21. 1. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družb A., d.o.o., Ž., in B., G.m.b.H., Z., ZRN, ki ju zastopa C. C., odvetnik v V. na seji senata dne 21. januarja 2002

sklenilo:

1.Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cpg 232/2000 z dne 7. 12. 2000 ter sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. Pg 15/2000 z dne 5. 7. 2000 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba družbe B. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cpg 232/2000 z dne 7. 12. 2000 ter sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. Pg 15/2000 z dne 5. 7. 2000 se zavrže.

Obrazložitev

1.V pravdnem postopku je bilo ugotovljeno, da je ničen sklep skupščine družbe z omejeno odgovornostjo (prvi pritožnik), s katerim je bila spremenjena družbena pogodba tako, da se določba, ki je za odločanje o določenih vprašanjih zahtevala soglasno odločitev obeh družbenikov, dopolni z določbo, da se v primeru, če manjšinski družbenik glasuje proti sklepu, za katerega je glasoval večinski družbenik, seja skupščine prekine in se opravi usklajevalni postopek, v katerem družbenika poskušata najti za oba sprejemljivo rešitev, upoštevaje predvsem interes družbe, če pa ta usklajevalni postopek ni uspešen, se ponovno glasuje o prvotnem predlogu sklepa, ta sklep pa je veljavno sprejet z večino glasov, vendar le, če gre za odločitve, ki jih narekuje zakon ali interes družbe, ki ga opredeli direktor. Drugi pritožnik je večinski družbenik navedene družbe.

2.V ustavni pritožbi pritožnika navajata, da je sodišče napačno uporabilo Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. - v nadaljevanju ZGD) ter posledično kršilo ustavne pravice družbe in večinskega družbenika. Menita, da je bila sprememba družbene pogodbe, ki je odpravila zahtevo po soglasju za odločanje o najpomembnejših vprašanjih družbe in je to nadomestila z določbami o usklajevalnem postopku, sprejeta v skladu z Zakonom ter z zahtevano kvalificirano večino.

Sklicujeta se na navedbe iz njune ustavne pritožbe v zadevi št. Up-125/00. Sprememba družbene pogodbe, ki je sprejeta z zakonsko zahtevano večino, naj ne bi mogla predstavljati izigranja pravil družbene pogodbe. Nasprotno stališče sodišč naj bi bilo arbitrarno in v nasprotju z namenom zakonodajalca. Sodišča naj ne bi upoštevala razlike med razlogi ničnosti in izpodbojnosti.

Menita, da bi bil sporni sklep skupščine lahko kvečjemu izpodbojen, ne pa ničen. Menita, da sta sodišči zanemarili razliko med nemoralnostjo in nasprotovanjem dobrim poslovnim običajem. Za ničnost sklepa skupščine bi lahko šlo le v primeru, kadar je nasprotovanje morali ali javnemu redu razvidno že iz samega zapisa sklepa; ničnosti naj ne bi bilo dopustno utemeljevati z drugimi okoliščinami. Nadalje navajata, da je bila sprememba družbene pogodbe nujna, ker je manjšinski družbenik blokiral odločanje in s tem onemogočal poslovanje.

Sodišče naj bi večinskega družbenika prikrajšalo za pravico do razpolaganja in upravljanja. Ker naj bi sodišča štela, da je družbena pogodba nesprejemljiva, naj bi bilo tudi s tem kršeno bistvo lastninske pravice. Zatrjujeta tudi, da višje sodišče ni odgovorilo na bistvene navedbe v pritožbi. Nasprotujeta razlogovanju sodišč, da bi bilo probleme v družbi mogoče rešiti z izključitvijo nediscipliniranega družbenika, saj naj bi bila realizacija tega stališča objektivno nemogoča zaradi nujno potrebnega dokazovanja škode in oviranja pri izvrševanju pravic in zaradi dolgotrajnosti postopka. Intervencija Ustavnega sodišča naj bi bila potrebna, da se s tem povrne zaupanje tujega vlagatelja v sodno oblast. Navajata tudi, da je bila vrednost spornega predmeta v tožbi opredeljena prenizko, zato naj bi bila prikrajšana za možnost vložitve revizije. Toženčevega ugovora glede vrednosti spornega predmeta pa naj sodišče ne bi upoštevalo. Zatrjujeta kršitev 1., 2., 14., 15., 25., 33., 42., 67., 74. in 125. člena Ustave.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Ustavno sodišče izpodbijano sodbo skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ni naloga in pristojnost Ustavnega sodišča, da preizkuša, ali so pravna stališča, na katerih temelji izpodbijana sodna odločba, v skladu z zakonom, pač pa zgolj zagotoviti, da sodišča ne bodo sprejela kakšnih pravnih stališč oziroma z razlago dala zakonu takšne vsebine, ki je nezdružljiva s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Takšnih pravnih stališč pa v izpodbijani sodbi ni. Res je, da so odločitve sodišča v zvezi z ugotavljanjem ničnosti sklepa skupščine gospodarske družbe lahko relevantna z vidika pravice do svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave in pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Vendar pa iz teh ustavnih pravic ter tudi ustavno zagotovljene pravice do svobodnega urejanja pogodbenih razmerij, ki je izraz 35. člena Ustave, izhaja pravica, da družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo pretežno avtonomno urejajo medsebojna razmerja v družbi. Spoštovanje avtonomije volje strank, izražene v družbeni pogodbi, zato ne more biti v nasprotju z ustavnimi pravicami, na katere se sklicuje pritožnik. Prav za to pa gre v obravnavanem primeru. V skladu z navedenimi ustavnimi pravicami je odločitev sodišča, da upošteva v družbeni pogodbi izraženo voljo strank, da se o nekaterih najpomembnejših vprašanjih družbe odloča soglasno. Prav tako je v skladu z navedenimi ustavnimi pravicami izhodišče, da mora sodišče preprečiti ravnanje, ki pomeni izničenje (fravdulozen obid) pogodbeno prevzetih obveznosti. Namen izpodbijane sodbe je preprečiti, da bi pritožnik v celoti izigral tiste določbe družbene pogodbe, ki zahtevajo soglasno odločanje o določenih vprašanjih. Izražena volja strank - tudi večinskega družbenika - je bila v družbeni pogodbi jasna: o določenih najpomembnejših vprašanjih družbe morata družbenika odločati soglasno. Tudi po mnenju Ustavnega sodišča je z vidika ustavnih pravic sprejemljivo stališče, da te določbe ni dopustno enostavno obiti tako, da večinski družbenik po načelu večinskega odločanja spremeni take določbe družbene pogodbe. Z vidika ustavnih pravic tako ni sporna ugotovitev sodišča, da gre pri tem ravnanju zgolj za poskus obida prevzetih obveznosti, in zato z vidika ustavnih pravic tudi ni sporna ugotovitev, da je sprememba družbene pogodbe v obravnavani zadevi neveljavna, pri čemer oblika neveljavnosti (ničnost ali izpodbojnost) ni ustavnopravno relevantno vprašanje, pač pa je zgolj vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Ob tem je ustavnoskladno tudi ravnanje sodišča, ki je odgovorilo na pritožnikove argumente o ogroženosti pravnega položaja večinskega družbenika (in družbe) zaradi (domnevne) blokade odločanja. Zadostna zagotovitev varstva legitimnih interesov večinskega družbenika je v zakoniti možnosti, da v tem primeru zahteva izključitev družbenika (ali prenehanje družbe). Pri tem ni mogoče sprejeti argumenta pritožnikov, naj teh institutov ne bi bilo mogoče uporabiti, saj zahtevajo izkazovanje škode. Varstvo pravic družbenika seveda zahteva, da je za njegovo izključitev iz družbe treba izkazati pomembne razloge na njegovi strani, kakor jih opredeljuje zakon. Skozi te institute (vključno z možnostjo izdajanja začasnih odredb) je pravni položaj večinskega družbenika v primeru domnevne blokade odločanja zaradi domnevnega zlonamernega ravnanja manjšinskega družbenika zadostno varovan. Zato ni mogoče očitati kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin ravnanju sodišča, ki je pritožniku preprečilo obid oziroma izigranje določb družbene pogodbe o zahtevanem soglasnem odločanju o pomembnih vprašanjih družbe in ki ob tem ni upoštevalo argumentov pritožnika, da je sprememba družbene pogodbe nujen način za zagotovitev varstva pravic in interesov družbe in večinskega družbenika. V obravnavani zadevi se tako izkaže, da odločitev sodišča temelji na spoštovanju pogodbene volje družbenikov in preprečitvi, da bi večinski družbenik omejitve pri upravljanju, s katerimi je sam soglašal, obšel oziroma izigral; varstvo upravičenih interesov pa lahko večinski družbenik zagotovi z uporabo drugih pravnih institutov prava gospodarskih družb. Za kršitev pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave, pravice do svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave, svobode združevanja po 42. členu Ustave in pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave zato ne gre.

4.Da ni v nasprotju z ustavnimi pravicami odločitev sodišč, da je nična sprememba družbene pogodbe, ki odpravlja zahtevo po soglasnem odločanju družbenikov o določenih najpomembnejših vprašanjih, je Ustavno sodišče ugotovilo že ob odločanju o ustavni pritožbi istih pritožnikov v zadevi št. Up- 125/00 (sklep z dne 11. 12. 2001). Večinski družbenik je po odločitvi sodišč v pravdnem postopku, da je ta sprememba družbene pogodbe nična, nato izglasoval spremembo družbene pogodbe, kakor je navedena v prvem odstavku tega sklepa. Vendar pa bistva zadeve, ki je v tem, da je nedopustno, da se enostransko s spremembo družbene pogodbe odpravi zahteva po soglasnem odločanju obeh družbenikov, tudi tako spremenjena družbena pogodba ne spremeni. Kot je jasno obrazložilo že sodišče druge stopnje, se izkaže, da tudi po novi spremembi družbene pogodbe večinski družbenik lahko zahtevo po soglasnem odločanju obeh družbenikov, s katero je ob sprejemu družbene pogodbe sam soglašal, izniči. Če namreč usklajevalni postopek ne uspe, gre pa za zadevo, ki jo narekuje interes družbe - tega pa opredeljuje direktor, večinski družbenik lahko sporni sklep doseže brez soglasja manjšinskega družbenika.

5.Pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave, iz katere med drugim izhaja obveznost instančnega sodišča, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava in odgovori na njene bistvene navedbe, ni bila prekršena. Višje sodišče je odgovorilo na bistvene navedbe strank in je zadostno obrazložilo pravna stališča, na katerih temelji odločitev - vključno npr. glede sklicevanja pritožnika na ureditev v nemškem pravu ter glede opredelitve vrednosti spornega predmeta. Tem stališčem tudi ni mogoče očitati očitne napačnosti oz. arbitrarnosti. Ob tem je treba dodati, da sodišču ni treba odgovarjati na nerelevantne navedbe strank (v obravnavani zadevi npr. navedbe glede okoliščin o domnevno nepoštenem ravnanju drugega družbenika). Ni potrebno, da bi bila obrazložitev odločbe instančnega sodišča tako podrobna kot obrazložitev sodišča prve stopnje.

6.Določba 2. člena Ustave o načelih pravne in socialne države ni ustavna določba, ki bi zagotavljala kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato se v ustavni pritožbi ni mogoče sklicevati na kršitev te določbe. Enako velja tudi za določbo 15. člena Ustave o načelih glede izvrševanja in omejevanja pravic, določbo 1. člena Ustave o demokratičnosti ter določbo 125. člena Ustave o vezanosti sodnikov na Ustavo in zakon.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe prvega pritožnika ni sprejelo v obravnavo.

8.Ustavna pritožba drugega pritožnika ni dovoljena. Ustavno pritožbo lahko vloži tisti, čigar človekove pravice ali temeljne svoboščine bi lahko bile kršene z izpodbijano odločbo. To pa predpostavlja, da gre za osebo, ki je bila stranka v postopku, v katerem je bila izpodbijana sodna odločba izdana, ali pa se učinek pravnomočnosti sodne odločbe nanjo neposredno razteza.

9.Pri drugem pritožniku pa ne gre za tak primer. Upoštevati je treba, da gre za zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepa skupščine družbe in pasivno legitimirana stranka je v tem primeru le sama družba. Tako je bilo tudi v predmetnem pravdnem postopku, drugi pritožnik pa je le družbenik pravne osebe, ki je bila stranka v postopku. Sicer pa tudi, če bi drugega pritožnika šteli za upravičeno osebo za vložitev ustavne pritožbe, njegova ustavna pritožba ne bi bila dovoljena iz razloga, ker ni izčrpal pravnih sredstev in s tem ni izpolnjena tudi procesna predpostavka po prvem odstavku 51. člena ZUstS. Drugemu pritožniku je namreč očitno bilo znano, da je predmetni pravdni postopek v teku in če gre po njegovem mnenju za zadevo, ki se neposredno nanaša na njegov pravni položaj, bi bil moral že v teku pravdnega postopka - na prvi ali drugi stopnji - izkoristiti (morebitne) možnosti, da se vanj vključi; tega pa ni storil. Ker ustavna pritožba drugega pritožnika ni dovoljena, jo je Ustavno sodišče zavrglo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka ter druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude