Jedro

Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov torej v davčnem zakonu (ZDavP-2) ni, temveč jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančni urad Kranj zahtevek tožnika za obročno plačilo dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevkov za zdravstveno zavarovanje v znesku 28.071,63 EUR zavrgel. Njegov zahtevek za obročno plačilo dolga iz naslova stroškov prisilne izterjave davkov in prispevkov, akontacije dohodnine in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) v skupnem znesku 1.720,36 EUR pa je z odločbo zavrnil. 2. V obrazložitvi davčni organ pojasnjuje, da po določbi tretjega odstavka 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) v postopkih, ki jih davčni organ začne na zahtevo stranke, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče odpisati, delno odpisati ali dovoliti odloga plačila oziroma plačila v obrokih. Zato je v tem delu zahtevek tožnika zavrgel v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Glede dela zahtevka, ki se nanaša na obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje, pa pojasnjuje, da je dne 31. 5. 2012 stopil v veljavo Zakon za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki med drugim odpravlja pravno podlago za odpis, delni odpis, odlog in obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje. 10. člen ZUJF je razveljavil prvi odstavek 60. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), ki je do uveljavitve ZUJF določal, da zdravstveni zavod določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje prispevek lahko zmanjša ali odpiše. ZUJF je v 203. členu določil tudi prenehanje Pravilnika o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje tako niso več možni. Posledično je bilo potrebno zahtevek tožnika v tem delu v skladu z določbo četrtega odstavka 65. člena ZUP zavreči. 3. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa se davčni organ sklicuje na 102. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in na določbe Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi četrtega odstavka 102. člena ZDavP-2 odlog ali obročno plačilo akontacije dohodnine nista mogoča, zato je treba zahtevek zavrniti že na navedeni pravni podlagi. Glede preostalega dela dolga pa organ pojasnjuje, da predstavlja manj kot 1% celotnega dolga, zneski pa so tako nizki, da jih tožnik lahko poravna v enkratnem znesku, zato morebitna odobritev obročnega plačila ne bi izboljšala njegove finančne situacije.

4. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep in odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih je ponovil, da z uveljavitvijo ZUJF in ZPIZ-2 ni več pravne podlage za ugodnejši način plačila prispevkov za zdravstveno oziroma pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Možnost obročnega plačila akontacije dohodnine pa izključuje četrti odstavek 102. člena ZDavP-2. Glede na višino dolga iz naslova stroškov prisilne izterjave in NUSZ se drugostopni organ strinja, da odobritev obročnega plačila tega dolga ne bi mogla zmanjšati ogroženosti tožnikovega preživetja, kar je pogoj za odobritev ugodnejšega načina plačila dolga po določbah Pravilnika.

5. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). V tožbi navaja, da je prosil za odlog plačila davčnih obveznosti, saj ne pridobiva nobenih prihodkov, ker ima blokiran račun že več let. V nadaljevanju pojasnjuje, da po njegovem izpolnjuje vse pogoje iz 40. oziroma 43. člena Pravilnika. Je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha. Z izvršitvijo odločbe bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. Glede na navedeno sodišču predlaga, da na podlagi dokaznega postopka, izvedenega na glavni obravnavi, njegovi tožbi ugodi tako, da izpodbijani akt ustrezno spremeni. Sodišču tudi predlaga, da opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču. 6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po pregledu spisov in izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je odločitev davčnih organov pravilna in utemeljena v določbah zakonov, na katerega se prvostopni in drugostopni organ v svojih odločbah sklicujeta.

10. Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov torej v davčnem zakonu (ZDavP-2) ni, temveč jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5. 2012 (ZUJF) dalje ni več, zato je davčni organ vlogo tožnika v delu, ki se nanaša na obročno plačilo teh prispevkov, utemeljeno zavrgel. V obeh odločbah se pravilno ugotavlja tudi, da tožniku ni mogoče odobriti obročnega plačevanja akontacije dohodnine, saj je tako izrecno določeno v četrtem odstavku 102. člena ZDavP-2. 11. Tožnik konkretnih ugovorov, ki bi vplivali na odločitev, ni podal. Sklicuje se le na 40. in 43. člen Pravilnika, glede katerega pa sta tožena stranka in pred njo prvostopni davčni organ navedla, zakaj na njegovi podlagi tožnikovemu predlogu ni mogoče ugoditi. Tožnik le pavšalno zatrjuje, da bi mu plačilo obveznosti povzročilo hujšo gospodarsko škodo. To pa že glede na višino dolgovanega zneska (140 EUR in 49,16 EUR) očitno ne drži. Tožnik je samo za ta upravni spor plačal sodno takso v skoraj tolikšnem znesku, kot znaša njegov dolg, glede katerega je možno obročno plačilo, pa tudi sicer je bil samostojni podjetnik posameznik A.A. s.p. v letu 2014 izbrisan iz Poslovnega registra Slovenije, kar posledično pomeni, da ne opravlja več gospodarske dejavnosti, zato o gospodarski škodi sploh ni mogoče govoriti. Tožnik tudi ne pojasni, zakaj bi bilo treba opraviti glavno obravnavo, oziroma kateri dokazi naj bi se na njej izvedli. V tožbi izvedbe dokazov namreč sploh ne predlaga.

12. Po navedenem je sodišče tožbo, potem ko tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. V zvezi s predlagano ustavnopravno presojo ZST-1 sodišče še pripominja, da izpodbijana odločba ne temelji na določbah ZST-1, zato sodišče tožnikovih navedb v tej zvezi ni bilo dolžno presojati, saj niso predmet tega upravnega spora.

14. Odločitev o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.