Jedro

Ukrep omejitve gibanja je nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil ozemlja Slovenije ter da bo, kolikor se ugotovi, da je za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Italija, mogoča realizacija njegove predaje tej državi.

Tožnik je v Republiki Italiji že pred dvema letoma, po poteku vizuma, zaprosil za mednarodno zaščito, vendar tam ni počakal na dokončno odločitev, temveč je odšel na Norveško in tudi tam zaprosil za mednarodno zaščito. Poleg tega iz uradnih evidenc izhaja, da je bil zoper tožnika izrečen ukrep „prepoved vstopa v schengensko območje“, ki ga je razpisala Nizozemska za obdobje 12. 4. 2012 do 12. 4. 2015. Iz povedanega izhaja, da je tožnik ilegalno prehajal državne meje. To pa vsekakor predstavlja okoliščino, ki lahko kaže na možnost begosumnosti in lahko pri odločanju toženke vzbuja bojazen, da bi tožnik lahko onemogočil njegovo morebitno predajo drugi državi, če bi se to izkazalo za potrebno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na območje Azilnega doma, Cesta v Gorice 15, Ljubljana, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 27. 5. 2013 od 20.15 ure do dne 27. 8. 2013 do 20.15 ure. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 27. 5. 2013 pri Sektorju za nastanitev, oskrbo in integracijo Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Istega dne mu je bil ustno na zapisnik naznanjen ukrep omejitve gibanja zaradi obstoja dokazov in posrednih okoliščin iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katere je bilo ugotovljeno, da je ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je tožnika 23. 5. 2013 v skladu s 36. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) obravnavala Policijska postaja Ljubljana Vič. Ugotovljeno je bilo, da je 22. 5. 2013 ob približno 20.20 uri prispel z avtobusom iz Republike Italije v Republiko Slovenijo do Ljubljane. Pri sebi je imel tudi avtobusno karto. Na avtobusni postaji v Ljubljani je nato kupil avtobusno karto in odpotoval proti Celju, ker je slišal, da v Celju živi veliko Albancev, pri katerih bi iskal vezo za zaposlitev. V Celju je tako srečal nekaj Albancev, vendar so mu rekli, da mu ne morejo pomagati, dokler si v Sloveniji uradno ne uredi bivanja. Zato se je odločil, da se vrne v Ljubljano in zaprosi za mednarodno zaščito. Tako se je dne 23. 5. 2013 sam zglasil v Azilnem domu, nato pa je bil odpeljan in obravnavan na PP Ljubljana Vič, kjer so ugotavljali način vstopa in legalnost njegovega bivanja v Republiki Sloveniji. V postopku so policisti ugotovili, da je tožnik pred približno dvema letoma legalno odpotoval iz Kosova s svojim potnim listom in italijanskim vizumom. Takrat naj bi odpotoval na Norveško, vendar je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito uradni osebi navedel, da je odpotoval najprej z letalom v Italijo. Po poteku vizuma je v Italiji, v Benetkah, zaprosil za mednarodno zaščito. Tam so zabeležili njegove osebne podatke in mu naročili, naj se čez tri mesece zglasi zaradi uradne podaje prošnje za mednarodno zaščito. Ker je imel iz prvega zakona na Norveškem svojo hčer, se je odločil, da odide na Norveško. Tudi tam je zaprosil za mednarodno zaščito, nakar je bil nastanjen v nekem oddelku, kjer je ostal šest mesecev. Po poteku tega obdobja so ga norveški varnostni organi vrnili nazaj v Republiko Italijo. Ob vrnitvi v Italijo so mu uradni organi ponovno dali nek dokument, da se zglasi za ureditev statusa. Povedal je, da je zaradi svojih psihičnih težav pozabil na določen datum in se tam ni zglasil. Na tem dokumentu je pisalo, da kolikor se ne bo zglasil, bo dobil denarno kazen. Ker se je tega zbal, se je odločil, da odide v Republiko Slovenijo in tukaj zaprosi za mednarodno zaščito. V postopku na policiji je predložil italijanski dokument oziroma vabilo, da se mora zglasiti pri uradnem organu in si urediti status bivanja v Republiki Italiji. Ta dokument je bil izdan 16. 5. 2013, tožnik ga je tudi lastnoročno podpisal. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa toženka citira prvi odstavek 59. člena ZMZ in izpostavlja, da obstajajo dokazi in posredne okoliščine iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, da se je tožnik dejansko pred vstopom v Slovenijo nahajal v Republiki Italiji. Pristojni organ bo v dublinskem postopku preverjal pristojnost za obravnavo njegove prošnje s strani Italije, saj obstajajo indiciski dokazi o tem, da se je pred ilegalnim vstopom v Slovenijo nahajal v Italiji. Da se je v Italiji nahajal in tam izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito, je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel tudi sam. Ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija, ali je to Republika Italija, kjer je bil prosilec obravnavan pred vstopom v Republiko Slovenijo, se je pristojni organ odločil, da se mu omeji gibanje po drugi alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ. Ocenjuje namreč, da je ta ukrep nujen iz razloga, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo, kolikor se ugotovi, da je za reševanje njegove prošnje za mednarodne zaščite odgovorna Italija, mogoča realizacija njegove predaje tej državi. Glede na navedeno je toženka prepričana, da prosilec v primeru predaje Italiji ne bi počakal na izvršitev predaje, zato meni, da je ukrep omejitve gibanja nujen. Pri odločitvi o omejitvi gibanja je bilo upoštevano tudi to, da je bil tožnik v Republiki Italiji že pred dvema letoma na podlagi vizuma, da je po poteku vizuma tam zaprosil za mednarodno zaščito, vendar ni počakal na dokončno odločitev, temveč je odšel na Norveško in tudi tam zaprosil za mednarodno zaščito. Poleg navedenega pa iz uradnih evidenc Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo izhaja, da je bil zoper tožnika izrečen ukrep „prepoved vstopa v schengensko območje“, ki ga je razpisala Nizozemska za obdobje od 12. 4. 2012 do 12. 4. 2015. Na vprašanje uradne osebe v zvezi s tem je tožnik odgovoril, da so nizozemski varnostni organi ta ukrep zoper njega razpisali, ker se je tam nahajal brez osebnih dokumentov, zato so ga za nekaj dni zaprli, nato pa izpustili. Po povedanem toženka ugotavlja, da razlogi, ki jih navaja tožnik za zapustitev Republike Italije niso zadostni in utemeljeni, da tam ne bi počakal na odločitev o podani prošnji za mednarodno zaščito, zato je podan razlog za omejitev gibanja v smislu druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Poudarja tudi, da je tožnik na policijski postaji ter ob podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da ima v Italiji brata s tam urejenim statusom, ki bi mu po mnenju toženke lahko pomagal pri ureditvi statusa bivanja in razumevanju jezika pri uradnih organih. Psihične težave, zaradi katerih naj bi zamudil rok za ureditev statusa v Italiji, pa so po mnenju toženke nekonsistentne. Citira tudi drugi odstavek 51. člena ZMZ in pojasnjuje svojo odločitev, da se tožniku omeji gibanje na območje Azilnega doma v Ljubljani. S takšno omejitvijo bo namreč mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje in bo le tako mogoče zagotoviti morebitno predajo tožnika Republiki Italiji. Z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav tožnik po mnenju toženke kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Prav tako je na policiji in tudi pri podaji prošnje s svojimi odgovori nakazoval, da išče delo. Zato ocenjuje, da je omejitev gibanja na območje Azilnega doma nujna.

Tožnik v tožbi navaja, da je med strankama nesporno, da je pred dvema letoma legalno prestopi mejo države članice ter da se je od tedaj do danes vseskozi gibal znotraj meja držav članic. Glede na takšne ugotovitve dejanskega stanja je po mnenju tožnika zaključek toženke o obstoju dokazov in posrednih okoliščin iz Uredbe 2003/343/ES (Dublinska uredba), vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, da je ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice, materialnopravno očitno napačen. Napačno je stališče toženke, da je skladno z drugo alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ oziroma z 10. členom Dublinske uredbe za obravnavo tožnikove prošnje lahko pristojna tudi Italija, ker se je tožnik prej tam nahajal oziroma je bil tam že obravnavan. Okoliščina, ki bi jo morala toženka ugotoviti, je, ali obstajajo dokazi ali posredne okoliščine, da je tožnik nezakonito vstopil v drugo državo članico (v konkretnem primeru v Italijo) iz tretje države, toženka pa je v izpodbijanem sklepu ugotovila ravno nasprotno - t.j. da je tožnik v drugo državo članico vstopil zakonito. Glede na navedeno je izpodbijani sklep nezakonit in ga je treba odpraviti že zgolj iz tega razloga. Podrejeno pa opozarja, da skladno z 59. členom ZMZ toženka zgolj lahko omeji gibanje na tej podlagi, odločitev o tem je torej diskrecijska in mora biti ustrezno utemeljena. V obravnavanem primeru pa toženka evidentno ni odločila v skladu z namenom, za katerega ji je bilo dano pooblastilo, da prosilcem za mednarodno zaščito omeji gibanje, t.j. da se omogoči njihova morebitna predaja pristojni državi. Toženka je materialno pravo napačno ugotovila že v tem delu, saj 59. člen ZMZ govori o „predaji pristojni državi“, v tej fazi postopka pa se sploh še ne ve, katera država je pristojna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Pri svojem zaključku se toženka sklicuje na okoliščino, da tožnik v Italiji ni počakal na dokončno odločitev, temveč je odšel na Norveško, tega pa mu po mnenju tožnika ne bi smela šteti v škodo, saj iz zapisnika o podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 27. 5. 2013 izhaja, da je tega dne v Sloveniji prvikrat izvedel, da mora v državi, kjer zaprosi za mednarodno zaščito, počakati na odločitev državnih organov. Torej ne drži, da bi s tem tožnik kazal na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite, kot napačno ugotavlja toženka. Toženka v izpodbijanem sklepu omenja tudi, da naj bi bil zoper tožnika s strani Nizozemske izrečen ukrep „prepoved vstopa v schengensko območje“, vendar pa ne pojasni, v kakšnem smislu to izkazuje, da je ukrep omejitve gibanja glede na okoliščine konkretnega primera nujen. Ob tem tožnik opozarja, da za ukrep omejitve gibanja ni relevantno, ali bi v Italiji počakal na odločitev o podani prošnji za mednarodno zaščito, temveč ali bi v Sloveniji počakal na odločitev o predaji pristojni državi. Glede na vse navedeno torej ne obstojijo nikakršni indici, da se bo tožnik morebitni predaji izognil. Z ozirom na to je toženka odločila v nasprotju z namenom 59. člena ZMZ, ki je v tem, da se zagotovi prisotnost prosilca za azil pri predaji, izpodbijani sklep pa je zato nezakonit. Poleg tega iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, iz katerega razloga je toženka prepričana, da se bo tožnik predaji izognil, zato je nezakonit tudi iz tega razloga, saj ima takšne pomanjkljivosti, da se ga ne da preizkusiti. Po stališču Vrhovnega sodišča I Up 423/2011 z dne 15. 9. 2011 za izrek ukrepa omejitve gibanja ne zadostuje zgolj ugotovitev, da so podani razlogi oziroma dejstva, zaradi katerih je gibanje mogoče omejiti, temveč mora izrečeni ukrep temeljiti tudi na drugih okoliščinah ali lastnostih prosilca, zaradi katerih je takšen ukrep potreben. Ukrep mora biti v neposredni zvezi z zagotovitvijo prisotnosti prosilca v primeru izkazane begosumnosti ali drugačnega oviranja postopka po Dublinski uredbi in na podlagi ugotovitve, da se zakonitega namena omejitve gibanja oziroma odvzema osebne svobode ne more uresničiti s kakšnim drugim, v človekove pravice manj posegajočim ukrepom. V obravnavanem primeru begosumnost tožnika ni izkazana, torej tudi stališče sodne prakse narekuje odpravo izpodbijanega sklepa. Po vsem povedanem sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi 6. 6. 2013 vpogledalo upravni spis, ki ga je predložila toženka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je Kosovo zapustil pred približno dvemi leti in pol, ko je z italijanskim vizumom odšel v Italijo. Vendar v Italiji ni ostal dolgo, saj je kmalu spoznal, da se tam ne bo mogel znajti oziroma si najti dela. Nato je odšel na Norveško, kjer ima hčerko. Za mednarodno zaščito je zaprosil tako v Italiji po poteku vizuma, kot na Norveškem. Povedal je tudi, da je potoval preko Francije, Danske, Nizozemske ter da niti ne ve, s kakšnim namenom, ker je popolnoma izgubil kontrolo nad seboj. Kolikor se spomni, je za mednarodno zaščito zaprosil tudi v Franciji. Letos pa je bil izgnan iz Norveške v Italijo, ki je velika država, sam pa izvira iz majhne vasi, zato se tam ni počutil varnega. Nato ga je na lepem prešinilo, da je Slovenija majhna dežela, zato upa, da bo lahko ostal tu in si morda našel kakšno delo. V Slovenijo, in sicer v Ljubljano je prišel z avtobusom iz Italije, nato je pot nadaljeval v Celje, ker tam pozna nekaj Albancev, pri katerih se je želel pozanimati, kakšna so pravila v zvezi s prijavo v Sloveniji. Ker so mu rekli, da mu brez dokumentov ne morejo pomagati, se je naslednjega dne vrnil v Ljubljano in sam odšel do Azilnega doma. Takrat je tudi zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji. Povedal je tudi, da je vse osebne dokumente izgubil, ne spomni pa se, kdaj in kje.

Pri svoji odločitvi se je toženka oprla na drugo alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ, ki določa, da pristojni organ lahko prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Iz citirane določbe izhaja, da je zakonodajalec toženko pooblastil, da o tej nastanitvi odloča po prostem preudarku. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče sodi, da toženka ni prekoračila prostega preudarka, ko se je odločila za ukrep o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. Tako sodišče ni našlo očitane bistvene kršitve pravil postopka. Ugotovila je namreč, da iz dokumentacije zadeve ni mogoče z zadostno mere gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Slovenija, kjer se tožnik nahaja sedaj, ali Italija, kjer je bil obravnavan pred vstopom v Slovenijo. Ocenila je, da je ukrep omejitve gibanja nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil ozemlja Slovenije ter da bo, kolikor se ugotovi, da je za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Italija, mogoča realizacija njegove predaje tej državi. Med strankama ni spora o tem, da je tožnik nezakonito prečkal mejo med Italijo in Slovenijo, saj je sam potrdil, da je v Slovenijo prišel brez dokumentov. Prihaja pa iz tretje države – Kosova. Po presoji sodišča so tako podane vse tiste okoliščine, ki jih zahteva citirana določba 59. člena ZMZ, zaradi katerih lahko toženka prosilcu omeji gibanje. Tako si tožnik po presoji sodišča citirano določbo 59. člena ZMZ razlaga napačno in samo dejstvo, da je pred dvema letoma legalno prestopil mejo države članice ter da se je od tedaj vseskozi gibal znotraj meja držav članic, na odločitev ne more vplivati. Po poteku italijanskega vizuma je namreč meje držav članic prehajal nelegalno. V obravnavani zadevi pa je toženka pojasnila tudi druge razloge, zaradi katerih meni, zakaj je tak ukrep nujen. Pojasnila je, da je tožnik v Republiki Italiji že pred dvema letoma, po poteku vizuma, zaprosil za mednarodno zaščito, vendar tam ni počakal na dokončno odločitev, temveč je odšel na Norveško in tudi tam zaprosil za mednarodno zaščito. Poleg tega pa iz uradnih evidenc toženke izhaja, da je bil zoper tožnika izrečen ukrep „prepoved vstopa v schengensko območje“, ki ga je razpisala Nizozemska za obdobje 12. 4. 2012 do 12. 4. 2015. Iz povedanega izhaja, da je tožnik ilegalno prehajal državne meje. To pa po presoji sodišča vsekakor predstavlja okoliščino, ki lahko kaže na možnost begosumnosti in lahko pri odločanju toženke vzbuja bojazen, da bi tožnik lahko onemogočil njegovo morebitno predajo drugi državi, če bi se to izkazalo za potrebno. V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožnik šele v Sloveniji prvič izvedel, da mora v državi, kjer zaprosi za mednarodno zaščito, počakati na odločitev državnih organov, pa sodišče odgovarja, da je tožnik, zaslišan na glavni obravnavi dne 6. 6. 2013, sam izpovedal, da je bil o tem poučen že na Norveškem. Glede sklicevanja tožnika na svojo bolezen, v zvezi s katero je na glavni obravnavi dne 6. 6. 2013 izpovedal, da je bil že na Kosovem v psihiatrični bolnišnici ter da jemlje tablete Olanzapin 15 mg, ki mu jih je predpisal zdravnik na Norveškem, gre pa za antipsihotična zdravila, ki se uporabljajo pri zdravljenju shizofrenije in podobnih duševnih boleznih, pa sodišče meni, da ta okoliščina ni relevantna za odločitev. Tožnik je v zvezi s tem tudi izpovedal, da ga omenjena zdravila, ki jih jemlje, držijo stabilnega in mirnega ter da je bil tudi v Azilnem domu v Ljubljani deležen zdravniške pomoči. Glede na izpovedbo tožnika samega sodišče ne vidi razloga v čem in na kakšen način naj bi omejitev gibanja poslabševala tožnikovo bolezen.

Glede na vse navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep zakonit, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.