Jedro

V primeru, da bo hipotekarni dolžnik uspel s tožbo zaradi izdaje izbrisne pobotnice, bodo zanj nastale enake posledice kot v primeru uspešne tožbe zaradi neveljavnosti pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Za hipotekarnega dolžnika ima analogen učinek ugotovitvi ničnosti notarskega zapisa - izvršilnega naslova - sodba, ki upniku nalaga izdajo izbrisnega dovoljenja. Povedano drugače, sodišče v primeru vložene tožbe iz 5. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ lahko ugotovi verjetnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode zaradi realizacije izvršbe, če je verjetno izkazano, da bo dolžnik v pravdnem postopku uspel. Kot neutemeljene pritožbeno sodišče presoja trditve, da naj bi sodišče preširoko uporabilo analogijo intra legem glede presoje izpolnjenosti objektivnega pogoja za odlog izvršbe, ker takšne analogije dolžnik ni niti zatrjeval. Kot je višje sodišče že navedlo, mora vsako sodišče paziti na ustavne pravice strank, med njimi na pravico do sodnega varstva. Kadar sodišče v zakonu opazi (protiustavno) pravno praznino, jo mora zapolniti z analogijo intra legem oziroma je dolžno zakon ustavno skladno razlagati, kar pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno storilo. Gotovo namreč namen zakonodajalca ni bil, da hipotekarnemu dolžniku (ki ni obenem tudi osebni dolžnik upnika, temveč je nepremičnine kupil od prvotnega dolžnika, pri čemer jih ni sam zastavil in tudi ni stranka kreditne pogodbe) v primeru, kot je obravnavani, onemogoči odlog izvršbe oziroma pravico do sodnega varstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih 1. in 3. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlogu dolžnika za odlog izvršbe, ki ga je podal v vlogi z dne 4. 4. 2024, ugodi in se izvršba dovoljena s sklepom o izvršbi opr. št. I 4527/2019 z dne 20. 1. 2020 odloži do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. VII Pg 1673/2023 (1. točka izreka sklepa), da dolžnik sam krije svoje stroške predloga za odlog izvršbe z dne 4. 4. 2024 (2. točka izreka sklepa) in da upnik sam krije svoje stroške odgovora na predlog dolžnika za odlog izvršbe z dne 10. 4. 2024 (3. točka izreka sklepa).

2. Zoper 1. in 3. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da je upnik že v Odgovoru z dne 10. 4. 2024 na dolžnikov Predlog izpostavil, da je bila v predmetnem postopku, dne 22. 2. 2024, izdana odredba o prodaji, prodaja pa je bila predvidena dne 25. 4. 2024, in da je odlog mogoč do izdaje odredbe o prodaji, iz dolžnikovega Predloga pa nedvomno izhaja, da je bil vložen dne 4. 4. 2024, torej več kot mesec dni po izdaji odredbe o prodaji. Naslovno sodišče je kljub temu, da ima dolžnik v tem postopku že najmanj od dne 30. 1. 2020 kvalificiranega pravnega pooblaščenca, pavšalno ocenilo, da bi z zavrženjem Predloga, prekomerno poseglo v dolžnikovo pravico do sodnega varstva ter do doma (23. člen in 36. člen Ustave RS), saj dolžnik na navedeno ni bil opozorjen, kar sodišče zapiše povsem pavšalno in nesorazmerno. Izpodbijanega sklepa se v tem delu sploh ne da preizkusiti. Dolžnik se v Predlogu tudi ni skliceval na omenjeni ustavni pravici, niti se ni nikoli protivil proti manjku pravnega pouka v zvezi s prekluzijo. Če že upnik mora trpeti posledice spremembe zakonodaje in, da dolžnik dejansko ni bil obveščen o prekluzijji, pa ne more trpeti slabega pravdanja oz. neveščosti pooblaščenca dolžnika. V izvršilnem postopku nedotakljivost stanovanja sploh ni relevantna, zlasti pa ne v konkretnem primeru, ko gre za prodajo nepremičnine, ki sploh ni dolžnikov dom. Dolžnik ima stalno prebivališče na P. Naslovno sodišče je v izpodbijanem sklepu, tako kot v zvezi s prekluzijo po izdaji odredbe o prodaji, v celoti pritrdilo upnikovim navedbam, da dolžnik v Predlogu ni izkazal objektivnega pogoja za odlog izvršbe. Kljub temu, da drugih razlogov za odlog izvršbe dolžnik ni zatrjeval, pa je sodišče samo odločilo, da dolžnik izpolnjuje objektivni pogoj za odlog izvršbe po 5. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ, čeprav se ta nanaša na tožbo na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba, in ne na tožbo na izdajo izbrisnih dovoljenj, ki jo je dolžnik vložil zoper upnika v okviru Pravde (v nadaljevanju tudi kot: Tožba). Sodišče tako ni le, preko navedb dolžnika, presojalo o izpolnjenosti objektivnega pogoja za odlog izvršbe, temveč je za Tožbo nedopustno in arbitrarno ugotovilo analogijo s predvideno situacijo iz 5. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ. Namreč, kljub temu, da se dolžnik sploh ni skliceval na 5. točko prvega odstavka 71. člena in da analogije med tožbo na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa in tožbo na izstavitev izbrisnih dovoljenj sploh ni zatrjeval, je sodišče kljub temu našlo pot, da je dolžniku omogočilo odlog izvršbe. Upnik poudarja, da je s tem sodišče nedopustno in preširoko uporabilo namensko razlago in analogijo pri presoji izpolnjenosti objektivnega pogoja za odlog izvršbe. Prvi odstavek 71. člena ZIZ ne določa objektivnih pogojev za odlog izvršbe pavšalno in široko, temveč jih taksativno našteva in izrecno določa. Sodišče nedopustno razširi pravno podlago in dolžniku omogoči, da izpolni objektivni pogoj za odlog izvršbe - z drugo tožbo, ki ima za dolžnika povsem enake učinke, kot jih ima tožba na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa (potencialni izbris hipotek z njegovih nepremičnin). A če je temu tako, je sodišče samo v resnici potrdilo, da je ta tožba po vsebini in posledicah povsem enaka, kot tožba, na katero se je skliceval dolžnik v predlogu za odlog z dne 24. 11. 2021, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno in je bil predlog zavrnjen. Tudi trditvena podlaga v obeh tožbah je - tako gre razbrati iz navedb dolžnika - (sklic na domnevni obstoj ustne obljube o izdaji izbrisnega dovoljenja) enaka. Če bi sledili razlogovanju sodišča v tem primeru, bi lahko pod 5. točko prvega odstavka 71. člena ZIZ uvrstili sleherno pravno sredstvo, ki ima lahko za posledico ustavitev izvršilnega postopka. Jasno pa je, da zakonodajalec tega ni želel, saj bi v nasprotnem primeru to izrecno zapisal. Pri utemeljitvi analogije med tožbo na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa in tožbo na izstavitev izbrisnih dovoljenj se sodišče sklicuje na sodno prakso, vendar pozablja, da sodna praksa v Republiki Sloveniji ni formalni vir prava. Navsezadnje pa ni zanemarljivo niti dejstvo, da se je dolžnik na 5. točko prvega odstavka 71. člena že skliceval v prejšnjih predlogih za odlog, ki so bili pravnomočno že zavrnjeni. Glede na to, da je sodišče Predlog odobrilo na podlagi 5. točke, pa upnik sedaj izpostavlja načelo _res iudicata, res transacta_. Sodišče v izpodbijanem sklepu odloči, da je dolžnik izkazal verjetnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode s tem, ko je izkazal verjetnost uspeha v pravdi, ki jo je začel s Tožbo. Pri tem ni zanemarljivo dejstvo, da je naslovno sodišče o verjetnosti nastanka nenadomestljive škode iz istega razloga že odločilo v okviru sklepa z dne 21. 10. 2021 in sklepa z dne 8. 9. 2022, kjer je ugotovilo, da dolžnik te verjetnosti ni izkazal. Zgolj pavšalno navedena utemeljitev, da gre za tožbo, ki ima lahko za posledico ustavitev izvršilnega postopka, še ne more utemeljiti uporabe namenske razlage na mestu, kjer je zakonska določba jasna in bi se morala tolmačiti restriktivno. V kolikor pa bi pritožbeno sodišče pritrdilo navedbam prvostopenjskega sodišča, da je potrebno uporabiti presojo verjetnosti uspeha v pravdi, pa upnik v nadaljevanju navaja pritožbene navedbe zoper izpodbijani sklep tudi iz razlogov, ki sledijo. Upnik se ne strinja z odločitvijo sodišča, da je dolžnik v Predlogu izkazal verjetnost uspeha v Pravdi. Sodišče je sicer pritrdilo upniku, da _gotovost_ dolžnikovega uspeha ni izkazana, vendar upnik poudarja, da je v konkretnem primeru kvečjemu izkazana večja verjetnost, da dolžnik v Pravdi ne bo uspel. Sodišče je v izpodbijanem sklepu sicer povzelo upnikove navedbe v zvezi z dejstvi, ki jih dolžnik očita v Tožbi, vendar je očitno spregledalo njihovo težo in da kažejo na dolžnikovo veliko verjetnost neuspeha s tožbo. Upnik je namreč v svojem Odgovoru poudaril, da se dolžnik v Predlogu sklicuje na sodne odločbe, ki še ne izkazujejo verjetnosti njegovega uspeha v pravdi. Navedene sodbe sicer izvirajo iz istega pravnega posla med pravno prednico upnika in družbo A. d. o. o. v okviru notarskega zapisa SV 2766/08 z dne 19. 12. 2008, vendar nikakor ne gre za identično situacijo, temveč gre pri vsakem izmed podizvajalcev za samostojno pravno razmerje z upnikom, ki jih ne gre metati v isti koš. Upnik je še poudaril, da dolžnik ne more uspeti s sklicevanjem na zavrnitev predloga za dopustitev revizije s strani Vrhovnega sodišča RS v okviru tožbe dolžnika B. B., saj se omenjena sodba ne nanaša na dolžnika, na njegov dolg ali na hipoteke, vpisane pri nepremičninah v njeni lasti. Dolžnik se ne more kar pavšalno sklicevati na ugotovitve sodišča v drugem pravdnem postopku, ki z njim nima nobene povezave. Poleg tega gre za eno in edino sodno prasko. Ugotovitve sodišča v postopku I P 1848/2018 niso neposredno prenosljive na pravdo v zadevi II P 321/2023, še manj pa jih je mogoče uporabiti v predmetnem postopku o odločanju dopustnosti predloga za odlog izvršbe. Sodišča sklicevanje na sodno prakso upoštevajo, če gre za ustaljeno sodno prakso. Sodišče v izpodbijanem sklepu ni odgovorilo na navedbe upnika v zvezi z 204. členom ZPP. Sodišče se nadalje niti ni opredelilo do navedb upnika, ki so se nanašale na pomembne razlike med primerom dolžnika Matjaža Delčnjaka in primerom dolžnika v predmetnem postopku. Sodišče je tako iskalo zgolj podobnosti med primeroma, čeprav med njima obstajajo tudi bistvene razlike, ki jih je upnik v svojem Odgovoru vse konkretizirano izpostavil. Četudi pa bi sodišče sledilo stališču dolžnika, da je prav zaradi (po njegovem mnenju) velike verjetnosti uspeha v pravdi izkazana tudi verjetnost nastanka nenadomestljive škode, upnik poudarja, da ni jasno, po katerem standardu verjetnosti bi sodišče takšno trditev presojalo. Standard verjetnosti je namreč lahko podan, če so razlogi, ki govorijo v prid nekega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti. Lahko pa za izkaz verjetnosti uspeha v pravdi zadošča že ugotovitev, da tožbeni zahtevek zaradi neveljavnosti pogodb in prenehanja hipotek ni očitno neutemeljen (glej npr. sklep VSL I Ip 1493/2020 z dne 12. 1. 2021). Dejstvo pa je, da sodna praksa na področju standarda verjetnosti uspeha v pravdi ni enotna in bi bilo z vidika pravne varnosti primerno ostati znotraj zakonsko določenih okvirov, za katere pa je upnik z izčrpno argumentacijo dokazal, da grejo njemu v prid. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče lahko na predlog dolžnika popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, ob obstoju katerega od upravičenih razlogov od 1. do 12. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ. Sodišče pa lahko po drugem odstavku istega člena na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti izvršbo odloži tudi, če so za to podani posebno upravičeni razlogi, primeroma našteti v 1. do 3. točki drugega odstavka, oziroma kakšni drugi posebno upravičeni razlogi po 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ.

7. Iz razlogov sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi izhaja, da je dolžnik dne 4. 4. 2024 vložil predlog za odlog izvršbe do pravnomočnega končanja pravdnega postopka, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. VII Pg 1673/2023, v katerem navaja, da je vložil tožbo zaradi izdaje izbrisnih dovoljenj za izbris hipotek, na podlagi katerih teče predmetna izvršba. V predmetni zadevi je bila 22. 2. 2024 izdana odredba o prodaji nepremičnin, dolžnik pa je 4. 4. 2024 vložil predlog za odlog izvršbe. Sklep o izvršbi je bil izdan 20. 1. 2020. Dolžnik v sklepu o izvršbi ni bil opozorjen na to, da je v primeru izvršbe na nepremičnino odlog mogoč do izdaje odredbe o prodaji. Takšnega opozorila sklep o izvršbi v času njegove izdaje niti ni mogel imeti glede na to, da je bil izdan že pred uveljavitvijo ZIZ-M, ki je začel veljati 19. 3. 2021 in ki je določil, da je odlog izvršbe mogoč do izdaje odredbe o prodaji in da mora sodišče o navedenem dolžnika v sklepu o izvršbi opozoriti. Dolžnik o tem ni bil opozorjen niti naknadno, to je po uveljavitvi novele ZIZ-M, ki se uporablja tudi za predmetno zadevo. Kljub temu, da ima dolžnik kvalificiranega pravnega pooblaščenca, sodišče meni, da bi z zavrženjem predloga oziroma v kolikor bi dolžniku odreklo vsebinsko presojo predloga za odlog izvršbe prekomerno poseglo v njegovo pravico do sodnega varstva ter do doma (23. člen in 36. člen Ustave RS), zato njegov predlog za odlog izvršbe vsebinsko obravnava. Po presoji sodišča prve stopnje bodo v primeru, da bo dolžnik uspel s tožbo zaradi izdaje izbrisne pobotnice, nastale enake posledice kot v primeru uspešne tožbe zaradi neveljavnosti pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Za hipotekarnega dolžnika ima analogen učinek ugotovitvi ničnosti notarskega zapisa - izvršilnega naslova - sodba, ki upniku nalaga izdajo izbrisnega dovoljenja. Povedano drugače, sodišče v primeru vložene tožbe iz 5. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ lahko ugotovi verjetnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode zaradi realizacije izvršbe, če je verjetno izkazano, da bo dolžnik v pravdnem postopku uspel. V tej tožbi dolžnik kot bistveno trdi, to kar že omenja v predlogu za odlog izvršbe, da se je pravni prednik upnika kupcem nepremičnin (izvajalcem gradnje soseske "C."), med njimi tudi dolžniku, zavezal izdati izbrisne pobotnice za vse njihove nepremičnine v zameno za to, da dokončajo gradnjo in izročijo potrebno tehnično dokumentacijo za pridobitev uporabnega dovoljenja. Iz navedenega pa izhaja verjetnost dolžnikovega uspeha v pravdi, zaradi česar je po presoji sodišča prve stopnje dolžnik izkazal verjetnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode s takojšnjo izvršbo. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

8. Višje sodišče uvodoma zgolj kratko ponavlja sedaj že uveljavljeno stališče sodne prakse, da v primerih, ko dolžnik s tožbo izpodbija veljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, kot nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo pa uveljavlja le škodo, ki sicer predstavlja redne posledice izvršbe, šteje, da izguba zastavljenega premoženja v izvršilnem postopku predstavlja nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo v primeru, da je izvršba zaradi neveljavnosti pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa neupravičena. V takem primeru zato presoja verjetnosti izkaza nenadomestljive ali težko nadomestljive škode vključuje tudi presojo verjetnosti, ali bi dolžnik v pravdnem postopku lahko uspel.1 V obravnavanem primeru zato niti ni pravno pomembno, če in ali gre pri sporni nepremičnini za njegov dom.

9. Dalje po presoji pritožbenega sodišča ne drži, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti in da naj bi sodišče zgolj pavšalno povzelo, zakaj je predlog vsebinsko obravnavalo kljub temu, da ga je dolžnik vložil že po izdaji odredbe o prodaji. Nasprotno, navedeno je sodišče prve stopnje dokaj obširno obrazložilo, kar izhaja že iz zgoraj povzetih razlogov sodišča prve stopnje, ki se jim višje sodišče v celoti pridružuje (primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-1298/18). Sodišče mora v postopku tudi samo paziti, da ne krši ustavnih pravic stranke, tudi če se stranka sama na njih ne sklicuje. Vezano namreč ni le na zakon, temveč tudi na Ustavo (125. člen Ustave, 3. člen Zakona o sodiščih).

10. Sodišče prve stopnje je upniku sicer res pritrdilo, da dolžnik ni izkazal objektivnega pogoja za odlog izvršbe, vendar le po 4. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ, ne pa kateregakoli objektivnega pogoja iz tega odstavka. Očitek, da je sodišče prve stopnje kar samo odločilo, da gre za pogoj po 5. točki, je neutemeljen, saj stranka ni dolžna navajati pravilnih pravnih kvalifikacij oziroma zakonskih določil v zvezi s svojim zahtevkom.

11. Kot neutemeljene pritožbeno sodišče presoja tudi trditve, da naj bi sodišče preširoko uporabilo analogijo intra legem glede presoje izpolnjenosti objektivnega pogoja za odlog izvršbe, ker takšne analogije dolžnik ni niti zatrjeval. Kot je višje sodišče že navedlo, mora vsako sodišče paziti na ustavne pravice strank, med njimi na pravico do sodnega varstva. Kadar sodišče v zakonu opazi (protiustavno) pravno praznino,2 jo mora zapolniti z analogijo intra legem oziroma je dolžno zakon ustavno skladno razlagati (prim. VSRS sklep II Ips 290/2016),3 kar pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno storilo. Gotovo namreč namen zakonodajalca ni bil, da hipotekarnemu dolžniku (ki ni obenem tudi osebni dolžnik upnika, temveč je nepremičnine kupil od prvotnega dolžnika, pri čemer jih ni sam zastavil in tudi ni stranka kreditne pogodbe) v primeru, kot je obravnavani, onemogoči odlog izvršbe oziroma pravico do sodnega varstva.

12. Tožba na izstavitev zemljiškoknjižnih dovolil za izbris hipotek seveda ni enaka, zlasti ne po zahtevku, kot tožba na ničnost oziroma neveljavnost pravnega posla iz notarskega zapisa, zato ne gre za procesno situacijo res iudicata. Hipotekarnega dolžnika tudi ni mogoče siliti, da vloži slednjo tožbo - sam namreč ni bil niti udeleženec izvornega pravnega posla (za katerega je vprašljivo, ali je ničen oziroma neveljaven), poleg tega bi za uveljavljanje ničnosti kot tretja oseba moral izkazovati še pravni interes. Pač pa ima za hipotekarnega dolžnika enak učinek, kot za osebnega dolžnika uveljavitev ničnosti oziroma neveljavnosti takšnega pravnega posla, prav izstavitev (zatrjevano obljubljenih) izbrisnih dovoljenj. Tudi če se je dolžnik v prejšnjih predlogih za odlog izvršbe že skliceval na 5. točko prvega 71. člena ZIZ, pa prav tako ne gre res iudicata, saj se je v obravnavanem predlogu za odlog izvršbe dolžnik skliceval na novo dejstvo, t.j. na vložitev nove tožbe pod opr. št. VII Pg 1673/2023, predhodno pa na tožbo VIII Pg 1360/2021 zaradi neveljavnosti pravnega posla oziroma ničnosti notarske listine in spremembe sodne prakse.

13. Tudi višje sodišče zaključuje, da je dolžnik v okviru presoje predloga za odlog izvršbe z zadostno verjetnostjo izkazal svoje možnosti za uspeh v pravdi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki lahko privede do ustavitve predmetnega izvršilnega postopka, posebej ob dejstvu, da je tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 8/2020 z dne 12. 6. 2020 sprejelo stališče, da je pravno veljaven (in iztožljiv) tudi ustni dogovor glede izdaje izbrisnega dovoljenja. Pomembna je tudi zavrnitev predloga za dopustitev revizije upnika. Sodna praksa sicer res ni formalni pravni vir, vendar pa je v konkretnem primeru treba upoštevati, da gre pri omenjenih odločbah za odločbe Vrhovnega sodišča, katerega naloga je prav usklajevanje sodne prakse.

14. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je poseben izraz splošnega načela enakosti iz 14. člena Ustave na področju sodnega in drugega varstva pravic) vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem. Iz te pravice Ustave med drugim izhaja, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake položaje obravnavati enako in dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. V zadevi, ki je v pravnem in dejanskem pogledu v bistvenem enaka, torej ne sme priti do različne odločitve (tako odločba Ustavnega sodišča Up-647/15). Tudi po presoji višjega sodišča je obravnavana zadeva v bistvenem enaka, kot v postopku I P 1848/2018. Več kot očitno je namreč, da v zadevah "C." nastopajo osebe, ki so v bistveno enakem pravnem položaju, saj obveznosti vseh dolžnikov izhajajo iz istega (!) temeljnega obveznostnega razmerja.

15. Končno pa so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da naj ne bi bilo jasno, po katerem standardu verjetnosti naj bi sodišče odločalo. Možna bi bila namreč le dva položaja, in sicer prvi, ko gre za temeljno razmerje med upnikom in dolžnikom kot _potrošnikom_ (konkreten dolžnik kot podizvajalec pa nima položaja potrošnika), ko je presoja možnosti uspeha v pravdi res še manj stroga, kot je to potrebno v obravnavanem primeru (v takih primerih zadostuje, da tožbeni zahtevek zaradi neveljavnosti pogodb in prenehanja hipotek _ni očitno neutemeljen_, glej 3. točko drugega odstavka 71 in peti odstavek 74. člena ZIZ). Uporaba teh določil upniku prima facie nikakor ne bi bila v korist. Kot je v nasprotju s pritožbenim stališčem razbrati iz izpodbijanega sklepa, pa je presoja sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu vendarle širša, zato je iz njega moč razbrati, da je sodišče odločalo na podlagi standarda verjetnosti, po katerem je verjetnost podana, če so razlogi, ki govorijo v prid nekega dejstva močnejši kot razlogi, ki govorijo proti.

16. Sodišče prve stopnje je po presoji višjega sodišča tako pravilno ugotovilo, da je dolžnik izkazal verjetnost uspeha v pravdi, saj je v tožbi _kot bistveno_ trdil, da je bilo tožečim strankam obljubljeno, da bodo prejele bremen proste nepremičnine in da se bodo bremena bank brisala, za kar je predlagal tudi dokaze, iz odločitve Vrhovnega sodišča v sodbi opr. št. II Ips 8/2020 z dne 12. 6. 2020 (prav tako izdani v enih od zadev v zvezi s "C."), pa izhaja, da so dogovori o razbremenitvi nepremičnin veljavni, čeprav so sklenjeni le ustno. Naloga izvršilnega sodišča ni v natančni dokončni opredelitvi do vseh dejstev in dokazov, ki jih dolžnik, še manj upnik, zatrjuje v pravdnem postopku, saj je to predmet slednjega (nenazadnje izvršilni postopek niti nima temu prilagojenih postopkovnih mehanizmov), temveč zgolj v grobi oceni verjetnosti možnosti uspeha v pravdi, zato so končno pravno nepomembni tudi upnikovi pritožbeni očitki, da je izkazana večja verjetnost, da dolžnik v pravdi ne bo uspel. 17. Po pojasnjenem pritožba ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19. Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Prim. VSL Sklep I Ip 121/2018 z dne 7. 2. 2018, VSM Sklep I Ip 817/2017 z dne 21. 11. 2017, VSL Sklep II Ip 2629/2017 z dne 6. 12. 2017, VSM Sklep I Ip 481/2018-2 z dne 22. 8. 2018, VSL Sklep II Ip 392/2020 z dne 3. 10. 2022 in VSL Sklep I Ip 1493/2020 z dne 12. 1. 2021, tako tudi Vukasnović I. v: Konec samovolje bančnih upnikov?, Pravna praksa št. 48/2018. 2 Prim. S. Nerad, Pravna praznina in protiustavna pravna praznina, Pravna praksa, št. 29-30/2010, str. 6 ter 10. točko odločbe US U-I-192/15 z dne 11. 2. 2016 . 3 O zahtevi po ustavnoskladni razlagi zakona glej M. Pavčnik v: M. Pavčnik in A. Novak (ur.), (Ustavno)sodno odločanje, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 73-75.