Jedro

Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo pojem 24-urnega počitka. Tožena stranka se svoje obveznosti glede zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 3.654,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2014 dalje do plačila. Zavrnilo je, kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače (135,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2014 do plačila). Tožbo je zavrglo v delu glede tožbenega zahtevka za plačilo davkov in prispevkov od zneska 3.790,08 EUR. Odločilo je še, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v znesku 995,03 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da sodišče ni pravilno interpretiralo, kaj je 24-urni počitek. Ni upoštevalo okoliščin misije in omejitev (npr. zaradi varnosti), ki jih ima življenje v misiji. Zavzelo je drugačna stališča kot prvostopenjsko sodišče v istovrstni zadevi IV Pd 941/2016, v kateri je bilo ugotovljeno, da ni šlo za kršitev pravice do tedenskega počitka. Krajši sestanki ne pomenijo kršitve te pravice. Nošenje uniforme nima vpliva na regeneracijo posameznika. Pojem 24-urnega počitka je treba tolmačiti realno. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče ni sledilo podatkom iz evidenc mesečnih obremenjenosti, da je tožniku počitek bil omogočen, o čemer je izpovedal tudi tožniku nadrejeni A.A., pač pa je verjelo tožniku in priči B.B., ki sta izpovedala drugače. Ni obrazložilo, zakaj je sledilo njima, ne pa izpovedi tožniku nadrejenega ter podatkom evidenc. Sodišče je odvzelo dokazno vrednost listinskim dokazom (evidencam). Zato je podana kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je napačno odločilo tudi o višini vtoževane terjatve. Na misiji velja poseben plačni režim, kot ga določa Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. V času koriščenja dopusta se obračuna plača le v višini nominalne osnove, torej se mora tudi pri obračunu nezagotovljenega tedenskega počitka upoštevati plača brez dodatkov. Napačna je tudi odločitev o obrestnem delu zahtevka. Zmotno in neobrazloženo je stališče, da naj bi bila tožena stranka s plačilom v zamudi ob tožnikovi vrnitvi z misije. Sklicuje se na primere sodne prakse rednega sodišča glede nastanka zamude v zvezi s premoženjsko škodo. V posledici napačne odločitve o glavni stvari uveljavlja tudi napačno odločitev o stroških postopka. Predlaga, da se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov tožene stranke oziroma, da se izpodbijani del sodbe razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik je bil v obdobju od 31. 3. 2014 do 31. 10. 2014 na opravljanju vojaške službe v mirovnih silah KFOR na Kosovu. Na posebnem misijskem dopustu je bil od 20. 7. 2014 do 7. 8. 2014. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožniku ni bilo omogočeno koriščenje tedenskega počitka v trajanju 27 dni, zaradi česar mu je prisodilo odškodnino, o kateri je pravilno odločilo tudi po višini.

6. Pritožbeno sodišče se strinja s pravilnim in natančnim razlogovanjem sodišča prve stopnje. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek kršitve po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče zaradi drugačnega pravnega izhodišča, kot ga ima stranka, šteje za odločilna druga dejstva kot stranka in zato ne sledi strankinim navedbam, s tem tudi ne stori kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je preizkus sodbe vseeno možen. Če sodišče ne sprejme razlogov, s katerimi stranka utemeljuje svojo presojo, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožba navedeni postopkovni kršitvi neutemeljeno uveljavlja tudi v zvezi z očitkom, da naj bi sodišče listinskim dokazom (evidencam) odvzelo dokazno vrednost. To po vsebini predstavlja uveljavljanje kršitve 8. člena ZPP oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar tudi izrecno uveljavlja pritožba, ki izpodbija zlasti dokazno oceno sodišča prve stopnje glede (ne)upoštevanja omenjenih evidenc. Kot je pojasnjeno v nadaljevanju, pritožba tudi s tega vidika ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev pravilno uporabilo materialno pravo ter pri tem upoštevalo uveljavljeno sodno prakso v tovrstnih sporih. Upoštevalo je tudi novejši primer VIII Ips 226/2017, v katerem je Vrhovno sodišče RS glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Pojasnilo je, da čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, gre vseeno za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Po 179. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

9. Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka, poleg omenjenega Pravilnika upoštevalo tudi drugo zakonsko pravno podlago. Zlasti prvi odstavek 156. člena ZDR-1, po katerem ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nadaljnji) mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere ter pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz te določbe ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske (SV) v času opravljanja dela v tujini oziroma na mednarodni misiji ne pripada tedenski počitek, ampak le, da morajo poveljniki med opravljanjem vojaške službe izven države pripadnikom omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere.

10. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo pojem 24-urnega počitka. Tožena stranka se svoje obveznosti glede zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji. Glede tega se tudi neutemeljeno sklicuje na zavrnilno sodbo prvostopenjskega sodišča (IV Pd 941/2016), saj je bila ta s sodbo in sklepom tukajšnjega sodišča Pdp 307/2018 z dne 12. 9. 2018 v pretežnem delu razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. Nakazano je že bilo, da se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožniku, kljub temu, da naj bi bil po evidencah tožene stranke 30 dni prost, tedenski počitek vendarle ni bil zagotovljen. Zgolj s strani tožene stranke sestavljene evidence o mesečni obremenjenosti pripadnikov ne dokazujejo, da je bil tožniku na označene dneve tedenski počitek dejansko omogočen. Tudi to, da je vsebino evidenc potrdil tožniku nadrejeni poveljnik voda A.A., še ne pomeni, da tožnik ne more uspeti z dokazovanjem nasprotnega. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved tožnika, da so imeli pripadniki, kadar niso bili razporejeni na varovanje baze, po odredbi poveljujočih razne vaje (kot je javni red in mir), usposabljanja (individualne veščine, rokovanje z orožjem, z masko), vzdrževanje orožja in vozil, bili so v pripravljenosti, imeli so sestanke in priprave na naloge za naslednji dan, nalagali so robo na kamione, pomagali mehanikom v delavnici ali imeli ponoči dve uri požarno službo. Upoštevalo je, da je priča B.B. v celoti potrdila izpoved tožnika, da pripadniki v času misije niti enkrat niso imeli 24 ur neprekinjeno prosto. Četudi je poveljnik voda A.A. pojasnil, da je bil prosti dan zagotovljen v smislu, da pripadniki niso smeli samostojno zapustiti baze, iti v gostinski lokal v civilnih oblačilih, ampak so morali biti v uniformi, je sodišče tudi na podlagi njegove izpovedi poudarilo, da se je tožnik tudi na planirane proste dneve dejansko udeleževal omenjenih sestankov oziroma priprav za naslednji dan. Zaključilo je, da je tožnik vsak dan v tednu izvajal najmanj nekatere od svojih delovnih zadolžitev, kar pomeni, da mu tožena stranka ni zagotovila tedenskega počitka v trajanju neprekinjenih 24 ur.

12. To, da veljajo na misiji posebna pravila obnašanja pripadnikov (npr. zaradi njihove varnosti), ne spremeni bistvene ugotovitve, da tožena stranka tožniku tedenskega počitka ni zagotovila oziroma ni mogla zagotoviti. Četudi gre pri opravljanju dela v tujini za poseben položaj delavcev, to ne pomeni, da se delavcu lahko odreče pravica do tedenskega počitka. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, upravičen do plačila, kot ga zahteva v predmetni zadevi.

13. Ne držijo navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče pri odločanju o višini odškodnine upoštevati le osnovno plačo, brez dodatkov. V zvezi s tem ni utemeljeno sklicevanje na Uredbo o plači in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.). Tudi iz omenjenega primera VIII Ips 226/2017 izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot izhodišče za izračun urne oziroma dnevne postavke ter posledično odškodnine za 27 dni neizkoriščenega tedenskega počitka v višini 3.654,72 EUR.

14. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogovanjem sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti, kar pomeni, da zavrača očitano kršitev neobrazloženosti po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v skladu z ustaljeno sodno prakso v tovrstnih primerih obrazložilo, da je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom odškodnine po tožnikovi vrnitvi z misije, tj. dne 1. 11. 2014, pri čemer se je oprlo na 165. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), po katerem se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Glede teka zakonskih zamudnih obresti torej ni bistven datum, ko je bila tožba vročena toženi stranki v odgovor, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, tudi ni pomemben datum vložitve tožbe, za kar se je prav tako zavzemala tožena stranka, sklicujoč se na drugi odstavek 299. člena OZ, ker je tožnik pred vložitvijo tožbe ni pozval k izpolnitvi obveznosti. Ker je odškodnina za neizkoriščene dneve tedenskega počitka po svoji naravi nadomestilo za premoženjsko škodo, je potrebno uporabiti 165. člen OZ, ki se upošteva v zvezi z 246. členom OZ. Ta določa, da se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode, če v določbah tega odseka ni drugače določeno. V obravnavanem primeru torej ne pride v poštev določba drugega odstavka, ampak določba prvega odstavka 299. člena OZ, po kateri pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (sodba Pdp 895/2017 z dne 16. 5. 2018).

15. Sodišče prve stopnje je torej tožbenemu zahtevku v pretežnem delu pravilno ugodilo. V posledici pravilne odločitve o glavni stvari je pravilna tudi odločitev o stroških postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP).

16. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa zato, ker odgovor na pritožbo za odločitev o pritožbi ni bil potreben (prvi odstavek 154. člena, 155. člena in 165. člena ZPP).