Jedro

Tožnikov položaj je bil ob zaposlitvi v družbi X po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja družbe Y popolnoma enak, kot položaj delavcev, ki jim zaradi prevzema na delo k drugem delodajalcu preneha delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu. V obeh primerih gre za ukinitev določene dejavnosti, za prenehanje potrebe po delu vseh delavcev, ki so v tej dejavnosti delali, za nadaljevanje dela na istih delih, istih delovnih sredstvih in v istih delovnih prostorih pri novem delodajalcu. V obeh primerih je razlog za prehod ekonomske narave in v obeh primerih s tem soglašata oba delodajalca. V konkretnem primeru je bil dogovor o prevzemu delavcev dosežen že pred uvedbo stečajnega postopka, tako da ni razumnega oziroma stvarnega razloga, da bi se položaj delavcev obravnaval drugače kot položaj delavcev, ki preidejo k drugemu delodajalcu na podlagi sporazuma med delodajalcema, kljub temu, da je bil sporazum o prezaposlitvi delavcev dosežen šele po uvedbi stečajnega postopka. Pri presoji dolžine odpovednega roka in višine odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožniku podana s strani družbe X, je treba upoštevati tudi delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu, družbi Y.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka razveljavi ter se tožba z zahtevkom na „razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2006 pod točko 2 v pogledu uveljavljanja pravic za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede obdobja za štetje zaposlitve pri delodajalcu, pod točko 3 v pogledu odpovednega roka in pod točko 5 v pogledu ugotovitve delovne dobe ter osnove za izračun odpravnine, ki jih je potrebno upoštevati pri obračunu in izplačilu odpravnine in ugotovitev, da se tožniku za uveljavljanje pravic za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi šteje kot zaposlitev pri delodajalcu obdobje od tožnikove zaposlitve pri delodajalcu od 1. 7. 1983 dalje, nadalje da znaša odpovedni rok 75 dni in da tožeči stranki pripada odpravnina za najmanj 22 let delovne dobe pri toženi stranki v višini 1/3 povprečne mesečne plače, ki jo je tožnik prejemal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo“ zavrže. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (2., 3.a, 4., in 5.a točka izreka) potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija glede odločitve iz 1. odstavka izreka se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno spremenilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2006 v 2., 3. in 5. točki glede štetja delovne dobe, odpovednega roka in osnove za obračun odpravnine, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 10. 9. 2006, ampak dne 16. 9. 2006, naložilo toženi stranki, da manjkajočo delovno dobo vpiše v delovno knjižico do vključno 16. 9. 2006, mu izplača zapadlo plačo v znesku 286,95 EUR za čas od 10. 9. 2006 do 16. 9. 2006 s pripadajočimi davki in prispevki ter obrestmi, kar je zahteval iz tega naslova več, pa je zavrnilo in razliko v odpravnini v znesku 5.267,38 EUR s pripadajočimi obrestmi. Odločilo je, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v znesku 860,36 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z obrestmi od izteka tega roka do plačila. Drugačen tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe). Navaja, da je bil tožnik do 1. 4. 1993 zaposlen v T.P.C.D.S.K oz. kasneje v družbi V.C.P.P.I.K d.o.o., delovno razmerje pa mu je prenehalo zaradi stečaja. Nato se je zaposlil v družbi V. d.d. oziroma njenem pravnem predniku V.D.I. d.o.o.. Z uvedbo stečaja je bilo pravno nasledstvo prekinjeno. Prekinitev je nastopila tudi 2. 4. 1993 in je trajala do 12. 5. 1993 in nato še od 1. 12. 1993 do 17. 1. 1994. Družba V.D. ni prevzela delavcev na podlagi sporazuma s prejšnjim delodajalcem. Najemna pogodba med pravnimi predniki X in med V. d.d. ne dokazuje prevzema delavcev, pa tudi ne osnovnih sredstev in proizvodnje. Sklepi stečajnega upravitelja so bili sprejeti po uvedbi stečajnega postopka in torej po prenehanju delovnega razmerja tožniku. V. d.d. je le najela nekaj proizvodnih sredstev, delavci, ki so delali v proizvodnji celuloze, pa so predstavljali le tretjino vseh zaposlenih. Ni torej šlo za prevzem po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti, ki je začela veljati šele 1. 7. 1993, torej dva meseca po zaposlitvi tožnika pri V. d.d.. Pred tem zakonske podlage za prevzem niti ni bilo. Premoženje družbe V.C.P.P.I.K d.o.o. v stečaju je leta 1996 kupila družba X d.o.o., ki ni bila v nikakršni povezavi z V. d.d. ali s katerokoli drugo družbo, v kateri je bil pred tem zaposlen tožnik. V družbi X d.o.o. tožnik ni bil prevzet zaradi ukinitve dejavnosti v V. d.d., ampak ga je dne 11.11.1996 družba zaposlila kot novi lastnik proizvodnih sredstev, družba V. d.d. pa je obstajala še naprej in posluje še danes. Že v zadevi opr. št. Pd 138/2004 je sodišče ugotovilo, da med V. d.d. in V.V.K. d.d. ni pravnega nasledstva in ker tudi ni delovnopravne kontinuitete, upoštevaje zlasti daljše prekinitve, ko je bil tožnik prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve, pritožba meni, da je zahtevek neutemeljen. Opozarja na sodno prakso v podobnih primerih, konkretno sodbo VDSS opr. št. Pdp 447/2004, v kateri je zavzelo stališče, da se v primeru prekinitve delovnega razmerja šteje le obdobje zaposlitve pri zadnjem delodajalcu. Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi to, da je obstoj delovnopravne kontinuitete ugotovilo na podlagi posrednih dokazov, ki se na tožnika ne nanašajo. Konkretno naj bi se prevzem delavcev od V. d.d. na X d.o.o. izvedel na podlagi izvensodne poravnave z dne 22. 10. 1996, ki pa ni zajela vseh zaposlenih v V. d.d., pač pa le delavce po seznamu, ki ga sodišče ni vpogledalo, ker ga v spisu ni. Sporna je zato tudi prezaposlitev tožnika od V. d.d., k pravnemu predniku tožene stranke. Z izpodbijano sodbo je po mnenju pritožnika kršeno načelo enakega varstva pravic, saj je sodišče določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Zakona o delovnih razmerjih in Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo interpretiralo arbitrarno in jih uporabilo retroaktivno. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti ter priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je naziranje tožene stranke zgrešeno. Napačno je tudi sklicevanje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 447/2004, kjer je šlo za prekinitev po izjavi delavca in njegovega nedoseganja rezultatov, v konkretni zadevi pa je prišlo do krajših prekinitev v interesu tožene stranke oz. njenih pravnih prednikov najbrž zaradi izigravanja zakonodaje, na vse to pa delavci niso imeli nobenega vpliva. Pri toženi stranki se je vseskozi z istimi delavci v tovarni proizvajala celuloza in papir, če pa so se spreminjali lastniki in imena, pa to še ne more pomeniti, da ni delovnopravne kontinuitete. Tožnik predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba v pretežnem delu ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo in materialno pravo pravilno uporabilo. Spregledalo je le pomanjkanje pravnega interesa za vložitev tožbe po 1. točki zahtevka.

Tožnik je v tem delovnem sporu zahteval razveljavitev 2., 3. in 5. točke odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2006 in sicer „v pogledu uveljavljanja pravic za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede obdobja za štetje zaposlitve pri delodajalcu, v pogledu odpovednega roka in v pogledu ugotovitve delovne dobe ter osnove za izračun odpravnine“ ter ugotovitev, da je pri uveljavljanju pravic potrebno šteti, da znaša odpovedni rok 75 dni in da znaša odpravnina za 22 let delovne dobe 1/3 mesečne plače, ki jo je tožnik prejemal v zadnjih treh mesecih dela pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je temu delu zahtevka ugodilo tako, da je spremenilo (in ne razveljavilo, kot je zahteval tožnik) odpoved pogodbe o zaposlitvi v 2., 3. in 5. točki izreka in sledilo tožnikovemu zahtevku za priznanje 75 dnevnega odpovednega roka in za priznanje osnove za obračun odpravnine za 21 let delovne dobe v višini 1/3 mesečne plače, ki jo je tožnik prejemal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ugotavlja, da je tožnik zahteval razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na ugotovitev o dejstvih, zahteval pa je tudi ugotovitev (novih) dejstev. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranska izjava volje – v tem primeru delodajalca – ki povzroči prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. V izjavo volje pa sodišče ne more posegati in je ne sme spreminjati. Ker je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, torej prenehanje pravnega razmerja med strankama, edini učinek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavec lahko v skladu s 3. odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V sporu zato sodišče odloča le o zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Druge odločitve in ugotovitve delodajalca v podani odpovedi za delavca nimajo neposrednega učinka. Tožena stranka je v točkah 2., 3. in 5. redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovila, da se tožniku delovna doba pri delodajalcu šteje od 11. 11. 1996 dalje; kdaj je začel teči odpovedni rok, ki ne more biti krajši od 45 dni; in kaj predstavlja osnovo za obračun odpravnine. Tožnik je imel v okviru citiranega 3. odstavka 204. člena ZDR možnost uveljavljati nezakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in zahtevati obstoj delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (kar je tudi storil v 2. točki zahtevka), medtem ko je razliko v odpravnini, kot posledico trajanja delovnega razmerja pri delodajalcu lahko uveljavljal na podlagi 4. odstavka 204. člena ZDR (kar je prav tako storil v 4. točki zahtevka). Varstvo pravic zoper „odločitve“ delodajalca, ki predstavljajo le ugotovitev dejstev, ni predvideno. Za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi v delu, ki neposredno sam po sebi nima nikakršnih pravnih posledic za tožnika in za ugotovitev dejstev (in ne obstoja pravice ali pravnega razmerja), tožnik nima pravnega interesa, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo s takim zahtevkom zavreči. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 274. člena ZPP odločitev v 1. točki izreka razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo.

Tožnik je v tem delovnem sporu nadalje zahteval ugotovitev, da na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati že 10. 9. 2006, ampak šele 16. 9. 2006 (ker je upravičen do daljšega odpovednega roka), zato mu mora tožena stranka priznati delovno dobo do tega dne in jo vpisati v delovno knjižico ter mu izplačati neizplačane plače za obdobje od 10. 9. 2006 do 16. 9. 2006 in razliko v odpravnini.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka kljub večkratni zamenjavi delodajalca treba šteti, da tožnik od 1. 7. 1983 ni spremenil zaposlitve. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so pravilne, saj so podprte z listinami, so naslednje: tožnik se je dne 1. 7. 1983 zaposlil v T.C.P.D.S.K., kjer ima vpisano delovno dobo do 5. 4. 1984 in nato od 20. 3. 1985 dalje. Kasneje se je podjetje preimenovalo v V.C.P.P.I.K d.o.o. (v nadaljevanju V.K. d.o.o.) in tožnik ostal na delu vse do 1. 4. 1993, ko je bil nad delodajalcem uveden stečaj. Tožnik se je nato 12. 5. 1993 zaposlil v družbi V.D.I. d.d., ki se je preimenovala v V. d.d.. Zaposlitev je trajala do 30. 11. 1993, nato pa spet od 1. 2. 1994 do 10. 11. 1996. V tožnikovi delovni knjižici sta prikazani dve obdobji kot čas prebit izven delovnega razmerja, ki pa šteje za pokojnino in sicer od 2. 4. 1993 do 11. 5. 1993 in od 1. 12. 1993 do 17. 1. 1994. Z dnem 11. 11. 1996 se je zaposlil v X d.o.o., kasneje V.V.K. d.d., kjer je ostal vse do prenehanja delovnega razmerja z dne 10. 9. 2006. Tožniku je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 26. 6. 2006. Tedaj (do vključno 30. 6. 2006) se je še uporabljala Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur. l. RS, št. 40/97), ki je 2. odstavku 42. člena določala, da se pri uveljavljanju pravic na podlagi delovne dobe pri zadnjem delodajalcu šteje delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in tudi pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sta po določbah ZDR na delovno dobo pri delodajalcu vezani pravica do odpovednega roka (92. člen) in pravica do odpravnine (109. člen).

Med strankama ni bilo sporno, da je obdobje od 1. 7. 1983 do 1. 4. 1993 obdobje zaposlitve pri istem delodajalcu. T.C.P.D.S.K., kjer se je zaposlil tožnik dne 1. 7. 1983 in podjetje V.K. d.o.o., kjer mu je dne 1. 4. 1993 prenehalo delovno razmerje, sta isti pravni osebi. DO T.C.P.D.S.K in njene temeljne organizacije so se preoblikovale v družbeno podjetje V. – C.P.P., p.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 27. 9. 1989. Družbeno podjetje se je nato statusno preoblikovalo v d.o.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 19. 12. 1990. Preoblikovanje podjetja V. – C.P.P., p.o. je bilo izvedeno na podlagi sklepa delavskega sveta z dne 12. 12. 1990 in pogodbe o vlaganju, ki je bila istega dne sklenjena med tem podjetjem in družbo V.D.I. d.o.o. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je bil tožnik od 11. 11. 1996 dalje zaposlen pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Sporno pa je, ali je mogoče obdobja prejšnjih zaposlitev upoštevati pri uveljavljanju pravic, izhajajočih iz napolnjene delovne dobe pri delodajalcu. Zlasti pritožba izpostavlja vprašanje zaposlitve tožnika v družbi V. d.d. (prej V.D.I. d.d.) za čas od 12. 5. 1993 do 30. 11. 1993 in za čas od 1. 2. 1994 do 10. 11. 1996 ter razmerje te družbe do družb V.K. d.o.o. (tožnikova zaposlitev pred 12. 5. 1993) in X d.o.o. (tožnikova zaposlitev po 10. 11. 1996).

Med navedenimi družbami ni pravnega nasledstva in tudi ne večinske kapitalske povezave. Vendar pa je treba upoštevati, da gre za zaposlitev v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. V času zaposlitve v V.D.I. d.d. dne 12. 5. 1993 sicer Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93) še ni veljala, na kar pritožba utemeljeno opozarja, vendar pa je določba 15. člena ZTPDR zadostna pravna podlaga za upoštevanje delovne dobe pri tem in prejšnjem delodajalcu. Že pred uveljavitvijo SKPG, ki je v 11. členu določala pogoje prevzema delavcev v drugo organizacijo (podobno pa tudi SKPGd, ki je veljala v času prenehanja delovnega razmerja tožnika), se je institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS že v zadevi opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997, pa tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008, zato je sklicevanje pritožbe na zadevo opr. št. Pdp 447/2004 neutemeljeno, ker ne gre za identičen primer. Prevzem na delo k drugemu delodajalcu je ZTPDR uredil kot posebno pravno obliko opravljanja drugih del po odredbi delodajalca, kar je v širšem smislu pomenilo razporeditev delavca. To pa pomeni, da je treba prevzem na delo k drugemu delodajalcu obravnavati kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja.

S 1. 4. 1993 je bil nad družbo V.K. d.o.o. uveden stečajni postopek. Z dnem uvedbe stečaja je tožniku in vsem ostalim delavcem že na podlagi zakona delovno razmerje prenehalo (1. odstavek 93. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. SFRJ, št. 84/89). Delavci, ki jim je delovno razmerje zaradi stečaja prenehalo, so se po dogovoru med sindikatom KSS X, Vlado RS in Skladom RS za razvoj zaposlili v dveh družbah – V.P. d.o.o. in V. d.d.. Sporazum o urejanju vprašanj v zvezi z družbo V.K. d.o.o. v stečaju je bil sklenjen dne 19. 4. 1993 in je predvideval zaradi sanacije družbe V.K. d.o.o. ustanovitev treh novih družb – prva naj bi prevzela proizvodnjo papirja, druga proizvodnjo celuloze, tretja pa vzdrževanje. Čeprav iz citiranega sporazuma izhaja, da naj bi se nove družbe šele ustanovile, pa izvedeni dokazi kažejo, da je bila proizvodnja papirja prenesena na družbo V.P. d.o.o., ki je bila ustanovljena dne 16. 7. 1992, proizvodnja celuloze pa na družbo V.D.I. d.o.o. (kasneje d.d.), ki je bila ustanovljena že 18. 1. 1990. Čeprav stranke niso predložile najemnih pogodb, na podlagi katerih se je v navedenih dveh družbah nadaljevala proizvodnja papirja in celuloze, to izhaja iz izvensodne poravnave z dne 22. 10. 1996, pa tudi iz 4. člena pogodbe med V.K. d.o.o. v stečaju in X d.o.o. z dne 18. 7. 1996. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je bila ustanovitev družbe V.D.I. d.o.o. vpisana v sodni register dne 18. 1. 1990. Družba se je dne 24. 11. 1992 preoblikovala v delniško družbo, dne 20. 5. 1993 pa je spremenila firmo v V. d.d.. To je razvidno iz vpisa v sodni register z dne 20. 5. 1993. Tožnik k družbi V.D.I. d.d. ni prešel na podlagi pogodbe o prevzemu delavcev, ki bi jo sklenila prejšnji in novi delodajalec. Vendar pa je pravilna smiselna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi okoliščin, v katerih je prišlo do zaposlitve v družbi V.D.I. d.d., treba šteti, da tožnik ni spremenil zaposlitve. V družbi V.K. d.o.o. v stečaju je namreč zaradi stečaja prišlo do prenehanja proizvodnje celuloze in zaradi tega do prenehanja dela vseh delavcev, ki so v tej proizvodnji delali, vključno s tožnikom, kar med strankama ni sporno. Družba, ki je prevzela proizvodnjo celuloze na podlagi najemne pogodbe in po posredovanju Vlade RS, Sklada RS za razvoj in Konfederacije sindikatov X, je V.D.I. d.d., ki je zaposlila tožnika po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja. Po določbi 7. člena sporazuma z dne 19. 4. 1993 se je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve najemniku proizvodnje celuloze zavezalo na osnovi pogodbe zagotoviti subvencijo za zaposlitev vsakega posameznega delavca, prezaposlenega v to podjetje, ki bi zaradi sanacije podjetja V.K. d.o.o. ostal brez zaposlitve. Zato je sporazum predvideval začasno brezposelnost. Zaposlovanje delavcev, ki so zaradi stečaja ostali brez zaposlitve, je v družbo V.D.I. d.d. potekalo postopno, kar opravičuje tožnikovo prekinitev dela in prijavo na Zavodu RS za zaposlovanje v času od 2. 4. 1993 do 11. 5. 1993. V tem času veljavni Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91) je namreč v 48. členu predvideval sofinanciranje odpiranja novih delovnih mest, nadomestitev dela stroškov za ohranitev produktivnih delovnih mest in druge vrste subvencij in pomoči podjetjem, ki so zaposlovala brezposelne osebe v okviru aktivne politike zaposlovanja. Pritožbena trditev, da je ta prekinitev pretrgala delovnopravno kontinuiteto, je neutemeljena, saj do nje ni prišlo po volji tožnika, ampak zaradi ohranitve zaposlitve delavcev, ki jim je zaradi stečaja prenehalo delovno razmerje in zaradi nadaljevanja proizvodnje celuloze v novi družbi. Zato niti ni odločilno, da je bil sporazum sklenjen 19. 4. 1993 torej po uvedbi stečajnega postopka. Tudi prekinitev delovnega razmerja v času od 1. 12. 1993 so 17. 1. 1994 delovnopravne kontinuitete ni mogla pretrgati, saj je po prekinitvi tožnik s 17. 1. 1994 nadaljeval z delom v isti družbi, tedaj že preimenovani v V. d.d..

Prav tako pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je podana delovnopravna kontinuiteta med zaposlitvama tožnika v podjetju V. d.d. in X d.o.o.. Do prehoda je prišlo dne 11. 11. 1996. Nepomembno je pri tem razmerje med družbo X d.o.o. in družbo V.K. d.o.o. v stečaju (nakup podjetja v letu 1996). Odločilnega pomena je razmerje med družbo V. d.d. in X d.o.o.. Z izvensodno poravnavo z dne 22. 10. 1996 je bilo dogovorjeno nadaljevanje proizvodnje celuloze v družbi X d.o.o.. Izvensodna poravnava je nadomestila poseben sporazum o prevzemu delavcev (6. člen). Kot izhaja iz zadnje alineje 1. člena, 2. in 3. člena izvensodne poravnave z dne 22. 10. 1996, je delavce družbe V.P. d.o.o. in V. d.d. prevzela družba X d.o.o., ki se je kasneje preimenovala v družbo V.V.K. d.d.. Z izvensodno poravnavo je bilo tudi dogovorjeno, da X d.o.o. vstopi v že sklenjena pogodbena razmerja na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Nobenega dvoma ne more biti, da je prevzela tudi tožnika, saj je družba X d.o.o. sklenila dogovor s sindikatom KSS X dne 12. 11. 1996, v katerem se je zavezala skleniti delovno razmerje z vsemi delavci družb V. d.d. in V.P. d.o.o. tako, da se njihove pravice ne bodo zmanjšale. Enako pa to izhaja tudi iz obvestila direktorja družbe V. d.d. z dne 25. 10. 1996 in iz 2. točke dnevnega reda sestanka med predsedstvom sindikata in prokuristom X d.o.o. (zapisnik z dne 12. 12. 1996). Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni moglo vpogledati v seznam delavcev, ki naj bi jih od V. d.d. prevzel X d.o.o., ker ga v spisu ni, je sicer utemeljen, vendar pa brezpredmeten. Da je tožnik na seznamu prevzetih delavcev dokazuje ob upoštevanju navedenih listin že dejstvo, da je bil delavec V. d.d., ki je z 11. 11. 1996 nadaljeval z delom v družbi X d.o.o..

Glede na navedeno je presoja sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati pri trajanju odpovednega roka in odmeri odpravnine ter jubilejne nagrade celotno tožnikovo delovno dobo oziroma vse njegove zaposlitve od 1. 7. 1983 dalje, pravilna. Zato je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati 10. 9. 2006, ampak je ob upoštevanju nekaj več kot 22 let delovne dobe in 75 dnevnega odpovednega roka v skladu s 4. alinejo 2. odstavka 92. člena ZDR veljala do 16. 9. 2006. Za čas od 10. 9. 2006 do 16. 9. 2006 mu je tako tožena stranka dolžna priznati obstoj delovnega razmerja in delovno dobo vpisati v delovno knjižico ter mu izplačati zapadel znesek plače v višini, kot bi jo prejel, če bi delal in s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je po ugotovitvi sodišča prve stopnje 286,95 EUR bruto.

Tožnik je upravičen tudi do razlike v odpravnini v višini 5.267,38 EUR. Sodišče prve stopnje jo je pravilno odmerilo glede na napolnjeno delovno dobo. Ob prenehanju delovnega razmerja je tožnik napolnil 22 let in 6 dni delovne dobe: od 1. 7. 1983 do 5. 4. 1984 je 9 mesecev in 4 dni, od 20. 3. 1985 do 1. 4. 1993 je 8 let in 13 dni, od 12. 5. 1993 do 30. 11. 1993 je 6 mesecev in 19 dni, od 17. 1. 1994 do 10. 11. 1996 sta 2 leti 9 mesecev in 24 dni, od 11. 11. 1996 do 16. 9. 2006 pa je 9 let 10 mesecev in 5 dni. Po določbi 3. alineje 2. odstavka 109. člena ZDR pripada delavcu, ki je pri delodajalcu zaposlen nad 15 let, za vsako leto dela odpravnina v višini 1/3 povprečne mesečne plače, ki jo je delavec prejel ali bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je vtoževani znesek razlike pravilen, saj je tožnik za 22 let delovne dobe upravičen do odpravnine v višini 7.598,80 EUR, ker pa mu je tožena stranka že izplačala znesek v višini 2.331,46 EUR znaša razlika znesek 5.267,38 EUR, ki ga vtožuje tožnik.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu izpodbijano sodbo (točke 2., 3.a, 4. in 5.a) potrdilo, skladno s 353. členom ZPP.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 165. členom ZPP v zvezi s členom 154. ZPP krije sama svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo k njeni rešitvi ni pripomogel, zato tudi tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

V tem sporu je revizija po določbi 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) dovoljena glede odločitve o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja za čas od 10. 9. 2006 do 16. 12. 2006 in za izplačilo plače za to obdobje (2. točka 31. člena ) ter za plačilo razlike v odpravnini v znesku 5.267,38 EUR (1. točka 31. člena). Ni pa dovoljena glede odločitve o zavrženju dela tožbe, ki se nanaša na ugotovitev štetja zaposlitve pri delodajalcu, odpovednega roka in osnove za obračun odpravnine. V tem primeru jo pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom ZDSS-1 lahko dopusti in sicer, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato revizije v tem delu ni dopustilo.