdnih strank, da navedejo (samo) tista pravno relevantna dejstva, ki bodo pripomogla k razjasnitvi spornega razmerja in razčiščevanju odprtih vprašanj.

Stranka z izdelavo izvenpravdnega izvedenskega mnenja bistveno bolj precizira in utemelji zatrjevana relevantna dejstva. Njihova konkretizacija in obrazloženost lahko dosežeta takšen nivo, da nasprotna stranka zgolj s predlogom za postavitev novega izvedenca ne bo vedno uspela prepričati sodišča, da je s strani tožeče stranke zatrjevanimi dejstvi kaj narobe.

Če nova dejstva in novi dokazi (v ponovljenem postopku) niso dovoljeni, potem stranka za pravovarstveni zahtevek, ki bi temeljil na njihovi podlagi, nima pravnega interesa. Pritožbeno sodišče nima pooblastil, da po uradni dolžnosti presoja dopustnost navajanja novih dejstev in dokazov s strani stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila le ona sama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 4. in 5. točki izreka) potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.255,30 EUR v 15 dneh v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 104.989,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 108.156,04 EUR od 26. 05. 2006 do vključno 25. 07. 2006 in od zneska 104.989,04 EUR od 26. 07. 2006 do plačila, tožbeni zahtevek v preostalem delu (glede plačila zneska 664,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 07. 2006 do plačila) pa je zavrnilo (1. in 3. točka izreka). Ugotovilo je, da v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke v višini 100.000,00 EUR ne obstaja (4. točka izreka), in toženo stranko obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov v višini 5.267,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka). S sklepom je ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe za znesek 2.502,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 07. 2006 dalje (2. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Četudi navaja, da pritožbo vlaga zoper celotno sodno odločbo, pa meritorno izpodbija le tisti del sodbe, s katerim v postopku ni uspela (1., 4. in 5. točko izreka). Predlaga, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Določitev dveh (istih) toženih strank v tožbi je bilo šteti kot pomotno nepravilnost, ki je bila odpravljena po opozorilu Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu opr. št. I Cpg 360/2008 z dne 03. 06. 2008, da je podana njuna identiteta, zato je sodišče prve stopnje postopek v nadaljevanju pravilno vodilo samo zoper eno toženo stranko.

1. V zvezi z odločitvijo o zahtevku Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je zavrnilo vse njene dokazne predloge, zlasti ključen dokaz s postavitvijo izvedenca strojne stroke, ki bi ocenil vrednost odvzetih predmetov leasinga, da pa je v celoti sledilo ugotovitvam izvedenca, ki ga je izven pravdnega postopka imenovala tožeča stranka. Toženi stranki je bilo s takšnim ravnanjem sodišča onemogočeno dokazovanje, saj se njeni dokazi sploh niso izvajali; gre za kršitev načela kontradiktornosti in pravice stranke do izjave v postopku.

Navedeni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje res ni obrazložilo odločitve, zakaj je dokazne predloge tožene stranke zavrnilo kot prepozne, saj so bili, kot pravilno opozarja pritožba, predlagani do konca prvega naroka za glavno obravnavo v skladu s 1. odstavkom 286. člena ZPP. Če je imelo v mislih prekluzijo tožene stranke v zvezi z odškodninsko terjatvijo iz pobotnega ugovora, bi moralo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pobotni ugovor zavreči. Čim pa ga je sprejelo v obravnavanje, dokazni predlogi tožene stranke niso bili prepozni.

Vendar pa je bila odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi dokaznih predlogov tožene stranke pravilna zato, ker le-ti niso bili dovolj substancirani. Z drugimi besedami, tožena stranka ni podala dovolj konkretnih trditev o bistvenih pravotvornih dejstvih, ki jih je želela s predlaganimi dokazi dokazovati. Enotno in utrjeno stališče sodne prakse je, da dokazov ni dopustno izvajati v informativne namene zato, da bi sodišče šele z njihovo pomočjo pridobilo podatke o odločilnih dejstvih. Te mora stranka sama zatrjevati, kar pomeni, da mora sodišču in nasprotni stranki najprej predstaviti konkretno trditveno podlago, t.j. navesti skupek pomembnih pravotvornih dejstev, katerih resničnost je nato mogoče z izvajanjem dokazov preizkusiti, in ki tudi nasprotni stranki omogočajo, da oblikuje konkretno in decidirano obrambo.

V kolikšni meri mora biti trditvena podlaga konkretizirana, je odvisno od dejanskih okoliščin primera, pa tudi od kvalitativne in kvantitativne ravni pravdanja posameznih strank. Trditveno in dokazno breme mora biti med strankama uravnoteženo porazdeljeno. Korektno in pošteno pravdanje terja od vseh pravdnih strank, da navedejo (samo) tista pravno relevantna dejstva, ki bodo pripomogla k razjasnitvi spornega razmerja in razčiščevanju odprtih vprašanj. Vsaka stranka se mora zato potruditi, da je kar najbolj konstruktivna, in da postopka ne obremenjuje z nepotrebnim balastom, če želi preprečiti vtis neresnega pravdanja. V kategorijo nepotrebnega balasta sodijo pavšalne, vsebinsko prazne trditve, ki o samem razmerju in še manj v smeri njegove razrešitve ne povedo nič ali trditve, katerih namen je zgolj prevaliti trditveno in dokazno breme na nasprotno stranko oz. napadati nasprotnika z domnevnimi pomanjkljivostmi njegovih argumentov (in ne z navajanjem lastnih).

Prav slednje je namreč mogoče očitati toženi stranki. Tožena stranka se je branila v zgolj z zanikovanjem dejstev, ki jih je določno in konkretizirano navedla tožeča stranka, sama pa k razjasnitvi spora ni prispevala nič konstruktivnega. O bistvenem spornem dejstvu „odvzetih predmetov leasinga in njihovi vrednosti“ ni navedla nobenega konkretnega podatka, čeprav bi jih glede na okoliščine primera lahko. V takšni situaciji je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni po nepotrebnem obremenjevalo sodnega postopka z dokazovanjem nečesa, česar tožena stranka sploh ni konkretizirano opredelila in je utemeljeno sledilo zatrjevanim dejstvom tožeče stranke že zato, ker jih tožena stranka ni s potrebno prepričljivostjo izpodbila ali vzbudila dvom v njihovo verodostojnost. Pritožba tako prvostopnemu sodišču očita, da ni postavilo izvedenca, ki bi ocenil vrednost odvzetih predmetov leasinga, pri čemer pa prezre, da je izrecno nasprotovala prevzemnemu zapisniku z dne 26. 05. 2006 (A9) in njegovi vsebini. Zatrjevala je, da so ji bile odvzete stvari, ki niso bile predmet leasing pogodbe, ki jih ni opredelila (razen testerjev, glede katerih pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bile predmet leasinga). Če torej tožena stranka podatkov iz prevzemnega zapisnika ne priznava, je bila v prvi vrsti dolžna sama navesti, katere stvari, ki so bile predmet leasing pogodbe, so ji bile s strani tožeče stranke odvzete in vrednost katerih konkretnih predmetov naj bi z njene strani predlagani izvedenec sploh ocenjeval. Z napadom na verodostojnost oz. pristnost prevzemnega zapisnika, ki dokazuje število in vrsto odvzetih predmetov, ob hkratni popolni odsotnosti lastnih trditev o tem, kaj ji je bilo dejansko odvzeto, pa tožena stranka v tem postopku nikakor ne bi mogla uspeti (predpostavka, da je prevzemni zapisnik „lažen“, bi namreč lahko vodila le k zaključku, da vrste in vrednosti odvzetih predmetov ni mogoče ugotoviti in v posledici k ugoditvi tožbenemu zahtevku v celoti). Procesni položaj tožene stranke ji v konkretni situaciji ni dopuščal zgolj pasivne obrambe, pač pa bi morala biti v tej vlogi bistveno aktivnejša. Tudi njeno nasprotovanje drugim dokazom tožeče stranke je bilo nekonkretizirano in neargumentirano. Drži, da sodijo ugotovitve iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca strojne stroke J. B., v trditveno podlago tožeče stranke, saj gre za izvedensko mnenje, ki ga je tožeča stranka pridobila pred pravdo. Vendar ga ni pridobila za potrebe te pravde, pač pa zato, ker v okviru svojega poslovanja najema strokovnjake, ki jih potrebuje za cenitve opreme, za katere sama nima ustreznega strokovnega znanja. Zato na takšen način pridobljeno izvedensko mnenje ni povsem brez dokazne teže. Če ne drugega, stranka z izdelavo izvenpravdnega izvedenskega mnenja bistveno bolj precizira in utemelji zatrjevana relevantna dejstva. Njihova konkretizacija in obrazloženost lahko dosežeta takšen nivo, da nasprotna stranka zgolj z zamahom roke in predlogom za postavitev novega izvedenca ne bo vedno uspela prepričati sodišča, da je s strani tožeče stranke zatrjevanimi dejstvi kaj narobe. Tožena stranka očitkov zoper oceno izvedenca J. B. ni niti konkretizirala niti argumentirala, zato pri sodišču upravičeno ni vzbudila dvomov v njeno verodostojnost. Da je cenilec J. B. pri oceni vrednosti odvzetih predmetov ocenjeval predmete, ki očitno niso predstavljali predmeta leasinga, je pritožbeni ugovor, ki z ozirom na že povedano služi zameglevanju in ne razčiščevanju problema. Kateri so ti predmeti, tožena stranka ne pove. Drži, da cenilec B. ni razpolagal z vsemi potrebnimi podatki kot npr. leto izdelave posameznih kosov opreme, vendar te pomanjkljivosti tudi s strani sodišča imenovani izvedenec ne bi mogel odpraviti, saj v spisu ni nikakršnih podatkov o odvzeti opremi (razen tistih, ki jih je predložila tožeča stranka, teh pa tožena stranka ne priznava, zato se nanje sodni izvedenec ne bi smel opirati), mimo spisa pa izvedenec ne sme pridobivati nobenih informacij. Glede na to, da je šlo za „sale and lease back“ leasing, kar pomeni, da je opremo, ki je bila predmet leasinga, tožeči stranki prodala tožena stranka, gre torej za opremo, ki jo je prvotno kupila tožena stranka, ki torej razpolaga s podatki o letu izdelave posameznih kosov opreme in tudi drugimi podatki, ki bi lahko vplivali na oceno vrednosti predmetov leasinga. Ker pa teh podatkov ni predložila, hkrati pa je izrecno predlagala, da naj bi s strani sodišča imenovani izvedenec oceno izdelal na podlagi listinskih dokazov, je sodišče prve stopnje njen dokazni predlog (pod za toženo stranko velikodušno predpostavko, da so v prevzemnem zapisniku vendarle naštete „prave“ stvari) pravilno zavrnilo tudi zaradi tega, ker listinski dokazi v spisu ne nudijo prav nobene podlage za ocenjevanje vrednosti odvzete opreme.

2. V zvezi z odločitvijo o pobotnem ugovoru Pritožba sicer utemeljeno (vendar pa iz napačnih razlogov) opozarja na napotilo Višjega sodišča v sklepu z dne 03. 06. 2008, s katerim je razveljavilo v predmetni zadevi izdano zamudno sodbo, „da naj prvostopno sodišče postopek v delu, ki je s pritožbo postal sporen, pa tožba zanj ni vsebovala relevantnih dejstev (vrednost odvzetega predmeta leasinga), vodi kontradiktorno in v okviru materialno procesnega vodstva stranki spodbudi k razjasnitvi dejstev, potrebnih za pravilno uporabo materialnega prava“. Izpodbijana sodba tako pravilno ugotavlja, da je bilo sodišču prve stopnje v ponovljenem postopku naloženo le ugotavljanje vrednosti zasežene opreme po odpovedi leasing pogodbe, vendar pa je sodišče kljub navedeni ugotovitvi in kljub določilu 2. odstavka 362. člena ZPP pobotni ugovor tožene stranke meritorno obravnavalo, čeprav bi ga moralo kot nedopustnega zavreči. Tožena stranka je namreč imela možnost, da vsa dejstva in dokaze, s katerimi utemeljuje svojo pobotno terjatev, navede že v odgovoru na tožbo. Ker na pravilno vročeno tožbo ni odgovorila, se ne more sklicevati, da teh dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti v prvotnem postopku. Če nova dejstva in novi dokazi niso dovoljeni, potem stranka za pravovarstveni zahtevek, ki bi temeljil na njihovi podlagi, nima pravnega interesa.

Vendar pa bi bilo mogoče navedeno kršitev v pritožbenem postopku ustrezno sankcionirati le na pritožbo tožeče stranke, ki pa je ta ni vložila. Pritožbeno sodišče namreč nima pooblastil, da po uradni dolžnosti presoja dopustnost navajanja novih dejstev in dokazov s strani stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila le ona sama (glej sklep VSS opr. št. II Ips 566/98). V takšni situaciji bi sprememba sodbe po uradni dolžnosti (zavrženje pobotnega ugovora namesto zavrnitve) pomenila odločanje v njeno škodo, saj bi toženi stranki višje sodišče odreklo pravico do vsebinskega obravnavanja ugovora, ki ji jo je prvostopno sodišče že priznalo. Zato je višje sodišče v nadaljevanju obravnavalo pritožbene razloge tudi zoper zavrnitev pobotnega ugovora.

Pravilen je bil zaključek prvostopnega sodišča, da je bila trditvena podlaga tožene stranke preskromna tudi v smeri uveljavljanja njene odškodninske terjatve iz pobotnega ugovora, in da tožena stranka ni izkazala osnovnih predpostavk odškodninskega delikta. Svojega odškodninskega zahtevka po višini ni opredelila in specificirala, oziroma ga tudi ni identificirala. Ni mogoče ugotoviti, na kaj se zahtevek v višini 100.000,00 EUR sploh nanaša. Prav tako ni izkazala niti protipravnega ravnanja tožeče stranke niti vzročne zveze med tem ravnanjem in nastalo škodo. Gre za dejanja in dogodke, ki bi jih tožena stranka morala pravočasno dokumentirati in jih zavarovati. Tako pa ni predložila nobenih dokazov, da ji je škoda, kakršna koli že, nastala ob prevzemu opreme dne 26. 05. 2006 in da je v vzročni zvezi z domnevnim protipravnim ravnanjem tožeče stranke oziroma njenega pogodbenega partnerja. Fotografije, ki jih je predložila, so nezadostne in ne odgovarjajo na odprta vprašanja v zvezi z obstojem predpostavk civilne odgovornosti tožeče stranke. Šele potem, ko bi jih tožena stranka izkazala in o njihovem obstoju prepričala sodišče, bi nastopil trenutek, da sodišče razmisli o potrebnosti imenovanja izvedenca za določitev višine škode. Do tega trenutka pa je toženo stranko z ozirom na njeno trditveno podlago delila še dolga pot. Izpodbijana sodba res ne vsebuje razlogov v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prisojene glavnice, vendar pa je zakonsko določilo 1. odstavka 378. člena OZ, da dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti, tako splošno znano in uveljavljeno, da odsotnost obrazložitve odločitve o teku zamudnih obresti v načelu ne predstavlja kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Kolikor pa tožena stranka v pritožbi nasprotuje dejstvom, od katerih je odvisen začetek teka zamudnih obresti (npr. datumom zapadlosti terjatve), pa gre za nedopustno pritožbeno novoto, saj tožena stranka tem dejstvom v postopku na prvi stopnji ni nasprotovala in zato tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nespornih dejstev ni obrazlagalo .

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožena stranka sama nositi stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini sestave odgovora po odvetniški tarifi in sodne takse.