Jedro

Pravica tožeče stranke, da se opredeli do navedb nasprotne stranke, ne pomeni, da mora sodišče njenim navedbam tudi slediti, niti se sodišče ni dolžno opredeliti do vseh navedb pravdnih strank, temveč le do odločilnih navedb, odgovor na strankine navedbe pa lahko izhaja tudi iz konteksta celotne obrazložitve. Do odločilnih navedb tožeče stranke pa se je sodišče prve stopnje opredelilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 7.091,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.164,26 EUR od 14. 9. 2018 in od zneska 1.927,60 EUR od 10. 10. 2018 ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca v znesku 1.548,28 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi je višje sodišče že odločalo. V sklepu I Cpg 214/2020 z dne 23. 6. 2020 je sodišču prve stopnje podalo napotilo, da mora tožeči stranki z vnovičnim vabilom na narok za glavno obravnavo zagotoviti možnost opredelitve do navedb nasprotne stranke.

7. Sodišče prve stopnje je napotilo višjega sodišča iz razveljavitvenega sklepa upoštevalo in izvedlo narok za glavno obravnavo dne 4. 9. 2020, na katerega je bila tožeča stranka pravilno vabljena in se ga je udeležila. Nasprotovanje tožeče stranke presoji sodišča, da izvedba dodatnih dokazov glede na relevantno dejansko stanje ni potrebna, ne pomeni, da je prišlo do absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravica tožeče stranke, da se opredeli do navedb nasprotne stranke, ne pomeni, da mora sodišče njenim navedbam tudi slediti, niti se sodišče ni dolžno opredeliti do vseh navedb pravdnih strank, temveč le do odločilnih navedb, odgovor na strankine navedbe pa lahko izhaja tudi iz konteksta celotne obrazložitve.1 Do odločilnih navedb tožeče stranke pa se je sodišče prve stopnje opredelilo. Posledično ni podana niti absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijane sodbe zaradi tega, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi ustrezno opredelilo do navedb tožeče stranke iz zadnje pripravljalne vloge, naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Prav tako pa ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za to kršitev gre v primeru tehnične napake pri povzetku listin, očitki tožeče stranke v zvezi z obravnavo njene zadnje pripravljalne vloge pa se niti ne nanašajo na to.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo (8. točka obrazložitve), da med pravdnima strankama najemna pogodba za poslovni prostor ni bila sklenjena v pisni obliki in taka pogodba ne velja.2 Posledično tožeča stranka že zaradi tega ne more uspeti z zahtevkom na podlagi pravil o izpolnitvi pogodbenih zavez, kot pavšalno trdi v pritožbi.

9. Kar pa zadeva utemeljenost zahtevka na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika – OZ, je za presojo tega zahtevka bistveno, ali je A. A. pri dogovoru o najemu scenografske delavnice deloval v svojem imenu ali v imenu oziroma z odobritvijo toženca. V okviru te presoje pa ni odločilno, ali so v razmerju med tožečo stranko in A. A. obstajali elementi delovnega razmerja, saj ne gre za delovnopravni spor. Zato pritožbene navedbe o prodaji lesa tožeče stranke s strani A. A. in sklicevanje na elektronsko sporočilo z dne 31. 3. 2018, v katerem naj bi se A. A. strinjal z določitvijo denarnih sankcij zaradi kršitve hišnih pravil, niso odločilnega pomena. Z njimi tožeča stranka utemeljuje, da med njo in A. A. naj ne bi obstajalo delovno razmerje, vendar pa te navedbe ne dokazujejo ničesar o obstoju pooblastilnega razmerja med tožencem in A. A., na podlagi česar bi bil slednji pooblaščen v imenu toženca vstopiti v razmerje s tožečo stranko.

10. Tožeča stranka je sama navedla, da najemna pogodba za scenografsko skladišče ni v zvezi z obravnavano terjatvijo. Posledično ta ne dokazuje, da je bilo sklenjeno najemno razmerje s tožencem tudi za scenografsko delavnico. Prav tako tožeča stranka priznava, da je z A. A. sodelovala pri projektih B. in C., za katera je toženec tožeči stranki izdal računa št. 13-2018 in 16-2018, in da je bilo sodelovanje tožeče stranke in A. A. pri teh projektih v korist tožeče stranke. Iz korespondence v zvezi s projektom B. izhaja, da je ta projekt potekal v aprilu 2018, iz vtoževanega računa ter urnika najema scenografske delavnice (priloga A22) pa izhaja, da v aprilu 2018 A. A. najetega prostora ni uporabljal. Projekt B. glede na te dokaze in navedbe tožeče stranke ni v zvezi z najemnim razmerjem in zaračunanje tega sodelovanja, kjer tožeča stranka ni dokazala, da bi sodeloval tudi toženec, ne pomeni, da je toženec soglašal ali naknadno odobril posel najema scenografske delavnice. Zgolj to, da je A. A. sin toženca in pavšalna navedba, da naj bi toženec skupaj z A. A. v prostorih tožeče stranke opravljal svojo dejavnost za druge naročnike, ne zadostuje. Tudi dokazni predlogi za zaslišanje prič v zvezi s tem dejstvom so bili nesubstancirani (kdaj naj bi ta dejavnost potekala, ali je tu mišljen najeti prostor itd.), nesubstanciranim dokaznim predlogom pa sodišče ni dolžno slediti. Ker tožeča stranka trdi, da neupravičena pridobitev toženca temelji na odobritvi najemnega razmerja s tožečo stranko, je na njej dokazno breme dokazovanja, da je ta odobritev dejansko obstajala. S strani tožeče stranke podane navedbe in dokazi, ki se v pretežnem delu nanašajo izključno na A. A. in ne na toženca, pa tega ne dokazujejo.

11. Tretje osebe, v konkretnem primeru predlagane priče, na katere se sklicuje tožeča stranka, tudi niso primeren dokaz za ugotavljanje obstoja pooblastilnega razmerja med tožencem in A. A., saj glede na sicer skope navedbe tožeče stranke v tem delu niso povezane s tem razmerjem. Zavrnitev dokaznega predloga zaradi njegove neprimernosti pa je dopustna in zato ni podana relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

12. Glede na presojo sodišča, da ni podana pasivna legitimacija, saj tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja razmerja med pravdnima strankama, tožeča stranka sama priznava, da ob takšni ugotovitvi ni podana niti odškodninska odgovornost toženca, saj njegovo ravnanje ni v nobeni zvezi z domnevno nastalo škodo. Posledično tudi v tem delu ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje tega naj ne bi zadostno obrazložilo.

13. Ker se tožeča stranka zoper odločitev o stroških postopka pritožuje le v posledici odločitve o glavni terjatvi, višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških.

14. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbama prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi toženec pa sam krije svoje stroške, saj glede na pavšalne navedbe v odgovoru na pritožbo ta vloga ni prispevala k odločitvi o pritožbi.

1 9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-373/97-15 z dne 22. 2. 2001 in 2. točka obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003. 2 Drugi odstavek 12. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih.