Jedro

Predložitev računov in priloženih prevzemnic oziroma dobavnic samo po sebi še ne pomeni, da je naročnik in zavezanec za plačilo tožena stranka.

Izrek

Pritožba se glede izpodbijane II. in III. točke izreka sodbe zavrne in v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 1193/2012 z dne 9. 7. 2013 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 28. 5. 2012 opr. št. VL 74851/2012 se vzdrži v veljavi tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki glavnico v znesku 1.151,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 98,96 EUR od 13. 12. 2011 dalje do plačila, - od zneska 312,37 EUR od 15. 1. 2012 dalje do plačila, - od zneska 739,97 EUR od 21. 1. 2012 dalje do plačila in - za plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 52,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 6. 2012 dalje do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo. II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 28. 5. 2012 opr. št. VL 74851/2012 se delno razveljavi za plačilo glavnice v znesku 13.960,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 227,76 EUR od 25. 2. 2009 dalje do plačila, - od zneska 193, 76 EUR od 25. 2. 2010 dalje do plačila, - od zneska 454,03 EUR od 23. 12. 2011 dalje do plačila, - od zneska 2.533,24 EUR od 25. 12. 2011 dalje do plačila, - od zneska 563,16 EUR od 26. 12. 2011 dalje do plačila, - od zneska 72,44 EUR od 27. 12. 2011 dalje do plačila, - od zneska 2.650,00 EUR od 27. 12. 2011 dalje do plačila, - od zneska 272,60 EUR od 30. 12. 2011 dalje do plačila, - od zneska 75,59 EUR od 2. 1. 2012 dalje do plačila, - od zneska 3.432,42 EUR od 3. 1. 2012 dalje do plačila, - od zneska 327,53 EUR od 8. 1. 2012 dalje do plačila, - od zneska 203,75 EUR od 15. 1. 2012 dalje do plačila, - od zneska 393,22 EUR od 17. 1. 2012 dalje do plačila, - od zneska 130,20 EUR od 23. 1. 2012 dalje do plačila, - od zneska 1.261,48 EUR od 27. 1. 2012 dalje do plačila, - od zneska 327,94 EUR od 27. 1. 2012 dalje do plačila, - od zneska 669,05 EUR od 28. 1. 2012 dalje do plačila, - od zneska 53,30 EUR od dne 28. 1. 2012 dalje do plačila; - od zneska 119,17 EUR od dne 29. 1. 2012 dalje do plačila in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne. III. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 925,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določnega v tej točki izreka, do plačila.” Zoper to sodbo, konkretno zoper II. in III. točko izreka sodbe, za kar ima pravni interes, po svojem pooblaščencu vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in samo odloči o zadevi tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Pritožbene navedbe bodo povzete, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovarjalo.

Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank:-tožeča stranka trdi, da sta s toženo stranko sklenili Prodajno pogodbo št. ... z dne 7. 4. 2010, na podlagi katere se je tožeča stranka zavezala toženi stranki dobaviti naročeno blago, tožena stranka pa se je zavezala dobavljeno blago plačati; - tožeča stranka je tako toženi stranki dobavljala blago, ta pa ga je prevzela, vendar zanj ni plačala; - tožeča stranka je k vsakemu izstavljenemu računu za blago priložila odpremnico ali prevoznico, s katero dokazuje, da je tožena stranka naročeno blago po postavkah, ki izhajajo iz računov dejansko prejela; - tožena stranka je na podlagi prvo vtoževanega računa št. ... v znesku 422,77 EUR že plačala 323,81 EUR, kar dokazuje, da tožena stranka temelja terjatve ne prereka,višine terjatve pa tako ali tako ne prereka: - morebiten dogovor med toženo stranko in takratnim lastnikom tožeče stranke J. Š. ne vpliva na veljavnost Pogodbe; - navedba. da bo tožeča stranka račune izstavila na Š., je neresnična; - J. K., ki naj bi se glede tega dogovarjal, ni imel takšnih pooblastil;tožena stranka prejetih faktur ni nikoli zavrnila; - tožena stranka je trdila, da je vse vtoževane račune in oba obračuna obresti zavrnila, ker jih ni dolžna plačati, saj je bil v septembru 2011 z J. Š. lastnikom tožeče stranke, dosežen dogovor, da bo gradbeni material, ki ga bo tožena stranka potrebovala za izvedbo del pri Š., plačal slednji; - takoj ko je tožena stranka prejela prve fakture, je le te ustno zavrnila, tako da jih je prokurist tožene stranke V. M. osebno odnesel v računovodstvo tožeče stranke; - kljub obljubam računovodkinje in tudi Š., da se bodo zadeve uredile, do tega ni prišlo; - tožena stranka trdi, da blaga ni naročila zase niti za svoj račun niti ga ni prevzela v svojem imenu in za svoj račun, temveč je blago naročal Š.; - računi niso izdani na podlagi Prodajne pogodbe z dne 7. 4. 2010, ampak brez pravne osnove; - sicer pa tožena stranka ni podpisala listin o prevzemu, razen tistih, za katere je to izrecno potrdil prokurist tožene stranke.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali do so ti nejasni ali sami s sabo v nasprotju, s čimer naj bi se sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa vendar pritožba ne pove, v čem se kaže ta kršitev, zato se že zaradi tega pritožbeno sodišče o očitani kršitvi ne more izjasniti. Še bolj nedoločen je očitek, da se je sodišču pripetila očitana bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je lahko podana le tedaj, če sodišče “tehnično” napačno povzame vsebino zapisnikov ali listin ali vsebino izpovedi strank ali prič, ne more pa takšne kršitve predstavljati dokazna ocena izvedenih dokazov, še manj pa presoja sodišča ali je določena trditev v postopku bila podana ali, kar očitno moti toženo stranko ali je tožena stranka ugovarjala tožbenemu zahtevku v celoti tako po temelju kot po višini.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je ugovor tožene stranke, da blago pri toženi stranki ni naročala v svojem imenu in za svoj račun in da ga tudi ni prevzemala za v svojem imenu in za svoj račun , ne more pomeniti prav nič drugega kot ugovor pasivne legitimacije, torej da v spornem poslu ni pasivno legitimirana, hkrati pomeni, da ta ugovor vsebuje še ugovor po višini, saj trditve, da nič ne dolguje ni mogoče razlagati drugače, da je sporna tudi višina. Tako so vsa pritožbena izvajanja v smeri, da višina tožbenega zahtevka ni bila sporna, zmotna.

Zmotna je tudi nadaljnja trditev pritožbe, da tožena stranka ni podala ugovora, da je prevzela eventualno zgolj tisto, za kar je podpisala prevzemnice in sodišče prve stopnje je povsem pravilno razumelo te navedbe tožene stranke, da je njeno breme plačila lahko samo prevzem, ki ga je potrdil predstavnik tožene stranke, drugačno pritožbeno razumevanje pa nima podlage v teh navedbah tožene stranke in nikakor ne pomeni, da priznava prevzem vsega materiala, še posebej pa tistega, ki ni podpisan po predstavnikih tožene stranke. Takšnih trditev ni bilo in sodišče prve stopnje jih ni moglo razlagati drugače in jih je pravilno v to smer tudi ocenjevalo.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je dokazna ocena dokazov naloga sodišča prve stopnje, ki dokaze izvaja in neposredno zaznava izpovedi zaslišanih in na to dokazno oceno je pritožbeno sodišče vezano ob upoštevanju trditev pravdnih strank, ki sta v obravnavani zadevi bili diametralno nasprotni in sodišče prve stopnje je moralo presoditi, katera dejstva šteje za dokazana oziroma katera ne, ter kateri priči verjame ali ne, pritožba pa ni navedla takšnih podatkov, ki bi drastično omajalo presojo sodišča prve stopnje, kateri izpovedi sledi in jo šteje za verodostojno.

Sodišče prve stopnje je tako presodilo, da šteje, da je pogodbeni odnos med pravdnima strankama temeljil na prodajni pogodbi št. ... z dne 7. 4. 2010, kar tudi za pritožnika ni sporno, sporno pa je, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da so v okviru pogodbenega odnosa relevantne le izdobave, ki so potrjene s strani predstavnikov tožene stranke in za izdobave od novembra 2011 dalje.

Pritožbeno sodišče v celoti sledi sodišču prve stopnje, ki je logično in jasno obrazložilo, da že iz trditve tožeče stranke izhaja, da je tožeča stranka račune izdajala v redosledu, kot je blago bilo izdobavljeno in logično je pojasnilo, da je navkljub izostanku navedbe pogodbe na računu šteti, da je bila opravljena izdobava tistega materiala , ki jo kupec potrdi s svojim podpisom.

Pri tem izpovedba priče L. ni nič vzeta iz konteksta, saj je ta dejansko povedala ravno to, kar je povzelo sodišče (res pa je bila vprašana še o drugih stvareh - tudi o tem, da je o odprtih terjatvah in obveznostih pri tožeči stranki obstajala kar precejšnja neurejenost in so nekatere račune začeli izdajati šele v postopku insolventnosti in so bili najprej v postopku prisilne poravnave in je nato sledil stečaj, da pa se je o vseh poslih pogovarjal K.). Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno sledilo izpovedi priče Š., da je tožena stranka zanj delala v D. v novembru 2011 in tej izpovedi logična je tudi izdaja vtoževanih računov, ki so datirani november ali december 2011. Tožeča stranka zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo šteti, da je tožena stranka prevzela ves zaračuna material in ne slediti izpovedbam prič M. in D. ter K., kateti material je bil prevzet, če pa je M. sam izpovedal, kakšne količine materiala so šle za potrebe Š., vendar pa pritožba spregleda, da so vtoževani računi izdani le za november in december 2011, za to obdobje pa je Š. pojasnil da se je delalo le na zunanji ureditvi in povsem smiseln je zaključek sodišča prve stopnje, da zunanji ureditvi zadošča material za katerega sta priznala M. in K., da sta ga v tem obdobju prevzela.

Prav ima sodišče prve stopnje, da je dokazno breme na tožeči stranki, da bi dokazala, da je ves material bil dejansko izdobavljen toženi stranki, vendar bi morala dokazati kdaj točno in za katere lokacije, ko pa vendarle priče tožeče stranke povedo, da se je toženi stranki izdobavljal material za objekt A. in da je iz tega objekta tožeča stranka še dolgovala toženi stranki. Gola predložitev računov in priloženih prevzemnic oziroma dobavnic še ne pomeni, da je naročnik in zavezanec za plačilo dejansko tožena stranka.

Tako je sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da je utemeljen le tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se nanaša na račune, h katerim so priložene po predstavnikih tožene stranke podpisane prevzemnice, to pa je skupaj za znesek 1.151,30 EUR in ta znesek skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen Obligacijskega zakonika) je kot pogodbeno obveznost tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, v presežku pa je tožbeni zahtevek glede na ugotovljeno dejansko stanje bil utemeljeno zavrnjen.

Pritožba nima prav, da bi sodišče prve stopnje tožečo stranko moralo izrecno opozoriti, da ni podalo zadosti trditev glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti v znesku 227,76 EUR in za 193,76 EUR, saj je nato bila tožeča stranka opozorjena s sklepom z dne 29. 10. 2012 (listna številka 34-35 spisa), s katerim je bila pozvana, da tožbo dopolni tako, da navede dejstva, na podlagi katerih utemeljuje svoj zahtevek in predlaga dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in v istem roku naj odgovori tudi na navedbe tožene stranke v ugovoru tožene stranke. Prav s tem je sodišče prve stopnje ravnalo skladno z določbo 108. člena ZPP, na katero opozarja pritožba, pa je očitno pravilen in pravočasen poziv sodišča prve stopnje spregledala. Tako sodišče prve stopnje ni ravnalo nezakonito in je tožeči stranki omogočilo polno izjasnitev v sporni zadevi.

Tožeča stranka ni konkretno izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v izpodbijanem delu glede izpodbijane II. in III. točke izreka zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).