Jedro

Pogodbene obveznosti o specializaciji tožene stranke so ne glede na njena določila o namenu odložitve zavezujoče le med strankama, ki sta pogodbo sklenili. Za tretje osebe to razmerje ne učinkuje, razen, če se v njihovo korist ustanovijo kakšne pravice (3. odstavek 148. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna povrniti prejete stroške specializacije. Tožena stranka je s tem, ko po opravljenem specialističnem izpitu ni ostala v delovnem razmerju v okviru Z. d. L. najmanj toliko časa, kolikor je trajala specializacija, kršila pogodbeno obveznost. Kršitev te obveznosti je sankcionirana s takojšnjim vračilom celotnega zneska, ki ji ga je tožeča stranka izplačala po pogodbi o specializaciji, sklenjeni dne 20.10.1990. Sodišče pa je kot preuranjen zavrglo pobotni ugovor tožene stranke za plačilo zneska 7,836.303,67 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pritožbi tožene stranke zoper vmesno sodbo je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sklep o zavrženju pobotnega ugovora razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in predlaga, da ji Vrhovno sodišče RS ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da sta obe sodišči storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, da v sodbah nista navedli razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so v sodbah navedeni razlogi nejasni. Zmotno pa sta uporabili tudi materialno pravo, saj sta določila pogodbe o specializaciji nepravilno razlagali. Ker so pogodbena določila, po mnenju revizije nejasna, je za ugotovitev njihove vsebine potrebno uporabiti interpretacijska pravila ZOR. Sodišče ni upoštevalo skupnega namena pogodbe, da se pravice in obveznosti nanašajo zgolj na takratno TOZD Š. v sestavi DO Z. d. L. Tožena stranka je bila dolžna svoje obveznosti iz te pogodbe izpolnjevati le v TOZD Š., ne pa pri tožeči stranki. Ker pa je slednja z nedokončno odločbo toženko nezakonito razporedila v drugo delovno enoto v I. G., je tudi iz tega razloga prenehala njena obveznost iz pogodbe. Zaradi nezakonite razporeditve je bila upravičena odpovedati delovno razmerje in zato ne sme trpeti drugih škodljivih posledic.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki dopušča le omejen, z zakonom predpisan preizkus pravnomočne odločbe sodišča druge stopnje. Zato je odločanje revizijskega sodišča omejeno na razloge, ki jih v okviru dopuščenega obsega uveljavlja revident in razloge, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, to je pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP češ, da sodbi sodišč ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih, ki pomeni pomanjkljivost iz 14. točke, ni podana. Odločilno dejstvo za odločitev v sporu je ugotovitev, da je toženi stranki pred potekom časa, za katerega se je zavezala ostati v delovnem razmerju po opravljenem specialističnem izpitu, prenehalo delovno razmerje po njeni volji. V primeru dokazane ji kršitve pogodbe o specializaciji je po zaključku obeh sodišč dolžna povrniti tožeči stranki sorazmeren del stroškov za čas, ko bi še morala ostati v delovnem razmerju. V izpodbijani sodbi so navedeni jasni razlogi o teh odločilnih dejstvih tako, da zatrjevana pomanjkljivost ne obstoja. V kolikor pa se tožena stranka ne strinja s sprejeto dokazno oceno, to pomeni ugovor dejanskim ugotovitvam sodišča. Ker po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče pri svoji presoji teh navedb ni upoštevalo.

Tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) v 69. členu ureja izobraževanje delavcev, katerega temeljni namen je ohranitev zaposlitve in napredovanje. V 1. odstavku določa, da ima delavec pravico in dolžnost do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, z namenom ohranitve zaposlitve in zaradi napredovanja. Pogoje za uresničevanje pravic in obveznosti delavcev do izobraževanja kot tudi obveznosti delodajalcev urejajo tudi številne konvencije Mednarodne organizacije dela, zlasti konvencija št. 140 o plačanem dopustu za izobraževanje in konvencija 142 o poklicnem usmerjanju in strokovnem usposabljanju za razvoj človekovih sposobnosti (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS - Mednarodne pogodbe št. 15/92 - Uradni list RS, št. 54/52). Po tretjem odstavku 69. člena ZDR se medsebojne pravice in obveznosti delavca in delodajalca v zvezi z izobraževanjem, izpopolnjevanjem in usposabljanjem podrobneje določijo v pogodbi. Glavne sestavine pogodbe določa splošni akt. Na podlagi določil Samoupravnega sporazuma o skupnih osnovah in merilih za izobraževanje, usposabljanje in štipendiranje v DO Z. d. L. in Pravilnika o izobraževanju, štipendiranju in pripravništvu TOZD Š. ter sklepa Komisije za izobraževanje, štipendiranje TOZD Š. sta Z. d. L. in B. Z. V. dne 20.10.1990 sklenili pogodbo o specializaciji tožene stranke iz pediatrije, na podlagi katere se je slednja zavezala, da bo ostala po opravljenem specialističnem izpitu v delovnem razmerju v TOZD v okviru DO Z. d. L. najmanj toliko časa, kolikor je trajala specializacija (V. točka in drugi odstavek VI. točke). V primeru neizpolnitve te obveznosti - če ji preneha delovno razmerje po njeni volji ali krivdi pred potekom dogovorjene dobe - pa se je zavezala takoj vrniti DO Z. d. L. - TOZD Š. celotni oziroma sorazmerni del zneska, ki ga je prejela (VI.

točka). Ta pogodbena določila so po presoji revizijskega sodišča popolnoma jasna, zato velja za njih uporabo pravilo iz 99. člena ZOR (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR), da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek).

Ob dejanskih ugotovitvah obeh sodišč, da je toženi stranki po končani specializaciji prenehalo delovno razmerje na lastno željo 6.9.1994 (6 mesecev po opravljenem specialističnem izpitu), torej pred izpolnitvijo obveznosti iz V. točke pogodbe, je utemeljen zahtevek tožeče stranke na povrnitev stroškov šolanja za čas, ko bi morala še ostati v delovnem razmerju. Na drugačno odločitev, kot sta jo sprejeli obe sodišči, ne more vplivati zatrjevanje revizije, da je razlog za odpoved iskati v nezakonitem ravnanju tožeče stranke.

Motiv, zaradi katerega je toženka izrazila željo, da ji preneha delovno razmerje, na veljavnost njene odpovedi iz 1. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, pravno ne učinkuje. Zatrjevani nagib je bil zgolj subjektivna podlaga za njeno odločitev, da enostransko odpove delovno razmerje. Motiv ni bil določen kot del pravne podlage za morebitno obojestransko dogovorjeno prenehanje delovnega razmerja.

Po presoji revizijskega sodišča navedene ugotovitve utemeljujejo pravni zaključek nižjih sodišč, da tožena stranka ni izpolnila obveznosti iz V. točke pogodbe o specializaciji. Izpolnitev je namreč izvršitev tistega, kar je vsebina obveznosti, zato jih niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega (1. odstavek 307. člena ZOR). Tožena stranka se je v primeru kršitve dolžnosti iz V. točke pogodbe zavezala povrniti tožeči stranki sorazmeren del stroškov za čas, ko bi še morala ostati v delovnem razmerju. Ob ugotovljenem dejstvu, da ji je prenehalo delovno razmerje po njeni volji pred potekom časa, kolikor je trajala specializacija, je utemeljena pravna presoja obeh sodišč, da je dolžna povrniti sorazmeren del prejetih stroškov specializacije tožeči stranki.

Po 148. členu ZOR ustvarja pogodba pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (prvi odstavek). Vendar ima po drugem odstavku pogodba učinek tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank, razen če je v pogodbi določeno kaj drugega ali če izhaja kaj drugega iz narave same pogodbe. Pogodbo o specializaciji dne 20.10.1990 je za toženo stranko sklenil Z. d. L., zastopan po predsedniku kolegijskega poslovodnega organa, ki je pogodbo tudi podpisal (mag. F. B.). Ne glede na njena določila o namenu odobritve specializacije toženki (za potrebe TOZD Š.) so pogodbene obveznosti zavezujoče le med strankama, ki sta pogodbo sklenili. Za tretje osebe to razmerje ne učinkuje, razen, če se v njihovo korist ustanovijo kakšne pravice (tretji odstavek 148. člena). Prav to skuša uveljaviti tožena stranka z zatrjevanjem, da je bila specializacija dogovorjena za potrebe TOZD Š., torej v njeno korist. Ta okoliščina pa ne more vplivati na obligacijsko upravičenje tožeče stranke. Iz pogodbe o specializaciji, ki sta jo sklenili pravdni stranki, namreč ne izhaja pravica takratnega TOZD Š. zahtevati izpolnitve pogodbe. Samo v primeru, če bi TOZD Š. na podlagi pogodbenih določil pridobila lastno in neposredno pravico, da terja od tožene stranke izpolnitev obveznosti (v smislu prvega odstavka 149. člena ZOR), bi bili njeni ugovori o (ne)obstoju aktivne legitimacije tožeče stranke podvržena pravni presoji. Česa takega pa tožena stranka v postopku ni zatrjevala. Zato ima po prvem odstavku 148. člena ZOR v skladu s pogodbenimi določili pravico zahtevati od nje izpolnitev obveznosti le tožeča stranka.

Pravilna pravna presoja dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na nižjih stopnjah sojenja, kot je v tej odločbi v bistvenem povzeto, utemeljuje po oceni revizijskega sodišča odločitev, po kateri je tožničin zahtevek na povrnitev stroškov specializacije utemeljen. Pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku iz izreka vmesne sodbe predstavlja pogodba o specializaciji (posebno VI. točka), ki ima naravo materialnega prava (69. člen ZDR in 10. člen ZOR - prosto urejanje obligacijskih razmerij).

Ker v reviziji uveljavljeni razlogi niso podani, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).