Jedro

Za odločitev je pomembno le, da je bila reorganizacija v posledici odločitve o skrajšanju poslovanja poslovalnice PE C. dejansko izvedena, niso pa pomembni razlogi, ki so delodajalca gnali v sprejem take odločitve (ali je bila ta sprejeta zaradi pritiskov delavcev v posledici kadrovskih težav - pomanjkanja prodajalcev, kot izpostavlja tožnik, ali pa zaradi upada obiska, kot je navajala toženka). Ob tem je le pripomniti, da je iz povzete izpovedbe zakonitega zastopnika toženke razbrati, da je odločitev o skrajšanju delovnega časa in posledično tudi zmanjšanju števila zaposlenih v skladišču, sprejel na podlagi spleta obeh sklopov okoliščin.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 3. 7. 2023, s katero je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženki, nezakonita in se razveljavi ter da je dolžna toženka tožnika poklicati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu za ves čas od nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi naprej do 15. v mesecu za vsak pretekli mesec izplačati plačo, kot da bi delal, od bruto zneskov plače obračunati in plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, neto razlike pa izplačati tožniku skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške tega delovnega spora (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nesprejemljiv je prvostopni zaključek, da je imela toženka utemeljen in resničen poslovni razlog za podajo odpovedi tožniku, in da ta ni bila podana zaradi nesporazuma med tožnikom in njegovo nadrejeno, zaradi česar se ga je toženka želela znebiti. Razlogi za odločitev nasprotujejo sami sebi, so nejasni in v nasprotju z izvedenimi dokazi ter ne ustrezajo razlogom, navedenim v odpovedi. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka je sodišče storilo s tem, ko ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zlasti zaslišanja predlaganih prič A. A. (pravilno: A. A.) in B. B. (pravilno: B. B.), katerih zaslišanje je bilo nujno potrebno za razjasnitev dejanskega stanja. Ker svoje odločitve sploh ni obrazložilo in ni navedlo, katerih predlaganih dokazov ni izvedlo, to ne zadošča za obrazloženo zavrnitev dokaznih predlogov, s čimer je poseženo tudi v tožnikovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Sicer pa je tožnik oba dokazna predloga ustrezno substanciral in zanju podal potrebne podatke za vabljenje. Sodišče bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi že na podlagi dejstva, da je toženka tako v času podaje odpovedi kot tekom postopka na prvi stopnji zaposlovala delavce na delovnem mestu skladiščnik praktično po vseh regijah v Sloveniji, tožniku pa kljub potrebi po delu iz njegovega delokroga ni ponudila nobenega od razpisanih delovnih mest (smiselni pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava). Odpoved je po prepričanju tožnika nezakonita tudi zaradi navedbe v njej, da toženka tožniku odpoveduje pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 2. 2019 za delovno mesto vodja skladišča v PE C., čeprav je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu vodja skladišča v PE C. _oz. v mreži poslovnih enot podjetja_. Četudi bi torej prišlo do odločitve o skrčenju poslovanja poslovalnice PE C., to glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi še ne predstavlja razloga za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga glede na opis tožnikovega delovnega mesta. Odpoved je tudi iz tega razloga nezakonita. Toženka bi ob preverjanju pogojev za odpoved morala presojati celotno podjetje in vse poslovne enote, ne le PE C. Ob tem se sodišče sploh ni ukvarjalo z okoliščinami glede kraja opravljanja dela, zato sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Toženka bi morala izkazati poslovni razlog za celotno toženko in ne le za posamezno PE, in potem možnost zaposlitve tožnika iskati znotraj celotne mreže poslovnih enot, da bi se lahko govorilo o zakonito podani odpovedi. Ponudba nove pogodbe o zaposlitvi res ni obveza delodajalca, vendar bi jo bilo z njegove strani za pričakovati, v kolikor ne bi bilo delodajalcu do tega, da se tožnika znebi; pasivnost toženke v tej smeri potrjuje tožnikove navedbe, da razlog za podajo odpovedi ni bil poslovni razlog. Glede obstoja poslovnega razloga toženka v odpovedi navaja le, da naj bi prišlo v letih 2022 in 2023 do zmanjšanja obiska v PE C. Manjši obisk poslovalnice pa ne pomeni hkrati manjšega prometa, ki se v odpovedi sploh ni navajal, in ne more predstavljati poslovnega razloga za podajo odpovedi, saj ni jasno, kako naj bi manjši obisk vplival na reorganizacijo in racionalizacijo delovnega procesa. V odpovedi se tudi nikjer ne omenja težav s kadrom oz. njegovega pomanjkanja, o čemer je direktor prav tako izpovedoval, vendar so se takšne navedbe pričele pojavljati kasneje, ko je tožnik izpostavil, da je do skrajšanja delovnega časa prišlo v posledici pomanjkanja delavcev zaradi pričetka letnih dopustov, šlo pa je zgolj za začasno stanje. Domnevno manjši promet se je kot razlog reorganizacije pričel navajati šele kasneje, kar pa je prepozno. V sodnem postopku se preverja zakonitost podane redne odpovedi, zato ni dopustno, da se potem v sodnem postopku celo z zaslišanjem strank ali prič nadomešča pomanjkljivosti navajanja razlogov v sami odpovedi. V okviru smiselnega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja tožnik izpostavlja, da je bil razlog za prehod na skrajšani delovni čas povsem drugačen, saj je toženka že pred začetkom dopustov v letu 2023 iskala novega prodajalca. Zaradi pritiska zaposlenih, ne pa zaradi slabega obiska ali odločitve direktorja, je prišlo do skrajšanega delovnega časa, razlog za katerega torej ni bil v manjšem obisku. Sporočilo oz. obvestilo strankam, ki kot meseca, v katerih se skrajša delovni čas, izrecno določa julij in avgust, jasno kaže na začasnost takega ukrepa. Četudi je kasneje skrajšani delovni čas ostal, to za presojo okoliščin v času tožnikove odpovedi ni relevantno. Po prepričanju tožnika toženka tako ni ustrezno izkazala zakonitosti podane odpovedi, zato je potrebno tožnikovemu zahtevku ugoditi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izpostavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami). Tožbeni zahtevek je zavrnilo na podlagi presoje, da je pri toženki obstajal resničen in utemeljen poslovni razlog za podajo odpovedi tožniku, ki ni izviral iz nesporazuma med tožnikom in njegovo nadrejeno oziroma iz želje toženke, da se tožnika znebi.

7. Neutemeljena je pritožbena graja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, predvsem opravilo zaslišanja predlaganih prič A. A. (pravilno: A. A.) in B. B. (pravilno: B. B.), svoje odločitve pa tudi ni ustrezno obrazložilo. S tako pritožbeno grajo tožnik smiselno uveljavlja bistveno kršitev procesnih določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza, če je ta bodisi: nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno; bodisi popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaznega predloga ima torej sodišče prve stopnje le tedaj, ko so za njeno uporabo podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi (nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza) obstajajo, mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe.1 Tožnik je v obravnavani zadevi dokazna predloga po zaslišanju prič, katerih neizvedbo graja v pritožbi, predlagal v prvi pripravljalni vlogi, vendar ne poimensko, temveč po njuni vlogi oziroma funkciji pri toženki. Zaslišanje vodij PE D. in PE E., katerih podatke naj sporoči toženka, je predlagal s skopotrditveno podlago, v okviru katere je omenjal, da je toženka v času podaje odpovedi tožniku iskala skladiščnika v PE D. Na splošno za vse z njegove strani predlagane priče pa je pavšalno navajal, da naj bi jim bilo poznano stanje in delovanje toženke in njen odnos do tožnika. Toženka je ažurno sporočila imena navedenih dveh prič (B. B. in A. A.), ob tem pa izrecno izpostavila, da ne oporeka dejstvu, da je v navedenih poslovnih enotah (PE D. in PE E.) imela razpisano prosto delovno mesto "skladiščnik" in objavljen oglas za zaposlitev, druga dejstva pa jima (glede na to, da gre za vodji drugih PE) niso poznana. Iz tega razloga (in ker je dokazni predlog nesubstanciran), je toženka zaslišanju navedenih dveh prič izrecno nasprotovala kot nepotrebnemu. Tožnik kljub jasno izraženemu pomisleku toženke v smotrnost izvedbe teh dokazov, dodatne utemeljitve predloga po zaslišanju predlaganih vodij drugih dveh PE ni podal. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi neizvedbo vseh predlaganih dokazov pojasnilo s skopo obrazložitvijo, da je izvedlo le predlagane dokaze, ki so bili ustrezno substancirani in zanje podani ustrezni podatki (ime, priimek in naslov). Le-ta pa je bila za tožnika očitno dovolj izčrpna, da je iz nje znal razbrati, zaslišanje katerih prič je sodišče prve stopnje zavrnilo (B. B. in A. A., kar je sicer grajal že ob koncu obravnave na prvi stopnji), čeprav ju je v pritožbi ponovno napačno poimenoval. Iz skope obrazložitve sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo dokazov je tako vendarle mogoče razbrati ustavnopravno dopustne razloge za zavrnitev predloga po zaslišanju navedenih dveh prič (nepotrebnost, ker je dejstvo zaposlovanja skladiščnikov v drugih PE toženka izrecno priznavala; smiselno, glede na neprerekan ugovor toženke, pa tudi neprimernost teh dokazov, ker gre za vodji drugih PE in ne "tožnikove" PE C., katerima druga dejstva v zvezi z odpovedjo tožniku v PE C. po naravi stvari niso poznana oz. ne morejo biti poznana).

8. Slediti ni mogoče niti pavšalni pritožbeni graji, da prvostopni razlogi za odločitev nasprotujejo sami sebi, so nejasni in v nasprotju z izvedenimi dokazi (s čimer tožnik smiselno izpostavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj takih nasprotij v izpodbijani sodbi sodišče druge stopnje ni zasledilo, vsebina izvedenih dokazov o odločilnih dejstvih pa je bila v prvostopni sodbi verodostojno in dosledno povzeta. Pritožbeni očitek, da razlogi za odločitev ne ustrezajo razlogom, navedenim v odpovedi, že meri na zmotno uporabo materialnega prava, neobstoj tega pritožbenega razloga pa bo še podrobneje pojasnjen v nadaljevanju.

9. Tožniku je bila 3. 7. 2023 podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da toženka tožniku odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno dne 1. 2. 2019, za delovno mesto "vodja skladišča v PE C." iz poslovnega razloga. Čeprav je imel tožnik v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 2. 2019 (priloga A2) navedeno, da se le-ta sklepa za delo na delovnem mestu vodja skladišča v PE C. _oz. v mreži poslovnih enot podjetja_, je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da naj bi bila izpodbijana odpoved nezakonita že zgolj zaradi navedbe v njej, da toženka tožniku odpoveduje pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 2. 2019 za delovno mesto vodja skladišča v PE C., brez dostavka, _"oz. v mreži poslovnih enot podjetja"_. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, je bila med strankama sklenjena (le ena) pogodba o zaposlitvi z dne 1. 2. 2019. Ta je bila nesporno sklenjena za delovno mesto vodje skladišča. V njej je bil določen tudi kraj opravljanja dela (v PE C. oz. v mreži poslovnih enot podjetja). Čeprav je toženka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delo, ki ga je dejansko opravljal (delo vodje skladišča v PE C.), ne pa tudi glede na kraj opravljanja dela, kjer bi delo vodje skladišča upoštevaje dikcijo pogodbe o zaposlitvi lahko prav tako opravljal (v mreži poslovnih enot podjetja), je zmotno pritožbeno stališče, da bi bila izpodbijana odpoved lahko nezakonita že iz tega razloga. Taka posledica bi jo namreč utegnila zadeti le v primeru, če bi pri toženki kjerkoli na navedenih lokacijah v mreži poslovnih enot podjetja imeli potrebo po delu vodje skladišča, pa tožnika nanj ne bi razporedili. Toženka je že v odgovoru na tožbo izrecno izpostavila, da potrebe po takem delu pri njej niti v drugih poslovnih enotah niso imeli oz. nimajo (list. št. 6 spisa), kar je v svoji izpovedbi kot stranka odločno potrdil tudi zakoniti zastopnik toženke. Tožnik v postopku na prvi stopnji nasprotnega na nobenem mestu ni zatrjeval. V pritožbi sicer pravilno izpostavlja, da bi toženka ob preverjanju pogojev za odpoved morala presojati celotno podjetje in vse poslovne enote, ne le PE C., spregleda pa, da je toženka že v postopku na prvi stopnji navedla, da je to storila, tožnik pa tega ni prerekal. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da se sodišče sploh ni ukvarjalo z okoliščinami glede kraja opravljanja dela, saj je vprašanje prostega delovnega mesta vodje skladišča kjerkoli pri toženki, torej na katerikoli lokaciji v celotni mreži poslovnih enot podjetja, sodišče prve stopnje dovolj izčrpno raziskalo in svoje ugotovitve ter zaključke pojasnilo v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

10. Že sodišče prve stopnje je glede na navedbe tožnika, s katerimi je uveljavljal nezakonitost odpovedi, le-temu materialnopravno pravilno pojasnilo, da mu toženka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto, tudi če bi z drugim ustreznim delovnim mestom razpolagala. Take obveznosti v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga namreč ZDR-1 (za razliko od predhodnega Zakona o delovnih razmerjih) delodajalcu ne nalaga več. Slednje v pritožbi sicer izrecno priznava tudi tožnik z navedbo, da ponudba nove pogodbe o zaposlitvi res ni obveza delodajalca. Zavzemanje tožnika, da bi bilo ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca vendarle za pričakovati, v kolikor ne bi bilo delodajalcu do tega, da se ga znebi, ter da pasivnost toženke v tej smeri potrjuje tožnikove navedbe, da razlog za podajo odpovedi ni bil poslovni razlog, je nepravilno, izkustveno logično nesprejemljivo in z vidika delodajalca nepravično. Po vsem obrazloženem je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi bila izpodbijana odpoved nezakonita že na podlagi dejstva, da je toženka v času odpovedi in tekom postopka na prvi stopnji zaposlovala delavce na drugem delovnem mestu skladiščnik, ki ga tožniku ni ponudila.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena graja prvostopne presoje, da je toženka uspela dokazati utemeljen in resničen poslovni razlog. Tožnik sicer pravilno izpostavlja, da se v sodnem postopku preverja zakonitost podane redne odpovedi ter da ni dopustno v sodnem postopku nadomeščati pomanjkljivosti razlogov v sami odpovedi, vendar se tega toženka v obravnavani zadevi niti ni posluževala. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2023 je kot razlog za odpoved navedla organizacijske, tehnološke in strukturne razloge, zaradi česar je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Kot dejanski razlog za odpoved je navedla zmanjšanje obsega poslovanja poslovalnice (skrajšan obratovalni in delovni čas), zaradi česar se je zmanjšala potreba po opravljanju dela delavcev; tožnikovo delo vodje skladišča v PE C. se je prerazporedilo na vodjo PE C. (vodenje skladišča), ostala skladiščna dela pa na preostala zaposlena skladiščna delavca. Pri navedenem dejanskem razlogu za odpoved (skrajšan delovni čas), ki je pripeljal do reorganizacije, je toženka verodostojno vztrajala ves čas postopka. Pomenljivo je, da ga je dejansko priznaval tudi tožnik, ki je prav tako izrecno navedel, da je pri toženki prišlo do skrajšanja delovnega časa. Stranki se tako razhajata le glede razlogov, zaradi katerih se je toženka odločila za skrajšanje delovnega časa konkretne poslovalnice PE C., saj tožnik navaja težave s kadrom oz. njegovo pomanjkanje, da je do skrajšanja delovnega časa prišlo v posledici pomanjkanja delavcev zaradi pričetka letnih dopustov, šlo pa je zgolj za začasno stanje. Čeprav je toženka kot razlog za skrajšanje delovnega časa navajala manjši obisk poslovalnice PE C. in tekom postopka tudi posledično manjši promet, slednje na utemeljenost in zakonitost tožniku podane odpovedi nima nobenega neposrednega vpliva. Dejstvo, ki je med strankama nesporno, je namreč skrajšanje poslovanja poslovalnice PE C. oz. zmanjšanje obsega poslovanja poslovalnice (prej od 9. do 19. ure, po 3. 7. 2023 od 9. do 17. ure), na tem pa je toženka temeljila zmanjšanje potrebe po opravljanju dela delavcev in s tem prenehanje potrebe po delu tožnika ter posledično reorganizacijo (prerazporeditev njegovega dela na ostale zaposlene v PE oz. v skladišču le-te). Ker je navedeno po vsem pojasnjenem toženka uspela dokazati, so za odločitev nerelevantni začetni oz. izvorni razlogi, zaradi katerih je do nespornega skrajšanja obratovalnega in delovnega časa poslovalnice sploh prišlo. Dokazni postopek na prvi stopnji je tudi pokazal, da ni šlo za začasni ukrep, saj je bil obseg poslovanja konkretne poslovalnice tudi ves čas postopka na prvi stopnji nespremenjen, česar tožnik ne prereka. Po vsem obrazloženem je nerelevantno pritožbeno polemiziranje, ali manjši obisk poslovalnice pomeni hkrati tudi manjši promet ali ne. Sicer pa mora v skladu z ustaljeno sodno prakso delodajalec dokazati, da je odpovedni razlog resničen in ne zgolj navidezen. Kaj so bili razlogi, ki so delodajalca gnali v sprejem takšnih organizacijskih sprememb in ali so se izkazali za utemeljene, je stvar poslovnih odločitev delodajalca, ki ne morejo biti predmet sodne presoje, pa čeprav te razloge delodajalec zapiše v obrazložitvi odpovedi.2

12. Iz že nakazanih razlogov je neutemeljena tudi smiselna pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v okviru katere tožnik ponovno izpostavlja, da je bil razlog za prehod na skrajšani delovni čas povsem drugačen, saj je toženka že pred začetkom dopustov v letu 2023 neuspešno iskala novega prodajalca. Kot že zgoraj pojasnjeno, je za odločitev pomembno le, da je bila reorganizacija v posledici odločitve o skrajšanju poslovanja poslovalnice PE C. dejansko izvedena, niso pa pomembni razlogi, ki so delodajalca gnali v sprejem take odločitve (ali je bila ta sprejeta zaradi pritiskov delavcev v posledici kadrovskih težav - pomanjkanja prodajalcev, kot izpostavlja tožnik, ali pa zaradi upada obiska, kot je navajala toženka). Ob tem je le pripomniti, da je iz povzete izpovedbe zakonitega zastopnika toženke razbrati, da je odločitev o skrajšanju delovnega časa in posledično tudi zmanjšanju števila zaposlenih v skladišču, sprejel na podlagi spleta obeh sklopov okoliščin (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v točki 9).

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP krije sam svoje stroške pritožbe.

1 Tako tudi VS RS sklep VIII Ips 144/2013 z dne 10. 12. 2013. 2 Tako VDSS v sodbi Pdp 126/2023 z dne 13. 7. 2023.