Jedro

Določbo 73. člena ZTLR je treba razumeti v sklopu celotnega instituta posestnega varstva, katero je prvenstveno naravnano na varovanje obstoječe dejanske oblasti nad stvarmi. Ni utemeljeno zaradi specifičnega posestnega "status", ki ga daje 73. člen tistim dedičem, ki dejanske oblasti nad stvarjo nimajo (in prav zato, ker je nimajo), odrekati varstva tistemu, ki je imel tako pred zapustnikovo smrtjo kot po njej, dejansko oblast nad stvarjo in mu to posest v njeni dotedanji vsebini in intenziteti celo onemogočati. Iz povedanega izhaja, da gre v razmerju med dedičem, ki ima le posest po 73. členu ZTLR in med dedičem, ki ima hkrati stvar tudi v dejanski oblasti, slednjemu (močnejše) posestno varstvo. S svojo odločitvijo, ko je v škodo močnejše posesti zavarovalo šibkejšo, pa je prvostopno sodišče tudi kršilo tožnikovo ustavno pravico do zasebnosti ter pravico do nedotakljivosti stanovanja, katera je opredeljena kot posebna človekova pravica v sklopu ustavnega varstva človekove zasebnosti (35. in 36. člen Ustave).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. tč. izreka) tako spremeni, da se sedaj glasi: "Tožene stranke V. L. ml., ; J. L.; F. L.; A. L.; J. P. so motili tožnika F. V. J. v mirni in neposredni posesti nepremičnine - dvosobno stanovanje v hiši ...., s tem, da se 22. - 24.11.1996 po vstopu v stanovanje zaradi popisa zapuščine niso hoteli odstraniti ter tako preprečile redno in nemoteno uporabo nepremičnine - stanovanje v hiši ....

Toženim strankam osebno ali komurkoli drugemu po njihovem naročilu se prepoveduje v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem ali z naročili takega ravnanja drugim posegati v tožnikovo mirno posest nepremičnine in sicer stanovanje v ...., last pokojne L. M., da ne bo izvršbe.

Tožene stranke morajo tožeči stranki nerazdelno povrniti njene pravdne stroške v znesku 73.628,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.11.1998 do plačila, v roku 15 dni." Tožene stranke morajo tožeči stranki nerazdelno povrniti njene pritožbene stroške v znesku 57.890,00 SIT v roku 15 dni.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje najprej vzelo na znanje umik tožbe zoper prvega toženca J. L. in sedmega toženca A. L. in glede njiju postopek končalo (točka I. izreka). Sicer pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je terjal ugotovitev, da so toženci (razen prvega in sedmega) motili tožnika v njegovi mirni in neposredni posesti nepremičnine - dvosobnega stanovanja v hiši ..., s tem, da se 22. do 24.11.1996 po vstopu v stanovanje zaradi popisa zapuščine niso hoteli odstraniti ter tako preprečili redno in nemoteno uporabo stanovanja. Zavrnjen je tudi prepovedni del zahtevka, po katerem naj se toženim strankam osebno ali komurkoli drugemu po njihovem naročilu prepove v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem ali z naročili takega ravnanja, drugim posegati v tožnikovo posest stanovanja. Posledično je zavrnilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženim strankam plačati njihove pravdne stroške v znesku 123.878,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti zavrnilnemu delu sklepa se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa. Po prepričanju pritožnika sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in je v taki meri pomanjkljiva, da ne omogoča njenega preizkusa. Pritožnik kot soposestnik nepremičnine s pokojno pred njeno smrtjo ni v pogledu posesti stanovanja v enakem položaju kot ostali dediči, ki so po opravljenem popisu predmetov v stanovanju brez vsake pravne podlage ostali in se od tam odstranili šele po nekaj dnevih. O tem odločilnem vprašanju se sodba ne izjasni.

Napačna uporaba materialnega prava pa po pritožnikovo izhaja iz nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj je sodišče zavrnilo dokaze z zaslišanjem prič, ki bi potrdile bivanje tožnika v stanovanju še pred smrtjo pokojne in ki mu daje status, katerega so toženci motili. Tožnik je edini dedič pokojne, saj je njen oporočni dedič. Tožene stranke so samo sorodniki pokojne zapustnice in v primeru oporočnega dedovanja imajo lahko poleg oporočnih dedičev status dedičev le nujni dediči, kot to določa 25. člen Zakona o dedovanju. Vsakršno sklicevanje sodišča na določila ZTLR glede posesti dedičev je očitna kršitev materialnega prava. Glede na to, da so tožene stranke celo same po določenem času prenehale z motitvenimi dejanji, so očitno spoznale, da ravnajo protipravno in v nasprotju z načeli poštenosti in morale.

Sklep pa tudi ne vsebuje obrazložitve o stroških, saj ne pojasni, na kakšni podlagi so bili stroški odmerjeni, v kakšnem delu in za kakšna opravila, zaradi česar sklepa ni mogoče preizkusiti.

Pritožba je utemeljena.

Ne drži pritožbena trditev, da se prvostopno sodišče ni izjasnilo o bistveni dejanski okoliščini in sicer, da je imel tožnik predmetno nepremičnino v soposesti s pokojnico že pred njeno smrtjo, saj v izpodbijanem sklepu prvostopno sodišče dokazno zaključi, da je tožnik po smrti zapustnice dejansko oblast nad stanovanjem imel. Zato so pritožbene navedbe tožeče stranke glede njegovega prebivanja v stanovanju še v času življenja zapustnice, ko naj bi živela v izvenzakonski skupnosti, odveč. Izpodbijani sklep torej ima razlog o odločilnem dejstvu, zaradi česar ga je tudi mogoče preizkusiti, kar pomeni, da ni podana očitana bistvena kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Nadaljnje pritožbene navedbe, da so toženci kot sorodniki pokojne po opravljenem popisu brez vsake pravne podlage v stanovanju ostali in se od tam odselili šele po nekaj dnevih in ker v stanovanju pred zapustničino smrtjo niso živeli, ne morejo biti v enakem položaju kot tožnik, pa ni mogoče uvrstiti v nobeno izmed procesnih kršitev pravil pravdnega postopka, kamor jo je v svoji pritožbi umestil pritožnik (kršitev 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77), pač pa bi jo moral uveljavljati kot pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Da pa je v obravnavanem primeru prvostopno sodišče s tem, ko tožniku ni nudilo posestnega varstva iz razloga, ker so s trenutkom zapustničine smrti toženci kot dediči po členu 73 ZTLR tudi postali posestniki oziroma soposestniki stanovanja, pri čemer tožnika kot soposestnika iz posesti niso izključili (člen 80 ZTLR), materialno pravo zmotno uporabilo, se strinja tudi pritožbeno sodišče. Člen 73 ZTLR sicer res določa, da dedič postane posestnik v trenutku zapustnikove smrti, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo (pri čemer ne razlikuje oporočnih in zakonitih dedičev), vendar je za obravnavano situacijo, ko je en dedič pred smrtjo zapustnika stanovanje posedoval skupaj z zapustnikom, ostali dediči pa ne, citirano določilo zmotno uporabilo. Določbo 73. člena ZTLR je treba razumeti v sklopu celotnega instituta posestnega varstva, katero je prvenstveno naravnano na varovanje obstoječe dejanske oblasti nad stvarmi. Ni utemeljeno zaradi specifičnega posestnega "status", ki ga daje 73. člen tistim dedičem, ki dejanske oblasti nad stvarjo nimajo (in prav zato, ker je nimajo), odrekati varstva tistemu, ki je imel tako pred zapustnikovo smrtjo kot po njej, dejansko oblast nad stvarjo in mu to posest v njeni dotedanji vsebini in intenziteti celo onemogočati. Iz povedanega izhaja, da gre v razmerju med dedičem, ki ima le posest po 73. členu ZTLR in med dedičem, ki ima hkrati stvar tudi v dejanski oblasti, slednjemu (močnejše) posestno varstvo. Za obravnavani primer pa je potrebno še posebej poudariti, da je zapuščinsko sodišče očitno dedno pravico tožencev, torej tudi njihov materialnopravni položaj, štelo za manj verjetno od tožnikove, saj je tožence kot zakonite dediče napotilo na pravdo zoper tožnika kot oporočnega dediča, da dokažejo neveljavnost oporoke zapustnice v korist tožnika. S svojo odločitvijo, ko je v škodo močnejše posesti zavarovalo šibkejšo, pa je prvostopno sodišče tudi kršilo tožnikovo ustavno pravico do zasebnosti ter pravico do nedotakljivosti stanovanja, katera je opredeljena kot posebna človekova pravica v sklopu ustavnega varstva človekove zasebnosti (35. in 36. člen Ustave). Sicer pa je potrebno še pojasniti, da tudi v primeru, če ne bi šlo za različni kvaliteti sicer hkratne uzakonjene posesti na isti stvari, tožniku v obravnavanem primeru posestne zaščite ne bi bilo mogoče odreči, saj so si dediči, pa čeprav soposestniki po členu 73 ZTLR dejansko sooblast nad stanovanjem vzeli nasilno in s tem protipravno (s tem da ga niso hoteli po opravljenem uradnem dejanju zapustiti), namesto da bi, če so že menili, da so do tega upravičeni, od tožnika, ki je tudi dedič, s tožbo zahtevali, da jim izroči stvar v soposest. Ker je torej pritožba utemeljeno opozorila, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je pritožbeno sodišče po 4. točki 373. člena ZPP/77 spremenilo odločitev prvostopnega sodišča in tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo, saj je bilo relevantno dejansko stanje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljeno.

Ker je torej pritožbeno sodišče odločbo spremenilo, je v skladu z drugim odstavkom 166. člena ZPP/77 odločilo o stroških vsega postopka. Ker je tožeča stranka v pravdi zmagala, so ji po prvem odstavku 154. člena ZPP/77 tožene stranke dolžne povrniti njene pravdne stroške, nastale tako pred prvostopnim kot pred pritožbenim sodiščem. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi specificirane prijave stroškov v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Odmera stroškov je razvidna iz obeh predloženih stroškovnikov tožeče stranke, pri čemer znašajo stroški prvostopnega postopka 73.628,00 SIT, pritožbenega postopka pa 57.890,00 SIT.