13. 11. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopajo B. B., C. C. C. in Č. Č., odvetniki v Z., na seji senata dne 4. novembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 357/2000 z dne 15. 3. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v sporu zaradi plačila odškodnine 4.097.100 SIT z vmesno sodbo odločilo, da je za nastalo škodo pri padcu z zidu tožena stranka odgovorna pritožnici, tedaj tožeči stranki, v 75 odstotnem deležu, v preostalem delu pa da odgovarja pritožnica sama. Sodišče druge stopnje je na podlagi pritožbe tožene stranke porazdelilo delež odgovornosti med strankama vsaki 50 odstotkov, Vrhovno sodišče pa je z izpodbijano sodbo ugodilo reviziji tožene stranke in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo pritožničin tožbeni zahtevek. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da je bilo postavljeno varovanje (varovalni zid) v konkretnih okoliščinah in ob upoštevanju njegove namenskosti zadostno ter da je bilo pritožničino aktivno ravnanje odločilen vzrok njenega padca.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi Vrhovnemu sodišču očita, da je v izpodbijani sodbi v nasprotju z ostalo sodno prakso in pravnimi predpisi na škodo pritožnice zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je štelo, da dodatno varovanje ni bilo potrebno ter da je bila vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in škodnim dogodkom pretrgana. Ob ponavljanju okoliščin, v katerih je do padca prišlo, se sklicuje na priloženo sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 218/98 z dne 22. 12. 1998, v kateri naj bi sodišče razumljivo obrazložilo (drugačno) stališče glede sokrivde delavca za škodni dogodek v delovni nesreči, in na sodbo št. III Ips 21/98 (brez navedbe datuma odločitve), ki je tudi ne prilaga.

3.Prilaga pa še sodbo istega sodišča št. VIII Ips 27/95 z dne 24. 10. 1995, kjer naj bi prav tako v analognem primeru odločilo drugače. Zaradi domnevno drugačne odločitve o istem ali podobnem vprašanju uveljavlja kršitev 22. člena Ustave, v domnevno "samovoljni in pretvorjeni razlagi" njenih revizijskih navedb pa vidi pristransko sojenje, ki naj bi bilo v nasprotju s pravico do poštenega sojenja, kot jo zagotavlja 1. odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP).

B.

4.Pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave (in pravica do poštenega sojenja po 6. členu EKČP) je ustavno procesno jamstvo; kršitve procesnega jamstva pa ni mogoče utemeljevati z argumentom, da naj bi bila odločitev sodišča po vsebini napačna. Le če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo, ali če bi šlo za očitno napačno odločitev, ki bi bila brez razumne pravne obrazložitve in bi jo bilo zato mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, bi to lahko utemeljilo tudi sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave. Vendar izpodbijani sodbi takšnih pomanjkljivosti ni mogoče očitati. Odločitev temelji na metodah razlage, ki so v pravni presoji možne, obrazložitev izpodbijane sodbe pa je dovolj izčrpna in pritožnici je iz nje lahko razvidno, zakaj je Vrhovno sodišče štelo, da je za nastali škodni dogodek odgovorna izključno sama. Protiustavne razlage zakona pa pritožnica niti ne zatrjuje.

5.Iz 22. člena Ustave kot posebnega izraza pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) na področju sodnih postopkov tudi izhaja, da mora biti vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Med drugim to pomeni, da sodišče vsakogar obravnava enako in da v njegovi zadevi odloči tako, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. S tega vidika bi bilo lahko ustavnopravno relevantno pritožničino sklicevanje na domneven odstop od (ustaljene) sodne prakse. Za tako kršitev lahko namreč gre, ko sodišče brez navedbe razumnih razlogov za spremembo stališča, tj. povsem arbitrarno, odloči o enakem vprašanju v istovrstnem primeru drugače.

6.V zvezi z navedbami v ustavni pritožbi Ustavno sodišče po primerjavi obeh priloženih odločb Vrhovnega sodišča, s katerimi pritožnica izkazuje neutemeljeno drugačno odločanje v njenem primeru, ugotavlja, da ne gre za v bistvenem podobna primera.

7.Izključitev sokrivde oškodovanih delavcev v domnevno analognih primerih, na katere se sklicuje, temelji na ugotovljeni kršitvi varnostnih predpisov s strani delodajalca: v sodbi št. VIII Ips 27/95 z dne 24. 10. 1995 na kršitvi 44. člena takrat veljavnega Zakona o varstvu pri delu (Uradni list SRS, št. 47/86, prečiščeno besedilo), v sodbi št. VIII Ips 218/98 z dne 22. 12. 1998 pa na kršitvi določb Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu (Uradni list SFRJ, št. 42/68)[1]. V obeh primerih je bila torej kot vzrok za nastanek škodnega dogodka ugotovljena protipravnost v ravnanju delodajalca. Prav nasprotno pa v pritožničinem primeru iz razlogov, ki jih sodišče prepričljivo obrazloži, ravnanju delodajalca pri varovanju vhoda v kotlovnico ni bilo mogoče očitati protipravnosti in zato tudi ne odškodninske odgovornosti. Brez ugotovitve slednje pa se vprašanje t. i. deljene odgovornosti oziroma sokrivde oškodovanca sploh ne postavi. To pa pomeni, da pritožničin primer v bistvenem ni podoben priloženima odločbama Vrhovnega sodišča, zaradi česar s sklicevanjem nanju ni mogoče izkazati neutemeljenega drugačnega odločanja v podobnih primerih.

8.Z vidika oprostitve odškodninske odgovornosti delodajalca se nadaljnja ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi, ki ji pritožnica zaradi domnevne napačne razlage še posebej oporeka (ocena "vehementnega" ravnanja pritožnice), izkaže le kot dopolnilni in ne kot odločilni razlog za odločitev. Stališče, izrečeno obiter dictum, pa z vidika kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne more imeti takšnih učinkov, kot jih imajo pravna stališča sodišča, na katerih sodba temelji (ratio decidendi). Tudi zato so očitki, ki se nanašajo na oceno ravnanja pritožnice v zvezi s škodnim dogodkom, očitno neutemeljeni.

9.Glede na navedeno, očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje ustavna pritožnica. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger

[1] V slednjem primeru je bila kršitev pravil varnega dela s strani delodajalca izkazana tudi z neupoštevanjem izrecnega navodila direktorja o najmanjšem številu oseb, ki lahko opravljajo dela s konzolnim dvigalom.