Jedro

Že po naravi stvari same telesne bolečine ne morejo biti bolj ali manj intenzivne spričo razloga, zaradi katerega so nastale. Gre za objektivno dano dejstvo, ki ima svoj odsev na fizičnem in ne na duševnem področju. Zato pri odmeri odškodnine za to obliko škode ni mogoče upoštevati okoliščin - ravnanja oškodovalca in tako tudi ne v tem primeru, ko je prišlo do škode zaradi napada.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, tako da se odškodnina za strah zviša za 50.000,00 SIT. Zato se izpodbijana sodba ob manjši ugoditvi pritožbi tožene stranke spremeni, da se poslej sodba sodišča prve stopnje glasi: "Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.1998 dalje do plačila, povrniti 67.050,00 SIT izvedenine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 50.000,00 SIT od 13.3.1996 dalje do plačila in od zneska 17.050,00 SIT od 2.10.1996 dalje do plačila, vse v 15 dneh.

V presežku se za znesek 350.000,00 SIT zavrne zahtevek tožeče stranke.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 45.255,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh." Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 6.896,00 SIT pritožbenih stroškov v 15 dneh.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 6.424,00 SIT revizijskih stroškov v 15 dneh.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi z dogodkom 31.5.1989, ko je toženec povzročil tožnici z udarcem z roko in s polenom odrgnine na boku, levi strani temena in sencah ter zlom 10. rebra, je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 500.000,00 SIT (za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem 400.000,00 SIT od zahtevanih 550.000,00 SIT in za strah zahtevanih 100.000,00 SIT) in 67.050,00 SIT z zakonskimi obrestmi od različnih zneskov in različnih datumov, povezanih s plačilom izvedenine, ter 51.175,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih 150.000,00 SIT pa je zavrnilo.

Na toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje sodbo spremenilo, tako da je odškodnino za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem znižalo na 200.000,00 SIT in za strah na 50.000,00 SIT, o pravdnih stroških pa je odločilo, da mora tožnica plačati tožencu 20.200,00 SIT, pritožbenih pa 17.291,00 SIT. V presežku za 350.000,00 SIT (gre za očitno pomoto - prav 400.000,00 SIT) pa je zahtevek zavrnilo.

Proti tej sodbi je tožnica vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo sodbe, tako da bo zavrnjena toženčeva pritožba in potrjena prvostopna sodba.

Pritožbenemu sodišču očita, da je zmanjšalo pomen njenih bolečin, ki so nastale v specifičnih okoliščinah. Poškodovana je bila v nasilnem napadu, ta pa je intenziviral tako bolečine kakor tudi strah. Glede na način, kako je bila napadena, ni mogla biti objektivno prepričana, da so po prvem pregledu res odkrite vse poškodbe. Tudi v primerjavi s sodno prakso v podobnih primerih je prisojena odškodnina prenizka. Opozarja, da je bila odškodnina prisojena 10 let po dogodku. Tako pozna satisfakcija zmanjšuje njeno vrednost. Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

V zvezi z odškodnino za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem ni mogoče pritrditi reviziji v nobenem pogledu. Tudi pri tej obliki škode je treba za pravilno uporabo določb 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) upoštevati med drugim intenzivnost teh bolečin in neprijetnosti. Že po naravi stvari same pa te ne morejo biti bolj ali manj intenzivne spričo razloga, zaradi katerega so nastale. Gre za objektivno dano dejstvo, ki ima svoj odsev na fizičnem in ne na duševnem področju. Zato pri odmeri odškodnine za to obliko škode ni mogoče upoštevati okoliščin - ravnanja oškodovalca in tako tudi ne v tem primeru, ko je prišlo do škode zaradi napada. Če pa meri revizija na tako imenovano penalno odškodnino, ki lahko med drugim upošteva tudi gmotno stanje poškodovalca in oškodovanca in stopnjo odgovornosti (krivde) prvega za povzročeno škodo, velja pojasniti, da naša zakonodaja ne pozna takšne vrste odškodnine (izjemno le pri gmotni škodi slednje - četrti odstavek 189. člena ZOR). Ne drži nadalje trditev, da prisojena odškodnina ne dosega odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v primerljivih primerih. Nasprotno, obravnavana odškodnina celo nekoliko odstopa navzgor, kar pa je sicer pravilno, upoštevaje utemeljeno revizijsko opozorilo, da je treba upoštevati čas od nastanka škode do izdaje sodbe, ki je v tem primeru trajal skoraj sedem let. Torej tudi upoštevaje slednje, je odškodnina primerna.

Pač pa je utemeljena revizija, kar zadeva odškodnino za strah. Ne sicer za tako imenovani sekundarni strah in torej tudi ne v zvezi z zatrjevanim dejstvom, da tožnica ni vedela, da so bile ob zdravniškem pregledu odkrite vse njene poškodbe. Res je v tej zadevi, kot opozarja revizija, postavljeni izvedenec šele na opozorilo naknadno ugotovil, da je šlo pri tožnici tudi za zlom rebra, toda ta diagnoza je bila tožnici znana takoj po prvem pregledu, kar je razvidno iz kazenskega spisa oziroma iz tožničine kazenske ovadbe. Pač pa intenzivnost primarnega strahu in prej omenjeni čas čakanja na sodbo opravičujeta odškodnino v zahtevanem znesku. Toženčevi udarci s polenom po toženki, ki so prenehali šele, ko sta prišli na kraj dogodka tožničina mati in znanka, pomenijo tako visoko stopnjo intenzivnosti strahu (uporabljeno je bilo meter dolgo poleno), ki ni bil le hipen, da je odškodnina, ki jo je prisodilo pritožbeno sodišče, za polovico prenizka.

Le v tem pogledu je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe (prvi odstavek 395. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77). V ostalem pa jo je zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Takšna sprememba je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve (drugi in prvi odstavek 166. člena ZPP/77). Ker je šlo v tej zadevi le za delen uspeh tožeče stranke, je bilo treba uporabiti določbo drugega odstavka 154. člena ZPP/77. V tej pravdi ni bila sporna le višina zahtevka marveč tudi njegov temelj, saj mu je toženec ugovarjal še v pritožbi. V takšnem primeru je treba upoštevati tako doseženi uspeh temelja, kakor tudi glede višine. Tožničin uspeh glede prvega je 100-odstoten, glede drugega pa 46-odstoten. Skupen uspeh je torej 73-odstoten, kar zadeva sojenje na prvi stopnji. Ob takšnem uspehu gre tožnici 73% od odmerjenih stroškov v višini 85.215,00 SIT, kar da znesek 62.207,00 SIT, tožencu pa 27% od odmerjenih stroškov v višini 62.784,00 SIT, kar da znesek 16.952,00 SIT. Tako mora toženec plačati tožnici po pobotanju teh zneskov 45.255,00 SIT pravdnih stroškov na prvi stopnji. Toženec je s pritožbo glede temelja propadel, glede višine pa je bil njegov uspeh 40-odstoten oziroma skupni 20-odstoten. Od odmerjenih 34.482,00 SIT pritožbenih stroškov gre tako tožencu 6.896,00 SIT. Tožničin uspeh z revizijo je tudi le 20-odstoten, kar pomeni, da gre od odmerjenih 32.130,00 SIT (zahtevek za povračilo takse ni utemeljen, ker je bila tožnica oproščena plačevanja taks) 6.426,00 SIT revizijskih stroškov.