Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Predlagatelji so pridobili lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču po samem zakonu, saj funkcionalno zemljišče ni bilo v samostojnem pravnem prometu, temveč je sodilo k stavbi ter se pridobilo in prenašalo le skupaj z njo.
Ni pravilno stališče pritožbe, da pretekla raba lahko predstavlja le subsidiaren kriterij k odločilnemu kriteriju, ki je (po zmotnem mnenju pritožnice) opredelitev pripadajočega zemljišča v prostorskih in upravnih aktih.
Ugovor javnega dobra v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003.
Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so parcele št. 1001/39, 1001/32, 1448/24, 1448/26, 1001/34 in 1448/20, vse k. o. X, individualno pripadajoče zemljišče ter solastnina vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe z identifikacijsko št. 0000-1091 na naslovu G. v Ljubljani (I. točka izreka). Predlog je v delu, ki se nanaša na parceli št. 1448/23 in 1001/45, obe k. o. X, zavrnilo, v delu, ki se nanaša na parcelo št. 1000/4, k. o. X, pa zavrglo (II. točka izreka). Ugotovilo je, da parcele št. 1001/38, 1001/37, 1001/36, 1001/31, 1001/33, 1001/35 in 1448/25, vse k. o. X, predstavljajo posebne skupne dele obravnavane stavbe, v lasti vsakokratnih lastnikov posameznih delov, kot so navedeni v izreku sklepa (III. točka izreka). Odločilo je, da se navedene parcele vpišejo v zemljiško knjigo v vrstnem redu zaznambe tega postopka (IV. točka izreka).
2. Proti I. in IV. točki sklepa se pravočasno in iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje druga nasprotna udeleženka (v nadaljevanju: pritožnica) in sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog predlagateljev zavrže oziroma zavrne. Podredno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Navaja, da etažni lastniki niso dokazali, da so z nakupom stanovanj v predmetni stavbi pridobili tudi lastninsko pravico oziroma pravico uporabe na obravnavanih zemljiščih. Njena pravna prednica na investitorja gradnje predmetne stavbe ni prenesla zemljišč, na katerih so bile že v času gradnje načrtovane javne površine. Splošno znano je, da si je njena pravna prednica v pogodbah z investitorji izgovorila, da so zemljiške parcele, ki so slednjim bile izročene, v delu namenjene za javne namene.
Da obravnavana zemljišča ne predstavljajo individualnega pripadajočega zemljišča k stavbi predlagateljev, izhaja iz lokacijskega dovoljenja št. 000/2 z dne 26. 4. 1978 za izgradnjo predmetne stavbe, ki ni vključevalo prednice teh parcel, ampak samo parcelo št. 1000/4 k. o. X1. Parcele št. 1448/18, 1448/19 in 1448/20 niso nastale iz parcele št. 1000/4, temveč iz nekdanje parcele št. 1448/7, ki je nastala iz parcele št. 1448/3. Obrazložitev sodišča prve stopnje se opira na dokazno nepodprto izjavo izvedenke za urbanizem na naroku dne 3. 3. 2020, da so parcele št. 1448/18, 1448/19 in 1448/20 nastale iz prejšnje parcele 1000/4. S svojimi trditvami in dokazi je vzpostavila vsaj utemeljen dvom v pravilnost ugotovitev sodne izvedenke, zato bi moralo sodišče prve stopnje skleniti, da se izvedensko mnenje dopolni.
Kriterij pretekle rabe iz 3. točke prvega odstavka 43. čelna Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) je dodaten (subsidiaren) spoznavni vir in ga je mogoče uporabiti zlasti v primeru, če uporaba kriterija iz 1. točke prvega odstavka istega člena ne pripelje do jasne odločitve. ZVEtL-1 v 43. členu govori le o pretekli rabi, a mora biti taka pretekla raba določenega zemljišča izključna, da se lahko to določi kot pripadajoče zemljišče k točno določeni stavbi. Določitev pripadajočega zemljišča pomeni določitev izključne pravice na določeni nepremičnini, zato se zemljišče ne more določiti kot pripadajoče k določeni stavbi, v kolikor raba takega zemljišča v preteklosti ni bila izključna. Predlagatelji tekom postopka niso uspeli dokazati izključne rabe spornih zemljiških parcel. Iz ugotovitve, da so predlagatelji v preteklosti sporne zemljiške parcele urejali in vzdrževali sami, še ne izhaja zaključek, da je bila njihova uporaba v razmerju do drugih stavb v soseski izključujoča. Do teh dejstev oziroma navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo.
Leta 1976 uveljavljeni Zakon o prometu z nepremičninami (ZPN) je določal, da nepremičnine v splošni rabi in nepremičnine, za katere to določajo zakoni in drugi predpisi, niso v pravnem prometu. Upoštevaje navedeno, izpodbijani sklep posega na grajeno javno dobro, torej na dobrine v splošni rabi, ki so po namenu in vsebini namenjene vsem in se kot take tudi uporabljajo. Prostorska (sistemska) zakonodaja opredeljuje javne površine kot grajeno in zeleno površino namenjeno splošni rabi, kot so javne ceste, ulice, pasaža, trg, tržnica, atrij, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, rekreacijska površina in podobna površina. Tako je jasno, da predlagatelji na nepremičninah, ki predstavljajo zelene površine v soseski in s tem komunalne objekte v splošni in/ali skupni rabi, niso pridobili in niso mogli pridobiti nobenih stvarnih pravic, ker komunalni objekti in naprave niso bili v pravnem prometu, njihova izgradnja pa se je financirala iz sredstev pritožnice in njene pravne prednice. Pri določanju pripadajočega zemljišča k stavbi je nujno upoštevati tudi javni interes, kar izhaja iz namena zakonodajalca, ki je v petem odstavku 48. člena ZVEtL-1 predvidel udeležbo občine v postopku določitve pripadajočega zemljišča, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je odločilo v nasprotju z navedenim.
3. Predlagatelji so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev. Ostali udeleženci postopka na vročeno pritožbo niso odgovorili.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Predlagatelji so vložili predlog za določitev individualnega pripadajočega zemljišča k večstanovanjski stavbi na naslovu G., Ljubljana. Pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi (prvi odstavek 42. člena ZVEtL-1). Kriterije za določitev obsega pripadajočega zemljišča določa 43. člen ZVEtL-1. 6. Po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 velja domneva, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po (pred)tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče. V konkretnem primeru pritožnici (na kateri je trditveno in dokazno breme) te domneve ni uspelo izpodbiti. Predlagatelji so pridobili lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču po samem zakonu, saj funkcionalno zemljišče ni bilo v samostojnem pravnem prometu, temveč je sodilo k stavbi ter se pridobilo in prenašalo le skupaj z njo. Predpise, ki so bili podlaga za pridobitev pravic na funkcionalnem zemljišču, je sodišče prve stopnje podrobno in pregledno opredelilo na 11. in 12. strani izpodbijanega sklepa. Predlagatelji (etažni lastniki) so z nakupom posameznih etažnih enot pridobili tudi pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču, ne glede na to, ali je šlo za izrecen zapis v pogodbi in ali so za zemljišče kaj posebej plačali. Iz istega razloga je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da pritožničina pravna prednica na investitorja gradnje stavbe ni prenesla zemljiških parcel.2
7. Sodišče prve stopnje je imelo zadostno podlago za ugotovitev, da parcele št. 1448/24 (prej del parcele št. 1448/18), 1448/26 (prej del parcele št. 1448/19) in 1448/20 predstavljajo individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev. Na podlagi ogleda spornih nepremičnin in izvedenskega mnenja izvedenke urbanistične stroke A. A.3 se je lahko zanesljivo prepričalo, da so ta zemljišča namenjena redni rabi stavbe in ne javni rabi. To po ugotovitvah izvedenke izhaja iz prostorskih in upravnih aktov iz časa gradnje stavbe predlagateljev ter stanja v naravi. Navedene parcele v naravi predstavljajo izključni dostop do vhoda predmetne stavbe in zelenico med fasado/atriji stavbe in peš povezovalno potjo vzdolž zahodne strani stavbe. V razmerju do stavbe predlagateljev sporne parcele predstavljajo prostor za vzdrževanje, prostor tik ob vhodu v predmetno stavbo, prostor ozelenjene površine med peš povezovalno potjo soseske in pritličnimi atriji stavbe v namen emisijske zamejitve. Gre za površine, ki v skladu s kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 vsekakor predstavljajo individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev.
8. Da so bile sporne parcele predvidene kot individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev že v času njene gradnje, res ne izhaja iz lokacijskega dovoljenja št. 000/2 z dne 26. 4. 1978 (priloga B6) spisa), saj se to nanaša samo na stavbo. V 6. točki izreka lokacijskega dovoljenja je bilo določeno, da bodo zunanja ureditev in komunalne napeljave obravnavane v posebnem lokacijskem postopku. Gre za lokacijsko dovoljenje št. 000/3 z dne 13. 2. 1981 (priloga C14 spisa) s katerim je bila odobrena lokacija za izvedbo zunanje ureditve severnega dela V. faze soseske BS7, ki med drugim obsega izvedbo pešpoti, rekreacijskih in zelenih površin na parceli št. 1448/3, t. j. predhodnici parcele št. 1448/7 oziroma spornih parcel. Tudi iz izseka parcelacijskega načrta Odloka o spremembi in dopolnitvi zazidalnega načrta za območje zazidalnega otoka BS7 Bežigrad (G.; Uradni list SRS, št. 22/75), ki je prikazan na 16. strani izvedenskega mnenja4 izhaja, da je (bilo) območje spornih parcel namenjeno stavbi predlagateljev.
9. ZVEtL-1 meril za določitev obsega pripadajočega zemljišča ne obravnava izključujoče in ne določa njihovega vrstnega reda, temveč jih našteva primeroma, sodišču pa omogoča, da s sočasno uporabo vseh naštetih enakovrednih meril na najprimernejši način določi obseg pripadajočega zemljišča.5 Tako ni pravilno stališče pritožbe, da pretekla raba lahko predstavlja le subsidiaren kriterij k odločilnemu kriteriju, ki je (po zmotnem mnenju pritožnice) opredelitev pripadajočega zemljišča v prostorskih in upravnih aktih. Tudi sicer presoja obsega individualnega pripadajočega zemljišča k stavbi v konkretni zadevi ne temelji le na kriteriju pretekle rabe, temveč je sodišče prve stopnje obseg ugotovilo zlasti na kriterijih iz 1. in 2. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Pritožnica s prerekanjem pretekle rabe predlagateljev ne more uspeti tudi zato, ker tej v postopku sploh ni nasprotovala. Predlagatelji so dokazali, da so sporne parcele vse od izgradnje stavbe redno uporabljali in vzdrževali, sodišče prve stopnje pa ob ogledu ni opazilo nobenih znakov javne rabe, niti ni te izkazala pritožnica.
10. Pritožnica z vztrajanjem, da so obravnavne parcele namenjeni javni rabi, ne da bi to tudi izkazala, ne more uspeti. Ugovor (grajenega) javnega dobra bi bil lahko pomemben, vendar bi morala pritožnica ponuditi bolj konkretizirane in nedvoumne podatke o obstoju javnega dobra na spornih nepremičninah. Njeno sklicevanje na različne predpise, na podlagi katerih naj bi parcele št. 1448/24, 1448/26 in 1448/20 predstavljale javno dobro, zato ne more biti upoštevno, saj je preveč pavšalno.6 Ugovor javnega dobra v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003. Ker pritožnica ni ponudila nobenih dokazov, da so se parcele olastninile po tranzicijski zakonodaji kot grajeno javno dobro, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so parcele namenjene redni rabi stavbe in ne splošni rabi vseh in vsakogar.
11. Ker zatrjevani pritožbeni razlogi in po uradni dolžnosti preizkušeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje na osnovi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in 3. členom ZVEtL-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
1 Vse parcele se nahajajo v isti katastrski občini, zato sodišče druge stopnje v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine pri zapisu parcel. 2 Prim. sklep VSL I Cp 1039/2020. 3 Glej list. št. 194-208 spisa. 4 Glej list. št. 204 spisa. 5 Prim. sklepa VSL I Cp 1070/2020 in VSRS II Ips 48/2019. 6 Prim. sklep VSL I Cp 1039/2020.