Jedro

Tožnik je lahko duševne bolečine izkazal z lastnim zaslišanjem, saj gre za njegov subjektivni občutek, ki ga ambulantni izvid specialista psihiatra objektivizira, zato pritožba nima prav, da ne gre verjeti tožniku, da bi zaradi škodnega dogodka trpel kakšne duševne bolečine, glede na obisk pri psihiatru (17 dni po škodnem dogodku) pa je mogoč tudi zaključek o njihovem trajanju. Zaključek psihiatra, da je tožnikova simptomatika posledica stresnega dogodka, tudi ni zgolj pogojen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi nastale ji stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 790,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 700,00 EUR od 15. 10. 2013 dalje in od zneska 90,00 EUR od 23. 9. 2013 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 247,26 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

2. Zoper obsodilni del sodbe je toženec vložil pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

- Pritožba meni, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni z gotovostjo dokazano, da bi toženec tožnika žalil. Izpovedba tožnika je namreč polna vrzeli in sama s seboj v nasprotju ter z navedbami v tožbi oziroma v pripravljalnih vlogah, ki jih je tožnik vložil. Tožnik v tožbi glede samega škodnega dogodka navaja, da bi naj toženec tožnika prehitel z osebnim avtomobilom, se postavil pred njegov štirikolesnik tako, da mu je zaprl pot in se nato brez kakršnegakoli povoda ali razloga napotil peš do tožnika in ga žalil ter udaril. Iz tožbe torej ne izhaja, da tožnik tožencu ne bi omogočil izhoda iz avta na način, da bi štirikolesnik parkiral ob njegovih vratih in toženec ne bi mogel izstopiti. Tudi priča J.T., ki je dogodek opazoval skozi okno svoje hiše, je izpovedal, da sta se oba ustavila na levi strani ceste, eden za drugim, tako kot je povedal tudi toženec. Tožnik je prišel sam s seboj v nasprotje tudi glede dejstva, ali je šel do vozila toženca ali ni šel. Pri podaji izpovedbe pred sodiščem ta del spreminja. Tudi ni jasno, kako bi lahko tožnik toženca zaparkiral na način, da ta ne bi mogel izstopiti iz vozila. Ker iz dokaznega postopka logično sledi, da se je tožnik nahajal nekaj metrov za osebnim avtomobilom, tudi ni mogel slišati nobenih kletvic, ki bi jih naj izrekel toženec, ko je bil še v avtomobilu, kar izhaja tudi iz izpovedbe zaslišane priče J.T., ki je povedal, da je sicer slišal, da je toženec rekel nekaj v smislu „kak vi vozite, kak se obnašate na cesti“, vendar ni slišal nobenih kletvic. Tožniku tudi ni uspelo dokazati, da bi ga toženec udaril. Zaradi navedenega se pokaže, da je celotna izpovedba tožnika neresnična, saj ne more biti izpovedba delno resnična in delno neresnična. Taka izpovedba je nezanesljiva in ji sodišče ne more slediti. Po mnenju toženca tako tožnik ni dokazal, da ga je toženec žalil. - Toženec tudi meni, da je odškodnina v znesku 700,00 EUR za kletvice, ki bi naj bile izrečene, previsoka in prav tako v tej smeri ne gre verjeti tožniku, da bi zaradi tega trpel kakšne duševne bolečine. V konkretnem primeru ni ugotovljeno, kako dolgo bi naj trajale duševne bolečine tožnika, njihova stopnja je bila mala oziroma tožnik zaradi tega ni trpel nobenih duševnih bolečin. Zato mu odškodnina ne pripada, oziroma je ta previsoka.

- Toženec tudi meni, da pregled pri psihiatru, kjer je bil tožnik 22. 8. 2013, kar je precej časa po škodnem dogodku, nikakor ne more biti v vzročni zvezi z izrečenimi kletvicami. Tudi psihiater le pogojno zapiše, da naj bi bila simptomatika posledica stresnega dogodka. Zato bi bilo potrebno v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti.

- Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da odškodnino zniža oziroma, da sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, tožnika pa obsodi na povračilo nastalih stroškov pravdnega in pritožbenega postopka.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, prav tako je vse dejanske okoliščine pravilno ugotovilo in na tej podlagi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

6. Predmet tožbenega zahtevka je odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ki jo je tožniku povzročil toženec s tem, da se je do njega vedel na izredno žaljiv in poniževalen način, ker mu je preklinjal mater in grozil, da mu bo odrezal glavo, nato pa ga še z levo roko udaril po desni strani obraza, s pestjo desne roke pa tudi v levo stran obraza. Zaradi navedenega tožnik zahteva odškodnino za prestano nepremoženjsko škodo, in sicer za prestane telesne bolečine v višini 1.000,00 EUR, za prestan strah v višini 500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti v višini 2.000,00 EUR, zahteva pa tudi povrnitev stroškov psihiatričnega pregleda v višini 90,00 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnik uspel dokazati, da ga je toženec zmerjal s kletvicami, ne pa tudi, da bi ga ta udaril. Toženec je tožniku izrekel v tožbi zatrjevane kletvice, ki so tako objektivno in subjektivno žaljive. Izražajo žaljivo vrednostno oceno o materi tožnika ter izraze omalovaževanja tožnika, ki so nedvomno objektivno žaljivi, podan pa je tudi subjektivni pogoj, saj so tožnika osebno prizadele in mu povzročile duševne bolečine. Zato je podan temelj za plačilo ustrezne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti, za kar je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo denarno odškodnino v višini 700,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo tudi vtoževano materialno škodo v višini 90,00 EUR, to je strošek zdravniškega pregleda v zasebni psihiatrični ambulanti, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Pritožba graja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno, ker izvedeni dokazni postopek izkazuje, da se obravnavani škodni dogodek ni pripetil na način, kot to zatrjuje tožnik, ki mu je sodišče prve stopnje verjelo.

9. Ne glede na pomisleke, ki jih v tem delu poudarja pritožba (povzeto v drugem odstavku točke 2 obrazložitve te sodbe), se tudi pritožbeno sodišče pridružuje razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, zaradi katerih je sledilo trditvam in izpovedbi tožnika, da ga je toženec verbalno žalil. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da toženec tožnika ni ustavil zato, da bi ga vljudno opozoril, kako se obnaša po cesti, ampak ga je očitno razburjen, ker je daljši čas vozil za njim, preden ga je lahko prehitel, dejansko ozmerjal s kletvicami. Ni res, da priča J.T. ni slišal nobenih kletvic, saj je ta med drugim izpovedal, da je skozi spuščeno okno avtomobila delno slišal, da toženec preklinja v avtomobilu. Zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno.

10. Tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožniku posledično nastala nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin. Sodišče prve stopnje je kot podlago za takšno odločitev utemeljeno upoštevalo izpoved tožnika in listinsko dokumentacijo, to je ambulantni izvid specialista psihiatra. Tožnik je lahko duševne bolečine izkazal z lastnim zaslišanjem, saj gre za njegov subjektivni občutek, ki ga ambulantni izvid specialista psihiatra objektivizira, zato pritožba nima prav, da ne gre verjeti tožniku, da bi zaradi škodnega dogodka trpel kakšne duševne bolečine, glede na obisk pri psihiatru (17 dni po škodnem dogodku) pa je mogoč tudi zaključek o njihovem trajanju. Zaključek psihiatra, da je tožnikova simptomatika posledica stresnega dogodka, tudi ni zgolj pogojen.

11. Kriteriji za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo so določeni v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Upoštevati je potrebno tako objektivni, kot tudi subjektivni kriterij ter intenzivnost in trajanje duševnih bolečin.

12. Ob pravilnem upoštevanju tako načela individualizacije, kot tudi načela objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, kar vse izhaja iz točke 13 v povezavi s točko 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti v višini 700,00 EUR. Dosojena odškodnina je po oceni pritožbenega sodišča primerna in tudi ne odstopa od sodne prakse dosojenih odškodnin v podobnih primerih.

13. Po prepričanju pritožbenega sodišča gre tožniku tudi vtoževana odškodnina za materialno škodo, to je povračilo stroškov pregleda v zasebni psihiatrični ambulanti v višini 90,00 EUR. Ni res, da pregled v zasebni psihiatrični ambulanti ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, zato ker je tožnik šel k psihiatru šele dne 22. 8. 2013, kar je precej časa po škodnem dogodku (5. 8. 2013). Takšen zamik je po oceni pritožbenega sodišča celo izkustveno logičen, saj povprečen človek pričakuje, da bo lahko psihične težave obvladal sam oziroma, da bodo te minile, v kolikor pa temu ni tako, si oseba poišče strokovno pomoč. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno tožniku priznalo vtoževano premoženjsko škodo v višini 90,00 EUR kot strošek pregleda v zasebni psihiatrični ambulanti.

14. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je bilo potrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).