Jedro

Negativne posledice ki presegajo omejitve pripora, ki so neizogibno povezane z odvzemom svobode, utemeljujejo enotno odmero odškodnine in ne odmere za dan prekomernega trpljenja, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo celotno vtoževano obdobje, ne pa posameznih dni. Neutemeljena je pri tem navedba, da sodišče ni ustrezno upoštevalo drugih možnosti, ki jih je toženka zagotavljala, da bi ublažila vpliv negativnih okoliščin na prestajanje kazni. Glede možnosti bivanja izven sob je tako utemeljeno navedlo, da je tožnik znaten del tega časa lahko preživel le na hodniku, ki je bil namenjen uporabi večjega števila pripornikov, torej se tožnikov prostor za gibanje, ki ga je lahko preživel na skupnem hodniku, ni bistveno povečal, oziroma se njegove bivanjske razmere, če je šel iz sobe na hodnik, niso izboljšale. Okoliščina v zvezi z bivanjem izven sobe zato nima takšne teže, kot ji jo daje toženka, oziroma ni moč šteti, da je toženka s to okoliščino ustrezno nadomestila pomanjkanje prostora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki (tožniku) znesek 1.300 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2020 do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da jih nosi tožnik v deležu 80% in toženka v deležu 20% (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi v I. točki izpodbijane sodbe s stroškovno posledico.

Toženka uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje ter navaja, da bi moral tožnik, da bi sodišče lahko odločilo o sporu, ponuditi ustrezno trditveno podlago. Tožniku ni uspelo dokazati, da je izključno zatrjevani škodni dogodek, konkretno pomanjkanje osebnega prostora in povečana poletna temperatura, vplival na njegovo stanje oziroma povečal škodo. Škoda naj bi mu nastala zlasti, gledano kot celota, zaradi drugih dejavnikov, ki jih sodišče ni štelo za dokazane. Premajhen osebni prostor in visoka vročina v poletnih mesecih sta bila le del celote neugodnih vplivov, tožnik, zaslišan kot stranka, pa ni izpostavil le premajhnega prostora in visoke vročine kot glavnih razlogov nastanka škode, kot je to mimo izvedenega dokaza ugotovilo sodišče v 18. točki. Izpovedal je, da spomladi ni bilo vroče, vroče je bilo samo poleti. V nasprotju s to izpovedjo je sodišče ugotovilo, da je kršitev toženke podana tudi v času od 1. aprila do 21. junija 2000, ko je tožnik izključil vpliv vročine, izpostavil pa druge okoliščine, ki jih sodišče ni prepoznalo kot kršitve. Kvadratura sama zase v okoliščinah konkretne zadeve ne predstavlja protipravnega ravnanja toženke. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je obremenjena z bistveno kršitvijo določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo kršitev v obdobju od 28. 5. 2020 do 31. 5. 2020, saj je imel tožnik v sobi v tem času na voljo 4,157 m2, tako da do kršitve niti v smislu 3. člena EKČP ni prišlo. Gre za čas, ko tožnik ni izpostavljal visokih temperatur kot dejavnika, ki bi imel posledice na normalne okoliščine prestajanja pripora. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo in kršilo pravila postopka, ko je sodbo oprlo na dodatne neugodne vplive (temperature), ki jih tožnik, zaslišan kot stranka, za to obdobje ni zatrjeval. Prav tako ni prišlo do kršitve v obdobju od 1. 6. do 21. 6. 2022, ko je imel tožnik sedem dni na razpolago 3,0868 m2 (prav: 3,068 m2) in nato v nadaljnjih trinajstih dneh 3,0868 m2 (prav: 3,835 m2). V tem obdobju tožniku ni uspelo dokazati nobenih vplivov, ki bi lahko vplivali na pogoje prestajanja pripora, vročine ni izpostavil kot okoliščine, ki bi vplivala na neugodne razmere. Izostala je tudi materialnopravna ocena o tem, ali bivanje na 3,0868 m2 pomeni kršitev, za katero odgovarja toženka. Upoštevati bi bilo treba dolžino obdobja, ki je krajše, ter druge možnosti, ki jih je toženka zagotavljala, da bi ublažila vpliv negativnih okoliščin na prestajanje kazni, ki jih toženka v pritožbi povzema.

Ni mogoče ugotoviti, da je toženka pri tožniku prekoračila mejo dopustnosti, da je pri njemu povzročila trpljenje, ki presega stopnjo trpljenja v normalnih okoliščinah prestajanja kazni. Sodišče od toženke zahteva izpolnitev dodatnih, višjih kriterijev zagotavljanja ugodja pripornikom. Do kršitev ni prišlo niti objektivno niti pogoji bivanja v priporu pri tožniku niso povzročili intenzivnejših duševnih bolečin, saj sodišče ni ocenilo vseh pri tožniku nastalih okoliščin, s katerimi bi lahko omilil negativne posledice. Sodbo je enostransko oprlo na pogoje, ki niso bili niti zatrjevani in na materialnopravno presojo zadostnosti površine sobe, ki je odpadla na tožnika. Sodba je pomanjkljivo obrazložena tudi ob dejstvu, da je tožnik brezdomec, ki ima višji prag tolerance glede pogojev bivanja. Izpovedal je tudi, da ima fobijo pred zaprtimi prostori. Sodišče tudi ni ovrednotilo dejstva, da je tožnik odvisnik, kar je izpovedal na zaslišanju. Toženki ni mogoče očitati nobenih opustitev, saj je tožnik ni seznanil s kakršnokoli škodo v nepremoženjski sferi, ki jo je doživljal, in je zato vsaj soodgovoren za njen nastanek.

V obdobju od 21. 6. do 31. 8. 2020 je bilo poletje, vendar toženka meni, da do nobenih kršitev z njene strani ni prišlo. Toženka je v tem obdobju tožniku zagotavljala 3,835 m2 osebnega prostora in le pet dni 3,068 m2. Standardi ne smejo nastopati kot absolutni in manjša odstopanja od teh sama po sebi še ne pomenijo nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Toženka se sklicuje na sodbo II Ips 88/2017. Toženka meni, da pri tožniku ni povzročila duševnih bolečin, ki bi bile posledica bivalnih in namestitvenih razmer, storila ni nobene kršitve. Nepremoženjska škoda je poudarjeno nastala zaradi tožnikovega doživljanja sebe v odnosu z drugimi priporniki, kar je izpovedal, sodišče pa tega ni ovrednotilo. Tožnik se nikoli ni pritožil zaradi prostorske stiske, vročine ali slabega zraka, zato toženki ni bila dana možnost, da se seznani s tožnikovim doživljanjem pripora in se ji omogoči, da stori, kar se v danih okoliščinah da storiti. Sodišče tudi ni upoštevalo realnega (blago)stanja družbe, v kateri živimo. Sodišče se ni opredelilo do temperature, ki naj bi vplivala na doživljanje vročine v tožnikovi premoženjski sferi, zato sodbe ni mogoče preizkusiti.

Sodišče je napačno in nepopolno presodilo, da so prostorska stiska, ki v vseh obdobjih pripora ni materialnopravno pravilno ugotovljena, oteženo gibanje po sobi, ki ga tožnik, zaslišan kot stranka, ni izpostavil, in poletne temperature, ki jih ni mogoče ugotoviti za obdobje pred koncem meseca junija 2020, pri tožniku povzročili intenzivnejše duševne bolečine, torej večje od bolečin, ki so mu jih zadali priporniki. Sodišče ni upoštevalo, da tožnik o trpljenju toženke ni seznanil. Tudi ni ocenilo tožnikove izpovedi, da se je v priporu grozno počutil zaradi nasilja sopripornikov. Glede na vse možnosti in storitve, ki jih je toženka zagotavljala tožniku v obdobju prestajanja pripora, je ni mogoče obsoditi, ker tožniku ni zagotavljala hladnega zraka v času poletja.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tem postopku vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin, ki jih je trpel zaradi nedopustnega posega v osebnostne pravice zaradi neustreznih (bivalnih) razmer v priporu, ki ga je prestajal v času od 29. 3. 2020 do 31. 8. 2020, to je 156 dni.

6. Sodišče prve stopnje je za presojo protipravnosti oziroma odškodninske odgovornosti države pravilno uporabilo materialno pravo. Utemeljenost tožbenega zahtevka je presojalo med drugim na podlagi določb Ustave RS, tudi 21. člena, ki zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravnih postopkih, prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni. Bistvo odvzema prostosti je omejitev posameznikove svobode, torej pravic, ki so z njo neločljivo povezane. Kadar omejitev svobode te preseže, preseže tudi dopusten prag in prestopi na protipravno stran, ki pripelje do odškodninske odgovornosti države. Sodišče prve stopnje je kot izhodišče za presojo protipravnosti pravilno upoštevalo standard Evropskega odbora za preprečevanje mučenja Sveta Evrope (CPT) o minimalni površini na zapornika (7 m2), ki ni obvezujoč, kaže pa na smer odločanja ESČP, kakšen prostor naj bi imel pripornik oziroma zapornik na voljo, da ne bi prišlo do kršitve njegovih osebnostnih pravic. Poleg tega je sodišče upoštevalo tudi Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (Pravilnik). Pravilnik sicer ne določa velikosti prostorov, ki naj bi bili na voljo priporniku, a je sodišče pravilno navedlo, da ni videti tehtnih razlogov za razlikovanje med priporniki in zaporniki glede kvalitete namestitve, zlasti ob dejstvu, da so tako priporniki kot tudi obsojenci v isti stavbi in je bivalni kriterij iz Pravilnika uporabljiv tudi za položaj pripornika. Ta v 17. členu določa, da je površinski standard v večposteljni sobi 7 m2 površine na obsojenca. Nadalje je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi izhajalo iz pristopa ESČP, ki upošteva vse okoliščine, v katerih posameznik biva. ESČP tako meni, da močna domneva o kršitvi 3. člena EKČP nastane, ko je osebni prostor, ki je namenjen pridržani osebi v skupinski sobi, manjši kot 3 m2, gre pa za izpodbojno domnevo in mora toženka dokazati, da so obstajali dejavniki, ki so lahko ustrezno nadomestili premalo dodeljenega osebnega prostora. V primerih, ko je posamezniku zagotovljeno 3 do 4 m2 osebnega prostora, bo kršitev 3. člena ugotovljena, če je prostorski dejavnik povezan z drugimi vidiki neprimernih bivalnih razmer. Ko ima pridržana oseba na voljo več kot 4 m2 osebnega prostora v skupinski sobi, pa ostane za presojo primernost drugih vidikov bivalnih razmer med pridržanjem (druge neustrezne razmere), pri presoji je pomembno, ali imajo pridržane osebe možnost normalnega gibanja po sobi. Sodna praksa, vključno z odločbo VSRS II Ips 88/2017, na katero v pritožbi opozarja tudi toženka, ni postavila togih pravil za presojo. Upoštevati je treba celotno realno sliko okoliščin, v katerih je pripornik živel. 7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnik v neprimernih razmerah preživel čas od 1. 4. do 31. 8. 2020 (medtem ko je tožbeni zahtevek za čas od 29. 3. 2020 do 31. 3. 2020 zavrnilo in v tem delu se tožnik ne pritožuje) ter mu je za duševne bolečine iz tega naslova prisodilo denarno odškodnino v višini 1.300 EUR. Po oceni sodišča druge stopnje je takšna odločitev pravilna in zakonita in je sodišče prve stopnje zanjo navedlo tudi zadostne in utemeljene razloge ter drugačna pritožbena navedba ni utemeljena.

8. Bistvene ugotovitve izpodbijane sodbe glede neprimernih razmer, v katerih je tožnik bival med prestajanjem pripora, so: - tožnik je bil v neprimernih razmerah od 1. 4. 2020 do 31. 8. 2020, torej skupno 153 dni; - na voljo je imel osebni prostor v izmeri med 3,068 do 4,157 m2; - v tem obdobju so bili v sobi štirje priporniki 82 dni - od 28. 5. do 31. 5. 2020 in od 9. 6. do 25. 8. 2020 ter pet pripornikov 71 dni - od 1. 4. do 27. 5. 2020, od 1. 6. do 8. 6. 2020 in od 26. 8. do 31. 8. 2020; - v tem obdobju je imel tožnik možnost bivanja izven sobe 6 ur in 41 minut (1. 4. do 1. 6. 2020), 6 ur in 46 minut (1. 6. do 10. 6. 2020), 6 ur in 48 minut (10. 6. do 22. 6. 2020) in 6 ur in 50 minut (od 22. 6. 2020 dalje), znaten del tega časa je lahko preživel le na hodniku; - gibanje po sobi je bilo oteženo; - v poletnem času so bile v notranjih prostorih visoke poletne temperature ter slab zrak; - zrak v sobi je bil v obdobju od 1. 4. do 31. 8 2020, ko so bili v sobi štirje oz. pet pripornikov, slabši tudi zaradi kajenja (a razen v času gibanja na prostem drugega prostora za kajenje ni bilo).

9. Toženka neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče v 18. točki napačno ugotovilo, kaj je tožnik zatrjeval kot glavne vzroke škode, saj je že v tožbi navajal, da mu je nastala škoda zaradi kršitve osnovnih človekovih pravic, s tem, ko je bil 156 dni nameščen v premajhnem in neustreznem prostoru ter v slabih bivalnih razmerah, zaradi katerih je trpel predvsem pomanjkanje osebnega prostora, svežega zraka ter poleti hlajenja do vzdržne temperature. Sodišče prve stopnje je res nekatere dejavnike, ki jih je tožnik tudi navajal, štelo za nedokazane, utemeljeno pa je upoštevalo tiste, ki jih je tožniku uspelo dokazati. Utemeljena je tudi navedba, da kvadratura sama zase ne predstavlja protipravnega ravnanja toženke, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi druge relevantne in odločilne okoliščine in navedlo razloge o odločilnih dejstvih, zato drugačna pritožbena navedba in očitek o absolutno bistveni kršitvi določb postopka nista utemeljena.

10. Tožnik je imel res ves čas pripora na razpolago več kot 3 m2, zato ni podana domneva o kršitvi njegovih pravic. Toženka pa zmotno navaja, da do kršitve tudi v obdobju od 1. 4. do 21. 6. 2020 ni prišlo, ker takrat vročine, na katero je sodišče oprlo kršitev, še ni bilo in je tožnik za to obdobje ni izpostavil oziroma je izpovedal, da spomladi ni bilo vroče. Kot okoliščine, ki so vplivale na neugodne razmere, je sodišče za to obdobje poleg prostora, ki je bil tožniku na voljo (med 3 in 4 m2, razen štiri dni od 28. 5. do 31. 5. 2020, ko je imel na razpolago 4,157 m2, glej 19. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), ugotovilo tudi slabši zrak ter oteženo gibanje po sobi (kar je bilo ugotovljeno za celotno obdobje, za katero je sodišče prve stopnje tožniku presodilo odškodnino). Za čas od 21. 6. do 31. 8. 2020 pa je utemeljeno dodatno upoštevalo še visoke poletne temperature v notranjih prostorih.

11. Toženka neutemeljeno posebej navaja, da kršitev ni podana za čas od 28. 5. 2020 do 31. 5. 2020, ko je imel tožnik na voljo 4,157 m2 osebnega prostora. Kvadratura, ki jo je imel tožnik v spornem obdobju, namreč le za malo, za nekaj cm, presega 4 m2. Glede na sprejeto sodno prakso, upoštevaje predpise in priporočila pri kvadraturah, ne gre za absolutne meje, temveč je sodišče tudi za to obdobje utemeljeno upoštevalo tudi druge okoliščine bivanja v času prestajanja pripora. Tožnik je imel tako 153 dni na razpolago od 3,068 m2 do 4,157 m2, slednje le 4 dni, kar sodi v razpon, ki je dejavnik, ki v sovpadanju z drugimi ugotovljenimi neustreznimi okoliščinami omogoča zaključek o kršitvi človekovih pravic. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da že zgolj zato, ker je imel teh par dni tožnik na voljo 4,157 m2, do kršitve ni prišlo.

12. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, negativne posledice ki presegajo omejitve pripora, ki so neizogibno povezane z odvzemom svobode, utemeljujejo enotno odmero odškodnine in ne odmere za dan prekomernega trpljenja, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo celotno vtoževano obdobje, ne pa posameznih dni. Neutemeljena je pri tem navedba, da sodišče ni ustrezno upoštevalo drugih možnosti, ki jih je toženka zagotavljala, da bi ublažila vpliv negativnih okoliščin na prestajanje kazni, saj je glede tega sodišče prve stopnje razloge navedlo v 51. točki obrazložitve. Glede možnosti bivanja izven sob je tako utemeljeno navedlo, da je tožnik znaten del tega časa lahko preživel le na hodniku, ki je bil namenjen uporabi večjega števila pripornikov, torej se tožnikov prostor za gibanje, ki ga je lahko preživel na skupnem hodniku, ni bistveno povečal, oziroma se njegove bivanjske razmere, če je šel iz sobe na hodnik, niso izboljšale. Okoliščina v zvezi z bivanjem izven sobe zato nima takšne teže, kot ji jo daje toženka, oziroma ni moč šteti, da je toženka s to okoliščino ustrezno nadomestila pomanjkanje prostora.

13. Poleg tega neugodne razmere v sobah niso bile zgolj zaradi pomanjkanja osebnega prostora, pač pa, kot je bilo že obrazloženo, poleti tudi zaradi vročine (tožnik je izpovedal, da je bilo poleti vroče, da so kar goreli), oteženo je bilo tudi gibanje. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik izpovedal, da gibanja v sobi ni bilo, da so bili "nabasani". V zvezi s tem je zato neutemeljena pritožbena navedba, da tožnik te okoliščine zaslišan kot stranka ni izpostavil. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je bil v sobah v relevantnem obdobju tudi slabši zrak zaradi kajenja in pravilno navedlo, da je sicer logično, da so si priporniki (tudi tožnik, ki je kadilec) s kajenjem v sobi v določeni meri povzročili slabši zrak, vendar druge možnosti niso imeli, saj razen v času gibanja na prostem niso imeli drugega prostora za kajenje.

14. Sodišče je obravnavalo in se opredelilo tudi do izhodov tožnika, zaradi katerih je preživel zunaj sobe vsega skupaj 18 ur in 50 minut, od tega zgolj 7 ur in 55 minut izven časa, ko bi tudi sicer lahko bival izven sobe. Izhodov je bilo torej malo in so se večinoma izvajali v času, ko bi tožnik tudi sicer lahko bival izven sobe. Teh dodatnih izhodov zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo pri odločitvi in je pravilno navedlo, da na odločitev ne vplivajo.

15. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje torej toženka zaključka sodišča, da je tožnik v spornem obdobju bival v nehumanih razmerah, ni uspela izpodbiti s pritožbenimi navedbami, da tožnik svojih ostalih očitkov (vzdrževanje sobe, nasilje v priporu, dnevni obroki hrane in zdravstvene težave) ni uspel dokazati. Prav tako ne z dodatnimi možnosti, ki jih tožnik ni izkoristil, tj. možnost obiskov domačih (ki ga niso obiskovali), možnost uporabe prenosnega ventilatorja, saj je ventilator v sobi bil, možnost uporabe lastnega TV sprejemnika, saj je tudi TV sprejemnik v sobi bil. Tudi če je imel tožnik ves čas na voljo umivalnik s hladno vodo in možnost pogostejšega tuširanja, ob dejstvu, da si je to delil z ostalimi priporniki, to ne more omajati zaključka sodišča prve stopnje o razmerah v sobah v poletnem času. Stiska je bila s tem lahko zmanjšana, ne pa tudi odpravljena. Tudi glede zračenja preko odprtih oken in vrat je sodišče utemeljene razloge navedlo v 27. točki obrazložitve. Vrata sob tako v času najhujše vročine med 11.30 in 13.30 in po 14.30 uri dalje niso bila odprta, ventilatorji pa niso imeli posebne vloge pri uravnavanju visokih temperatur. Tudi možnost bivanja zunaj sobe, o čemer se je sodišče druge stopnje že izjasnilo, ni mogla imeti posebne teže, saj je bila vročina tudi v drugih prostorih, kjer se je tožnik lahko zadrževal. Glede sistema prezračevanja, ki se nahaja v sanitarijah, pa ni bilo dokazano, da je imel pri uravnavanju temperature zraka v sobi posebno vlogo.

16. Ostale zatrjevane okoliščine, tj. možnost kajenja, čiščenja sobe, štirih obrokov raznovrstne hrane, zamenjave vzmetnice in zdravniške pomoči, pa niso takšne, da bi lahko nadomestile pomanjkanje prostora, visoke temperature, oteženo gibanje ter slab zrak.

17. Ob navedenem so neutemeljene navedbe, da na podlagi ugotovljenih okoliščin ni mogoče ugotoviti, da je toženka pri tožniku prekoračila mejo dopustnosti in da je pri njemu povzročila trpljenje, ki presega stopnjo trpljenja v normalnih okoliščinah prestajanja kazni. Kot že navedeno, je neutemeljena navedba, da se je sodišče oprlo na pogoje, ki niso bili zatrjevani. Navedba, da se sodišče ni opredelilo do temperature, prav tako ni utemeljena, saj je razloge o tem navedlo v 27. točki obrazložitve. Trditev, da je tožnik brezdomec, da ima fobijo pred zaprtimi prostori ter da je odvisnik, pa toženka v postopku ni podala, zato se do tega sodišču tudi ni bilo treba opredeljevati. Zakaj bi bil tožnik soodgovoren za nastanek škode, ker toženke ni seznanil s svojimi duševnimi bolečinami, ni jasno.

18. Neutemeljena je navedba, da ob obrazloženem toženka pri tožniku ni povzročila duševnih bolečin, ki bi bile posledica bivalnih in namestitvenih razmer. Tudi razloge o duševnih bolečinah tožnika je sodišče prve stopnje navedlo in utemeljeno obrazložilo v 55. točki obrazložitve. Ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče napačno in nepopolno presodilo, da so že navedene okoliščine pri tožniku povzročile intenzivnejše bolečine, večje od bolečin, ki so mu jih zadali priporniki, glede na to da je tožnik izpovedal, da se je grozno počutil tudi zaradi nasilja sopripornikov. Sodišče je obstoj tožnikovih duševnih bolečin zaradi neustreznih razmer v priporu utemeljeno ugotovilo.

19. Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali obstoji protipravnost, obravnavalo vse okoliščine, v katerih je tožnik živel, pri čemer se je pravilno oprlo tudi na sodno prakso, vključno z odločbo VSRS II Ips 88/2017, ki jo izpostavlja toženka v pritožbi. Vse ugotovljene okoliščine pa kažejo na takšne neugodne razmere, ki niso nujno povezane s prestajanjem pripora oziroma so presegle dopustno raven, zato je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno presodilo, da je tožnik za obdobje 153 dni upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi posega v njegove osebnostne pravice.

20. Toženka nasprotuje prisoji odškodnine s trditvijo, da pri tožniku duševnih bolečin sploh ni povzročila. Konkretni odmeri pa ne. Ob že navedenem in ob razlogih sodišča prve stopnje v 55. točki obrazložitve, ki jih sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno za obdobje 153 dni prisodilo denarno odškodnino v znesku 1.300 EUR. Tako odmerjena odškodnina upošteva tudi druge podobne primere iz sodne prakse, ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje.

21. Toženka odločitev o stroških izpodbija le posledično, ko zatrjuje, da je napačna odločitev o glavni stvari. Ker pritožba zoper to ni utemeljena, tudi ni razlogov za poseganje v stroškovno odločitev. Tudi v tem delu je tako pritožba neutemeljena.

22. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

23. Toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tudi tožnik, saj njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben (155. člen ZPP).