Jedro

Zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine ni ustrezno pravno sredstvo za vračilo nepremičnine, ki je bila odsvojena na podlagi nične pogodbe ali pogodbe, ki je prenehala z učinkom ex tunc.

Dejstvo, da je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan pridobitelj, se v primerih kot je obravnavani, rešuje z izbrisno tožbo. Gre namreč za tipičen primer materialnopravno neveljavne vknjižbe, ki ga Zakon o zemljiški knjigi izrecno predvideva v 1. točki tretjega odstavka 243. člena.

Zahtevek kot ga postavlja tožeča stranka, glede na zatrjevana dejstva, ni primeren, kar z drugimi besedami pomeni, da iz zatrjevanih dejstev ne izhaja pravna posledica, ki jo zahteva. Za uveljavitev svojih pravic je torej izbrala napačno pot. Tako sodna praksa kot pravna teorija sta enotni tudi v stališču, da takšne napake ni mogoče sanirati z materialno procesnim vodstvom.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v II. in III. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki izdati za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na nepremičninah z ID znaki 000, 001, 002 in 003 na ime tožeče stranke M. d. o. o. - v stečaju, in sicer do celote.

III. V kolikor tožena stranka v roku iz II. točke izreka te odločbe ne bo izdala zemljiškoknjižne listine, ta odločba nadomesti listino na podlagi katere se izvede zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na nepremičninah z ID znaki 000, 001, 002 in 003 na ime tožeče stranke M. d. o. o. - v stečaju, in sicer do celote.“ zavrne

- v IV. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 2.631,97 EUR njenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti 8.659,90 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugotovilo, da vrednost spornega predmeta znaša 474.566,00 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v 15 dneh tožeči stranki izda za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na v izreku opredeljenih nepremičninah na ime tožeče stranke (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da bo, v kolikor tožena stranka tega ne bo storila, zemljiškoknjižno listino nadomestila izpodbijana odločba (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 15.625,20 EUR tožnikovih pravnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka izpodbijane odločbe se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da iz navedb, ki jih podaja tožeča stranka, utemeljenost njenega tožbenega zahtevka ne izhaja. Tako pravna teorija kot sodna praksa namreč zavzemata enotno stališče, da zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine ni ustrezno pravno sredstvo za vračilo nepremičnine, ki je bila odsvojena na podlagi nične pogodbe ali pogodbe, ki je prenehala z učinkom ex tunc (npr. zaradi razveze ali odstopa od zavezovalnega pravnega posla(1)). Takšno stališče temelji na načelu kavzalnosti, ki je eno temeljnih načel stvarnega prava. V skladu z njim neveljavna pogodba ne more privesti do veljavnega prenosa lastninske pravice. Odsvojitelj v takšnem primeru (kljub zemljiškoknjižnemu prepisu) ostane lastnik, zato povratni prenos lastninske pravice ni potreben. Poleg tega je zemljiškoknjižno dovolilo razpolagalni pravni posel stvarnega prava, ki za svojo veljavnost potrebuje veljaven zavezovalni pravni posel. Da bi bil lahko utemeljen zahtevek na njegovo izročitev, bi tako tožnik moral zatrjevati, da je bil med njim in tožencem sklenjen pravni posel, ki toženca zavezuje, da na tožnika prenese lastninsko pravico. Tožnik obstoja takšnega posla ne zatrjuje (trdi celo obratno - da je bil pravni posel razvezan, toženec pa se na njegove pozive, naj mu izroči zemljiškoknjižno dovolilo, ni odzval). Brez njega toženec zemljiškoknjižnega dovolila ne more izstaviti, zato mu takšne obveznosti ni mogoče (pravno pravilno) naložiti s sodbo.

6. Dejstvo, da je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan pridobitelj, se v primerih kot je obravnavani, rešuje z izbrisno tožbo. Gre namreč za tipičen primer materialnopravno neveljavne vknjižbe, ki ga Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) izrecno predvideva v 1. točki tretjega odstavka 243. člena.

7. Takšno stališče je v sodni praksi praktično enotno.(2) Že v letih 2006 in 2007 ga je dvakrat zavzelo in pojasnilo Višje sodišče v Kopru (v odločbah I Cp 1192/2006 in I Cp 1234/2006). V letu 2010 je enako zapisalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju VS RS) v sodbi II Ips 868/2007. Da je v takšnih primerih treba vložiti izbrisno tožbo pa je istega leta pojasnilo tudi višje sodišče v Ljubljani v odločbah I Cp 4541/2009 in I Cp 2372/2010. Pri njem je vztrajalo tudi npr. ob sprejemu odločb I Cp 683/2012 v letu 2012, I Cp 2276/2013 v letu 2014, I Cp 1857/2015 v letu 2015. Navedena praksa je bila izrecno potrjena in obširno obrazložena tudi v sklepu VS RS opr. št. II Ips 269/2015 (z dne 10. 3. 2016).

8. Ni torej dvoma o tem, da je že daljše časovno obdobje jasno, da zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v primerih kot je obravnavani, nima materialnopravne podlage (in je zato odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna). Zahtevek kot ga postavlja tožeča stranka tako, glede na zatrjevana dejstva, ni primeren, kar z drugimi besedami pomeni, da iz zatrjevanih dejstev ne izhaja pravna posledica, ki jo zahteva. Za uveljavitev svojih pravic je torej izbrala napačno pot. 9. Tako sodna praksa kot pravna teorija sta enotni tudi v stališču, da takšne napake ni mogoče sanirati z materialno procesnim vodstvom. Pravdni postopek se namreč začne, vodi in konča po volji strank, kar pomeni, da je od tožnikove volje odvisno, kakšno sodno varstvo bo uveljavil. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je zato predvsem njegova stvar.(3) Ravnanje sodišča, ki bi mu dalo pobudo za spremembo, s pozivom naj postavi drugačen tožbeni zahtevek, bi preseglo ravnanja, ki jih ZPP v 285. členu predvideva v okviru materialno procesnega vodstva.(4) To namreč ni uporabljivo v položaju, ko stranka sicer popolno opiše življenjski dogodek, torej navede vsa odločilna dejstva, tožba pa je kljub temu nesklepčna, saj iz dejstev, ki jih navaja, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. V takšnem primeru tudi najskrbnejše materialno procesno vodstvo (ki je izrecno namenjeno ugotavljanju dejanskega stanja) ne more sanirati vsebinske pomanjkljivosti tožbe.(5)

10. Pritožba je torej v celoti utemeljena že iz opisanih razlogov. Na ostale očitke zato višje sodišče ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker je sodišče vezano na zahtevek, sprememba tožbe pa v tej fazi postopka ni več možna, je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP - kadar je dejansko stanje popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, je podana podlaga za kabinetno spremembo sodbe(6)). Ob tem pa velja izpostaviti, da z zavrnitvijo predmetnega tožbenega zahtevka tožeči stranki ni odvzeta možnost, da svoje pravice uveljavi s pravilnim stvarnopravnim zahtevkom, torej s prej omenjeno (nezastarljivo) izbrisno tožbo.(7)

12. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, je višje sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je z zahtevkom v celoti propadla, zato mora toženi stranki povrniti potrebne in priglašene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Te je sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, upoštevaje Odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah. Toženi stranki je priznalo 1500 točk nagrade tretjo pripravljalno vlogo (in ne nagrade za vložitev tožbe, v višini 3000 točk), 3000 točk nagrade za narok, 50 točk za končno poročilo stranki in 2% materialnih stroškov, vse z 22% DDV, kar skupaj znese 5662 točk oziroma 2.598,86 EUR. Poleg tega mora tožeča stranka toženi povrniti še sodno takso za pritožbo zoper sklep o začasni odredbi v višini 33,00 EUR. Skupaj ji mora torej povrniti 2.631,86 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

13. Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti tudi pritožbene stroške. Te je višje sodišče odmerilo na 3750 točk nagrade za postopek in 50 točk za končno poročilo stranki, oboje s priglašenim 20% DDV - kar skupaj znese 4651 točk oziroma 2.134,90 EUR. Poleg tega ji je priznalo tudi 6.525,00 EUR sodne takse. Skupaj ji mora torej tožena stranka povrniti 8.659,90 EUR pritožbenih stroškov.

Višje sodišče pa tožeči stranki ni priznalo nagrad za konferenco s stranko (ki ju je tožena stranka priglasila tako v postopku na prvi stopnji kot v pritožbenem postopku), saj je takšna nagrada zajeta v nagradi za vložitev pripravljalne vloge oziroma pritožbe.

Op. št. (1): Glej npr. R. Vrenčur: Izbrisna tožba, Pravna praksa 2008, št. 33, str. 8,9. Op. št. (2): Izjemo predstavljata odločbi VSL opr. št. I Cp 2794/2006 (z dne 11. 10. 2006) in VSRS opr. št. II Ips 868/2007 (z dne 9. 9. 2010), ki dopuščata tudi stvarnopravno varstvo s kondikcijskim zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Z velikim številom prej in pozneje sprejetih drugačnih odločb, je takšno stališče nedvomno preseženo.

Op. št. (3): N. Betetto in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 588 Op. št. (4): Tako tudi npr. VSRS v sodbi II Ips 868/2007, VSK v odločbi I Cp 1234/2006, VSL v sodbi in sklepu I Cp 4811/2008, sodbi II Cp 2627/2010, idr.

Op. št. (5): N. Betetto in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 586. Op. št. (6): J. Zobec in drugi: Pravdni postopek, zakon s kometarjem, 3. knjiga, str. 477. Op. št. (7): Da se situacije, ko stranke ne morejo več prilagoditi trditev (ali spremeniti tožbenega zahtevka) rešujejo z vložitvijo nove tožbe, izhaja tudi iz komentarja ZPP, 3. knjiga, str. 429.